Hvaležnost

 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo  nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?"  In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila."  (Lk 17,11-19)

Gobavost je zelo neprijetna in neozdravljiva bolezen, pri kateri bolnik tako rekoč počasi gnije  pri živem telesu. Širi se predvsem zaradi slabe higiene. V Jezusovem času je bila mnogo pogostejša kot danes, pri čemer je treba omeniti, da so tedaj prištevali  k njej tudi nekatere druge kožne bolezni. Gobavci so živeli v ločenih skupnostih in so morali ob srečanju z zdravimi ljudmi opozarjati nase tako, da so vpili: "Nečist, nečist!" (cf. 3Mz 13,45) V primeru ozdravitve od katere od kožnih bolezni, ki so jih imeli za gobavost, se je moral ozdravljenec pokazati duhovniku, ki ga je nato proglasil za čistega, kar pomeni ozdravljenega. 

V zgornjem odlomku imamo opravka z desetimi gobavci, ki so ugotovili, da se v vasi mudi Jezus. Iz konteksta je razvidno, da so se zavedali, da jim lahko pomaga v njihovi stiski.  Toda on jih je poslal preprosto  k duhovnikom, ki so jih imeli pravico razglasiti  za ozdravljene. Deseterica se je nemudoma podvizala in že na poti ugotovila, da je njihova bolezen izginila. Devet jih je nadaljevalo pot, saj se jim je mudilo, da dobijo potrdilo o ozdravitvi,  in da se smejo sedaj normalno vključiti v družbo. Samo eden med njimi, in ta je bil pripadnik samarijanskega ljudstva, ki je v očeh Kudov veljalo za vredno vsega prezira, se je spomnil, da se ob takem čudovitem daru spodobi zahvaliti Darovalcu, torej tistemu, ki ga je ozdravil.

Vsi ljudje se veselimo stvari, ki jih imamo, kot so na primer življenje, morda zdravje, hrana, stanovanje in druge materialne dobrine, zaposlitev in kar je še takega. Pri tem se ljudje prevečkrat, nekateri pa celo stalno obnašajo kot tistih devet ozdravljencev, ki so se razveselili svoje ozdravitve, niso pa se zmenili za Njega, ki jih je ozdravil. Tudi kristjani se pri tem radi spozabljamo. 

Samarijan se je enako kot onih devet razveselil ozdravljenja,   a  se je obenem zavedel, da je Jezus pomembnejši od daru zdravja. V pekel lahko prideš, četudi umrješ popolnoma zdrav. Jezus pa je prišel na svet zato, da bi tisti, ki vanj verujejo, prišli v večno življenje. On je Darovalec večnega življenja, hkrati pa dar, po katerem naj bi se zveličali. On je  Dar, ki nam   nam ga je poslal naš nebeški Oče. Tistih devet, ki je odhitelo stran, je bilo prikrajšanih za najpomembnejši dar. Ne vemo pa, ali so ga morda nekateri med njimi kdaj kasneje tudi prejeli. Jezus je nekoč rekel: "Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, duši svoji pa škoduje?" (Mr 6,36 CHR)  V tem primeru nima telesno zdravje nobenega pomena. 

Zato je Darovalec življenja neskončno pomembnejši od časnih darov na tej strani večnosti.