Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko.
2 Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili.
3 Tedaj je rekel možu s suho roko: "Vstani in stopi v sredo!" 4 Njim pa je rekel: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" Ti pa so molčali.
5 Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad
zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: "Iztegni roko!" Iztegnil jo
je in roka je bila ozdravljena.
6 In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.
Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim. Tudi iz Judeje,
8 Jeruzalema, Idumeje, dežele onkraj Jordana ter
iz okolice Tira in Sidóna so prišli k njemu, velika množica teh, ki so
slišali, kako velike reči je delal.
9 Tedaj je rekel učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da ne bi pritiskala nanj.
10 Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili.
11 Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" 12 Vendar jim je odločno zapovedoval, naj ga ne razglašajo. (Mr 3,1-12)
Judovstvo Jezusovega časa je bilo zelo oddaljeno od tistega, kot ga poznamo iz Svetega pisma Stare zaveze. Rabini so bili mojstri glede razlaganja postave, saj so zapovedi, ki jih je težko izpolnjevati, poenostavljali, tiste, ki jih je lahko izpolnjevati, pa zapletali do nerazpoznavnosti. Vse to je še danes značilno za ortodoksno rabinsko judovstvo. Ena od zapovedi, ki so jo močno zakomplicirali, je zapoved posvečevanja dneva počitka, torej sobote.
Toda Jezus se ni dal. Bolne je ozdravljal, kadar je bilo to potrebno, ne kadar bi bilo to všeč verskim voditeljem. Ko je vprašal tiste, ki so prežali nanj: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" (Mr 3,4) je ostal brez odgovora, kar je popolnoma logično, saj je vsakomur jasno, da se sme v soboto delati dobro in reševati življenja. Toda nasprotniki so na njegovo vprašanje umolknili, ker niso hoteli potrditi, da ima prav. Izvrševanje zapovedi, kot ga je določalo človeško izročilo, ne Bog, je imelo po njihovem prednost pred delanjem tistega, kar je prav. Je sedaj kaj drugače? Dandanes ljudje s svojo zakonodajo sprevračajo Božje postave in preganjajo tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Pri tem sodobnih postavodajalcev čisto nič ne zanima, če morda preganjani ne opravljajo dobrih del, koristnih za vso družbo.
"Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim." (Mr 3,7a) Kjerkoli se je Jezus pojavil, se je okrog njega pojavila množica. Kaj je bilo na njem tako posebnega? Nekateri so hiteli k njemu po ozdravljenje, drugi po osvoboditev od hudih duhov, tretji iz radovednosti, četrti bi radi slišali, kaj jim ima za povedati. Zagotovo je šlo tu za najrazličnejše motive. Toda še ena stvar je bila: "[U]čil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Pismouki so se pri svojem poučevanjem sklicevali na druge rabine, ti spet na druge itn. Tako je nastala in se množila obsežna rabinska literatura. Jezusu se ni bilo treba sklicevati na katerokoli od zemeljskih avtoritet, ker je poučeval z božansko avtoriteto. To so pripoznali celo demoni, ki "so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" (Mr 3,11b)
Jezus danes ne hodi več po zemlji, a še vedno vznemirja s svojo celotno osebnostjo. Pa vendar ni najbolj pomemben zaradi svojega nauka. Niti ni najbolj pomemben zaradi tega, ker je izzival farizeje, ozdravljal bolnike in izganjal zle duhove. Najpomembneje pri njem je, da se je kot Božji Sin učlovečil, živel popolno življenje v izpolnjevanju zapovedi, bil umorjen zaradi naših grehov, s svojim vstajenjem pa je potrdil, da so vsem, ki vanj verujemo, po njem odpuščeni vsi grehi. Z vsem svojim življenjem in delom je dokazal, da je popoln Odrešenik. On sam je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je tisto posebno in najpomembnejše!
Toda Jezus se ni dal. Bolne je ozdravljal, kadar je bilo to potrebno, ne kadar bi bilo to všeč verskim voditeljem. Ko je vprašal tiste, ki so prežali nanj: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" (Mr 3,4) je ostal brez odgovora, kar je popolnoma logično, saj je vsakomur jasno, da se sme v soboto delati dobro in reševati življenja. Toda nasprotniki so na njegovo vprašanje umolknili, ker niso hoteli potrditi, da ima prav. Izvrševanje zapovedi, kot ga je določalo človeško izročilo, ne Bog, je imelo po njihovem prednost pred delanjem tistega, kar je prav. Je sedaj kaj drugače? Dandanes ljudje s svojo zakonodajo sprevračajo Božje postave in preganjajo tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Pri tem sodobnih postavodajalcev čisto nič ne zanima, če morda preganjani ne opravljajo dobrih del, koristnih za vso družbo.
"Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim." (Mr 3,7a) Kjerkoli se je Jezus pojavil, se je okrog njega pojavila množica. Kaj je bilo na njem tako posebnega? Nekateri so hiteli k njemu po ozdravljenje, drugi po osvoboditev od hudih duhov, tretji iz radovednosti, četrti bi radi slišali, kaj jim ima za povedati. Zagotovo je šlo tu za najrazličnejše motive. Toda še ena stvar je bila: "[U]čil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Pismouki so se pri svojem poučevanjem sklicevali na druge rabine, ti spet na druge itn. Tako je nastala in se množila obsežna rabinska literatura. Jezusu se ni bilo treba sklicevati na katerokoli od zemeljskih avtoritet, ker je poučeval z božansko avtoriteto. To so pripoznali celo demoni, ki "so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" (Mr 3,11b)
Jezus danes ne hodi več po zemlji, a še vedno vznemirja s svojo celotno osebnostjo. Pa vendar ni najbolj pomemben zaradi svojega nauka. Niti ni najbolj pomemben zaradi tega, ker je izzival farizeje, ozdravljal bolnike in izganjal zle duhove. Najpomembneje pri njem je, da se je kot Božji Sin učlovečil, živel popolno življenje v izpolnjevanju zapovedi, bil umorjen zaradi naših grehov, s svojim vstajenjem pa je potrdil, da so vsem, ki vanj verujemo, po njem odpuščeni vsi grehi. Z vsem svojim življenjem in delom je dokazal, da je popoln Odrešenik. On sam je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je tisto posebno in najpomembnejše!
Ni komentarjev:
Objavite komentar