Herodovski čas

Daniele de Volterra: Poboj nedolznih otrok

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.    (Mt 2,16)

Realnost življenja na tem svetu je taka, da sledijo veselim trenutkom manj veseli, da, celo žalostni in tragični. Cvetni nedelji je sledilo križanje.  Božičnemu veselju, ko se je rodil Odrešenik, je čez kaki dve leti sledil poboj dojenčkov v Betlehemu in okolici. In še bi lahko naštevali. 

Kralj Herod ni bil Jud, ampak Idumejec, in se je ustrašil za prestol. V strahu, da bi kaj izgubili, pa so ljudje sposobni delati zelo hude stvari, tudi zločine. Ker je bil Jožef vmes opozorjen, se je skupaj z družino umaknil v Egipt, tako da je Herodov načrt spodletel. 

Nedolžni otroci so bili umorjeni namesto Jezusa, zato so predpodoba Jezusove žrtve na križu, ki se je zgodila približno trideset let pozneje. On je s svojo enkratno in popolno daritvijo usposobil vse, ki vanj verujejo, da so lahko postali dediči Božjega kraljestva. 

Pomori otrok žal niso le stvar davne preteklosti pred dva tisoč leti, ampak se dogajajo tudi danes. Tudi mi živimo v herodovskem času. Tu ne mislim le na pomore otrok, ki jih izvajajo tam  daleč, v "barbarskem" svetu, ampak se ta ista stvar dogaja tudi tu, čisto blizu nas, v vase zaverovanem naprednem zahodnem svetu. Tukaj tega seveda ne delajo s kalašnikovkami ali mačetami, kot to počno barbari, ampak se te stvari izvajajo pod strogim zdravniški nadzorom,  v belem, sterilnem okolju bolnišnic. "Strokovno" se temu ne reče umor, ampak "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom", ali pa "pravica do izbire".  Vest si hladijo s puhlico, da gre pri vsem skupaj samo za skupek tkiva. Toda, čisto tehnično gledano, smo tudi mi skupek tkiva. Kdor  si drzne izzvati  te samooklicane naprednjakinje in naprednjake, ga lahko mimogrede doleti obtožnica, kot se je zgodilo rimskokatoliškemu redovniku dr. Tadeju Strehovcu. Heroda je bilo strah za prestol, ljudi danes pa je strah, da bi jim  novorojeni otrok preprečil dosego njihovih material(istič)nih ciljev. V obeh primerih gre pravzaprav za praktični materializem. 

Toda pozor! Za vsakega grešnika obstaja rešitev, zato je prav, da v srcih predelamo naslednje besede Božjega sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Mi vsi smo (bili) deležni padle človeške narave, in kot taki, smo (bili) Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse, brez izjeme: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Ali veruješ, da je On tudi tvoj Odrešenik?