Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči.
11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. 12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti
oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim
duhovnim silam v nebeških področjih. 13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati.
14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti
15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.
16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. 17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda.
18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z
vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo
in molíte za vse svete.
19 Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija,
20 za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost. (Ef 6, 10-20)
Na začetku obravnavanega odlomka nas apostol Pavel spodbuja, naj posnemajmo Boga, saj
smo njegovi ljubljeni otroci (cf. v. 1). Kot zemeljski otroci smo se
najprej učili od svojih telesnih staršev ter jih posnemali. Skladno s tem je razumljivo, da kristjani kot posvojeni Božji otroci v svojem življenju
posnemamo našega nebeškega Očeta. V vsaki zemeljski družini je logično
in prav, da se njeni člani med sabo ljubijo. Če je tako z zemeljskimi
družinami, mora ljubezen vladati tudi znotraj družine Božjih otrok, saj
nam je Kristus izkazal največjo ljubezen, ko se je za nas žrtvoval in
nam prislužil vstop v Božje kraljestvo (cf. Ef 5,2. Jn 15,12.13. ).
V vv. 3 in 4 nas sv. Pavel opominja, naj se določeni grehi med kristjani niti ne omenjajo, kaj šele, da bi jih delali: "Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno." To seveda ne pomeni, da se ti grehi med Božjim ljudstvom niso dogajali. Če bi bilo tako, potem zgornje opozorilo ne bi bilo potrebno. O tem je apostol veliko pripovedoval v 1. pismu Korinčanom. Dejstvo pa je, da ravna kristjan, ki počne karkoli od naštetega, nekonsistentno. Po drugi strani je tudi res, da kristjan še vedno živi v "stari embalaži", zaradi česar še vedno greši. Toda Bog je dal kristjanu izhod iz tega stanja: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Da ne bi, skladno s pregovorom: "Bolje preprečiti, kakor zdraviti," zapadli v takšno stanje, najdemo recept na koncu 4. vrstice Ef 5, kjer piše: "Rajši se posvečajte zahvaljevanju!" Naveza z Bogom, zlasti še zahvaljevanje in zavedanje, kaj je Bog za nas storil, je najboljše varovalo pred grehom.
V Ef 5,5 pravi Pavel naslednje: "Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu." Je kristjan lahko kaj od navedenega? Vse je odvisno od tega, kako razumemo samostalnik kristjan. Če s tem mislimo nekoga, ki pripada vidni cerkvi, potem je odgovor: "Da." V kolikor mislimo nekoga, ki je na novorojeni Božji otrok, potem je odgovor: "Ne." Božji otrok lahko pade v greh, toda greh ni njegovo naravno stanje, zato si bo prizadeval, da se izkoplje iz njega. To je nekako tako, kot pri ovci. Ovca se ne mara valjati v blatu, ker blato ni njen bivalni prostor. Kljub temu pa ovca lahko pade v blato, toda prizadevala si bo, da čim prej zleze iz njega. Drugače je s prašičem, ki uživa v blatni kopeli. Cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. Namen sanatorijev pa je, da se v njih ljudje zdravijo. Jezus je rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17)
Pavel opozarja v nadaljevanju svojega pisma: "Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega." (Ef 5,6.7) Skozi celotno zgodovino cerkve so se pojavljali zapeljevalci, ki so trdili, da smejo verni kristjani še naprej živeti tako življenje, kot so ga v svojem prejšnjem življenju. Bržkone so se taki posamezniki pojavili tudi v efeški cerkvi. Uživanje v starem nespokorjenem življenju je zelo slaba popotnica, saj dokazuje predvsem to, da naše spreobrnjenje ni bilo pristno. Nepristno spreobrnjenje ima za posledico življenje po starem. Zato pravi dalje: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici." (vv. 8.9) Če si luč, je logično, da svetiš. Če si še vedno tema, ne moreš svetiti. Tako preprosto je to. Toda v praksi je marsikaj videti težje, kajti še vedno nosimo s sabo staro embalažo. Ravno zato je edino prav, da se zavemo in ob vsakem času zavedamo, kaj smo v Kristusu in da ravnamo v skladu s tem zavedanjem.
"Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč." (v. 13.14a) "Bog je luč," (Jn 1,5b), zato so Božji otroci otroci luči. Grešnik beži proč od luči, ker se v luči razodevajo njegovi grehi. Božji otrok hiti k luči, ker je luč njegovo naravno okolje. V tej luči vidi tudi svoje grehe, se jih sramuje, jih priznava Bogu ter zadobi popolno odpuščanje, saj je Kristusov. Kristus pa je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf, Rim 4,25).
Bogu hvala!
V vv. 3 in 4 nas sv. Pavel opominja, naj se določeni grehi med kristjani niti ne omenjajo, kaj šele, da bi jih delali: "Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno." To seveda ne pomeni, da se ti grehi med Božjim ljudstvom niso dogajali. Če bi bilo tako, potem zgornje opozorilo ne bi bilo potrebno. O tem je apostol veliko pripovedoval v 1. pismu Korinčanom. Dejstvo pa je, da ravna kristjan, ki počne karkoli od naštetega, nekonsistentno. Po drugi strani je tudi res, da kristjan še vedno živi v "stari embalaži", zaradi česar še vedno greši. Toda Bog je dal kristjanu izhod iz tega stanja: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Da ne bi, skladno s pregovorom: "Bolje preprečiti, kakor zdraviti," zapadli v takšno stanje, najdemo recept na koncu 4. vrstice Ef 5, kjer piše: "Rajši se posvečajte zahvaljevanju!" Naveza z Bogom, zlasti še zahvaljevanje in zavedanje, kaj je Bog za nas storil, je najboljše varovalo pred grehom.
V Ef 5,5 pravi Pavel naslednje: "Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu." Je kristjan lahko kaj od navedenega? Vse je odvisno od tega, kako razumemo samostalnik kristjan. Če s tem mislimo nekoga, ki pripada vidni cerkvi, potem je odgovor: "Da." V kolikor mislimo nekoga, ki je na novorojeni Božji otrok, potem je odgovor: "Ne." Božji otrok lahko pade v greh, toda greh ni njegovo naravno stanje, zato si bo prizadeval, da se izkoplje iz njega. To je nekako tako, kot pri ovci. Ovca se ne mara valjati v blatu, ker blato ni njen bivalni prostor. Kljub temu pa ovca lahko pade v blato, toda prizadevala si bo, da čim prej zleze iz njega. Drugače je s prašičem, ki uživa v blatni kopeli. Cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. Namen sanatorijev pa je, da se v njih ljudje zdravijo. Jezus je rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17)
Pavel opozarja v nadaljevanju svojega pisma: "Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega." (Ef 5,6.7) Skozi celotno zgodovino cerkve so se pojavljali zapeljevalci, ki so trdili, da smejo verni kristjani še naprej živeti tako življenje, kot so ga v svojem prejšnjem življenju. Bržkone so se taki posamezniki pojavili tudi v efeški cerkvi. Uživanje v starem nespokorjenem življenju je zelo slaba popotnica, saj dokazuje predvsem to, da naše spreobrnjenje ni bilo pristno. Nepristno spreobrnjenje ima za posledico življenje po starem. Zato pravi dalje: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici." (vv. 8.9) Če si luč, je logično, da svetiš. Če si še vedno tema, ne moreš svetiti. Tako preprosto je to. Toda v praksi je marsikaj videti težje, kajti še vedno nosimo s sabo staro embalažo. Ravno zato je edino prav, da se zavemo in ob vsakem času zavedamo, kaj smo v Kristusu in da ravnamo v skladu s tem zavedanjem.
"Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč." (v. 13.14a) "Bog je luč," (Jn 1,5b), zato so Božji otroci otroci luči. Grešnik beži proč od luči, ker se v luči razodevajo njegovi grehi. Božji otrok hiti k luči, ker je luč njegovo naravno okolje. V tej luči vidi tudi svoje grehe, se jih sramuje, jih priznava Bogu ter zadobi popolno odpuščanje, saj je Kristusov. Kristus pa je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf, Rim 4,25).
Bogu hvala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar