Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! 2 Pravi namreč:
Ob času milosti sem te uslišal
in na dan rešitve sem ti pomagal.
Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!
3 V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala,
4 ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah,
5 pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih,
6 s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo,
7 z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici,
8 v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični,
9 kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni,
10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse. (2Kor 6,1-10)
Zgornja perikopa je sestavljena iz dveh delov. Prvi del sestavljata prvi vrstici 6. poglavja, drugega pa ostale vrstice.
V prvih dveh vrsticah opominja Pavel Korinčane, ko pravi: "Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno!" (v. 1) Božja milost prihaja do nas izključno po zasluženju, ki ga nam je pridobil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu (cf. 2Kor 5,14-19). Toda pri tem zlasti izstopa apostolova misel, da je možno Božjo milost prejeti v prazno. Kako je torej s tem? V katerih primerih je možno prejeti Božjo milost v prazno?
En način je, da nekdo, ki je ob poslušanju evangeljskega sporočila navidez prejel vero, potem obrne hrbet Kristusu in njegovi milosti ter odpade. Sam močno dvomim, da bi šlo tu za tak primer, saj taka oseba potem najverjetneje ne bi več zašla v cerkev.
Lahko pa se nam to dogaja zaradi naše pozabljivosti. Ljudje smo v duhovnih stvareh kot sito in rešeto, zaradi česar beseda milosti, ki smo jo enkrat slišali, zelo rada zdrsne skozi nas in se izgubi. Lahko bi torej rekli, da "puščamo". Upam si reči, da se danes večina pridigarjev zadovolji z enkratnim evangeljskim sporočilom, s katerim privabijo novince, potem pa jih s prižnice bombardirajo le še s postavo, velikokrat tudi takšno, ki so jo sami "postavili". Vse skupaj začnejo z besedami. "Jezus te ljubi, Jezus te kliče, Jezus gor, Jezus dol," nadaljujejo pa: "Delati moraš to, tisto in ono. Le kako lahko ti, ki si kristjan počneš to in to?" Seveda ni nič narobe, da se v cerkvi oznanja postava, nasprotno, to je celo nujno. Toda enako nujno je, da se poleg postave oznanja evangelij milosti. Ljudje smo že po naravi nagnjeni, da zdrsnemo od milosti k postavi in delom. Zelo hitro pozabimo, da smo odrešeni z milostjo po veri, in ne iz del, kar nas privede v samoobtoževanje. Zato pravi sv. Janez: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Te Janezove besede niso bile namenjene ne Judom ne poganom, ampak kristjanom! Zato so Božji služabniki ob vsakem času dolžni oznanjati evangelij. Ko je Jezus umrl na križu, je to storil za vse grehe svojega ljudstva, tudi za tiste, storjene po osebni spreobrnitvi posameznikov. Sv. Pavel pravi na drugem mestu: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave." (Rim 5,10) Tudi on tega ni rekel Judom in poganom, ampak kristjanom. Pač zato, ker smo kot sito in rešeto.
Na začetku drugega dela perikope pravi Pavel, da on in njegovi sodelavci niso
dajali nobenega povoda za pohujšanje, temveč so se s svojimi dejanji
ravnali kot Božji služabniki (cf. vv. 3.4). Glavni razlog za tako
ravnanje je bil ta, da se njihova služba ne bi grajala (cf. v. 3). Če
nekdo v svetu nastopa kot diplomatski predstavnik svoje države v drugi
državi, mora ravnati tako, da s svojimi dejanji ne povzroča svoji državi
sramote in neprijetnosti. Enako morajo ravnati služabniki
cerkve, ki so služabniki evangelija in nove zaveze ter vsi kristjani,
saj so ambasadorji evangelija. Paziti morajo, da da ne bi delali
sramote stvari, ki jo zastopajo.
V nadaljevanju navaja apostol vse dobro in hudo, kar lahko doleti Božjega
služabnika pri oznanjevanju evangelija, pri čemer mora ostati
stanoviten. Pavel ni bil zvest in zanesljiv Božji služabnik samo v času,
ko je doživljal uspehe in zmagoslavja, ampak tudi v času stisk in težkih
preizkušenj. Slava in moč evangelija se najbolj razodeva iz načina,
kako kristjan reagira v težkih časih svojega življenja, ko trpi zaradi
stisk in nasprotovanj, oziroma, kakor je pisano na drugem mestu: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9) Božja milost nas je zmožna držati pokonci vseh nadlogah in težavah. Toda nagnjeni smo k temu, da na to tako hitro pozabimo.
Orožje pravičnosti (cf. v 7), s katerim razpolaga apostol (in vsak kristjan), ni zemeljsko orožje, ampak duhovno orožje, o katerem govori v Ef 6, 11-17.
Izdvajam še tri paradokse, ki jih navaja Pavel v 2Kor 6,10:
- smo kakor žalostni, pa vedno veseli
- smo kakor ubogi, pa mnoge bogatimo
- kakor bi nič imeli, a imamo vse.
Kristjan je sicer žalosten zavoljo svojih in tujih grehov, a vesel, ker
so mu v Kristusu grehi odpuščeni, in ko vidi, da grešniki prihajajo h
Kristusu. Pavel in velika večina kristjanov niso (bili) bogataši, pa so mnoge obogatili z evangelijem zveličanja, ki so ga
posredovali. "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?"
(Lk 9,25) Pravo bogastvo je nebeško kraljestvo, ne bogastvo tega sveta
(cf. Mt 13,46 sl.). Kristjan je lahko tisti, ki v očeh sveta nima nič, a
ima v resnici vse. Ta vse je Kristus, zato pravi sv. Pavel: "[V] njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju." (1Kor 1,5)
Bogu hvala za evangeljski nauk in Pavlov apostolski zgled!
Ni komentarjev:
Objavite komentar