Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.' 5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."
(Lk 16,1-9)
Zgornja prilika deluje nenavadno, morda celo šokantno, saj je videti, kot da v njej naš Gospod pohvalil osebo, ki je goljufala svojega gospodarja. Kakorkoli, med poslušalci so bili tako Jezusovi učenci (cf. Lk 16,1), "kot tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar." (Lk 16,14)
Oskrbnik v priliki je bil ali suženj, ali osvobojenec, ki mu je bilo dodeljeno upravljanje gospodarjevega premoženja. Gospodarji Jezusovega časa se namreč niso posvečali podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem, ampak so to prepuščali oskrbnikom, ki bi jim v sodobnem jeziku lahko rekli menedžerji.
Oskrbnik v naši priliki je zapravljiva oseba, ki je slabo vodila in upravljala z gospodarstvom, ki ji je bilo zaupano. Zato se je lastnik odločil, da oskrbnika vrže iz službe, še prej pa je moral oskrbnik dati gospodarju obračun o svojem oskrbovanju. Da bi se oskrbnik prikupil gospodarjevim dolžnikom, in da bi ga le-ti pozneje vzeli k sebi na stanovanje, je vsakemu črtal del dolga. Mož je računal na svojo prihodnost! Glede na to, da so bile v antiki obresti zelo visoke in glede na to, da je bil oskrbnik pozneje pohvaljen s strani gospodarja, (v. 8) smemo sklepati, da je dolžnikom črtal ves dolg ali le del dolga, ki je izhajal iz obresti, glavnica pa je ostala nedotaknjena, zaradi česar gospodar ni utrpel nobene dejanske škode.
Vsi mi smo na nek način oskrbniki, ki nam je zaupano "Božje gospodarstvo". Nihče med nami se ne more pohvaliti, da s tem, kar nam je dano res stoodstotno ravnamo, kakor bi morali, kar je nedvomna posledica greha. Danes je modno govoriti, da nihče ni popoln. Pa še res je. V Lk 16,8 pravi Jezus: "In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči." Gospodar zagotovo ni pohvalil krivičnega oskrbnika zaradi njegove zapravljivosti ali goljufivosti. Gre za nekaj drugega. Bogu je všeč odpuščanje. V Gospodovi molitvi najdemo tudi to prošnjo: "[I]n odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 16,12) Del zgodbe okoli ekonomije nekega posestva se torej nanaša na odpuščanje. Od nas, ki smo krivični oskrbniki, katerim je Bog po Jezusovi nadomestni smrti na križu odpustil grehe, se pričakuje, da bomo tudi mi odpuščali svojim dolžnikom: "Odpuščajte in vam bo odpuščeno." (Lk 6,37b) Oziroma: "[D]rug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu." (Ef 4,32b)
Zadnja vrstica, ki se je bomo tu lotili, pa govori o pridobivanju prijateljev s krivičnim mamonom: "Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade." (Lk 16,9) Mamon pomeni denar, premoženje ali nekaj podobnega. Pojem krivični mamon se lahko, skladno s komentarjem v ESV, nanaša na premoženje, ki ga nekdo pridobi z zlorabo lastne premoči v škodo drugih, na sebično trošenje denarnih sredstev, ne oziraje se na potrebe drugih, ali pa na kvarni vpliv denarja, ki večkrat zavede ljudi v krivičnost. Dejstvo je, da bo nekega dne naše premoženje propadlo in bomo ostali brez njega. Na onem svetu denar prav nič ne pomaga. Zato se od kristjanov pričakuje, da bodo svoj denar podelili s tistimi, ki so glede tega manj srečni. Verniki, ki svoja sredstva velikodušno delijo z drugimi, s tem izpričujejo svojo vero in predanost Bogu, pa tudi to, da morejo na temelju vere, ki je vir njihove velikodušnosti, pričakovati Božje povračilo v večnosti, ali, kot je rekel Martin Luther: "Bog ne potrebuje naših dobrih del, portrebuje jih naš bližnji."
Ni komentarjev:
Objavite komentar