Problem - rešitev

Problem je, ne glede na kulturo, vseskozi isti: greh. Upanje je, ne glede na kulturo, vseskozi isto: Jezus.

~ Dustin Benge

V Kristusu

Bog Oče nas ljubi v Kristusu in ljubi Kristusa v nas.

~ Thomas Manton

Zakaj postava?

[O]bljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi "in potomcem", kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus. 17 Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita. 18 Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost prek obljube. 19 Čemú torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika. 20 Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden.

21 Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. 22 Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.  

(Gal 3,16-22) 

V cerkvi naj bi se vzporedno oznanjala tako postava kot evangelij. Kot beremo v zgornjem odlomku, so se kristjani iz maloazijske pokrajine Galatije odvrnili od prvotne preproste evangeljske vere, ki se zanaša edino na Božjo milost in  skušali doseči svoje zveličanje malo po veri, malo pa z izpolnjevanjem del postave.  To niti ni nič posebnega, kajti v mnogih cerkvah še danes mešajo postavo z evangelijem in obratno. Apostol Pavel se je iz tega razloga odločil, da  cerkev v Galatiji ponovno spravi na evangeljsko pot. 

V prvem delu našega odlomka govori Pavel o Božji zavezi z Abrahamom in o Božjih obljubah, ki jih je prejel Abraham (cf. 1Mz 15). Abraham še ni imel postave, ki je bila dana Božjemu izvoljenemu ljudstvu dosti pozneje, ampak: "Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost." (1Mz 15,6) Zaveza z Abrahamom in iz njega izhajajoča obljuba sta bili dani davno pred Postavo in nista bili nikoli razveljavljeni. Postava, ki je bila naknadno dana Božjemu ljudstvu, je imela točno določen namen: "Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba." (Gal 3, 19) 

Preko postave ne dobimo opravičenja, ampak prejmemo spoznanje greha (cf. Rim 7,7). Zelo pogosto vprašanje, ki ga ljudje postavljajo se glasi: "Kaj naj delam, da dosežem večno življenje?" Podobno vprašanje so zastavili Judje Jezusu, ko so  ga vprašali: "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (Jn 6,28)  Pričakovali so, da bodo dobili spet kakšno novo zapoved, ki bi jim omogočila vstop v večno življenje. Jezus pa jim je odgovoril: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29) Tudi prilika o usmiljenem Samarijanu se začne na podoben način: "Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?'" (Lk 10,25) Učitelj postave je torej hotel narediti nekaj, s čimer bi si prislužil večno življenje. Jezus mu je odgovoril po načelu: "Kakršno vprašanje, takšen odgovor,"  rekoč: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Lk 10,26)  Pismouk ni razumel, v kako absurdno situacijo je spravil samega sebe in je prostodušno nadaljeval: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Lk 15,27) "'Prav si odgovoril,' mu je rekel, 'to delaj in boš živel.'" (Lk 15,28) Zapoved ljubezni, ki je mnogim tako všeč, je na prvi pogled zelo enostavna, v resnici pa ni. Tega se je zavedel tudi pismouk, in ker "je hotel  sebe opravičiti", je  našemu Gospodu hitro zastavil še dodatno vprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Lk 15,29) Očitno mu ljubezen do bližnjega ni šla preveč od rok, enako kot ne gre nam. Jezus je nato povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, o kateri pa tukaj ne bom podrobneje govoril. Poudariti hočem, da postava ni zdravilo za greh, enako kot opis bolezni ni zdravilo za bolezen.

V nadaljevanju (Gal 3,19) pravi sv. Pavel, da je bila postava dana Božjemu ljudstvu le do prihoda potomca, kateremu je bila dana obljuba. Ta daljni Abrahamov potomec pa je seveda Jezus Kristus. O njem pripoveduje apostol narodov na drugem mestu: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje," (Rim 10,4) oziroma: "Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa." (Gal 3,22) Postava, zapisana v Pismu, ne rešuje, ampak je vse zaklenila pod greh. Odrešenje pripada le tistim, ki verujejo, oziroma so prejeli obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Mi nismo odrešeni zaradi izpolnjevanja postave in njenih del, ker  v stanju svoje od Adama podedovane narave  Božjih zahtev nismo zmožni v polnosti izvrševati. Zato je  Bog za nas pripravil nekaj boljšega: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) To je evangelij, veselo oznanilo, postava pa je predhodnica Kristusa in njegovega  evangelija ter naša vzgojiteljica za  Kristusa (cf. Gal 3,24). Evangelij pa pravi, da je Jezus namesto nas živel popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe, s svojim vstajenjem pa jamči, da smo opravičeni pred Bogom.

Ali veruješ evangeliju? 

Božje odobravanje zadostuje

Naj nam zadostuje, da uživamo odobravanje našega nebeškega Sodnika, četudi gleda ves svet na nas kakor na gnusobo. 

~ Jean Calvin

Svobodna volja in milost

Brezplačna milost rešuje tiste, ki jih je svobodna volja vrgla v prepad nesreče. 

~ Thomas Boston

Kdor je Kristusov, ne bo zavržen

Ves svet naj ve, da Gospod Jezus ne bo zavrgel svojih vernih kljub njihovim pomanjkljivostim in slabostim.

~ J. C. Ryle

Biblija in molitev

Biblija je pismo, ki nam ga je poslal  Bog. Molitev je pismo, ki ga mi pošljemo Bogu.

~ Matthew Henry

Postava - evangelij

Postava je sodišče, evangelij pa je prestol milosti. 

~ George Swinnock

Črka in Duh

Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Jezusu Kristusu. 5 Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.

7 Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, 8 kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha? 9 Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti.    (2Kor 3,4-9)

Apostol Pavel je na začetku zgornje perikope (vv. 4-6) poudaril dejstvo, da zmožnosti apostolov, tudi njega samega, ne izhajajo iz njih, ampak so to prejeli od Boga. Bog je tisti, ki je apostole, tudi Pavla,  usposobil za služabnike nove zaveze. V nadaljevanju pa je   poučil kristjane v Korintu  o pomenu stare in nove zaveze ter v čem se obe zavezi razlikujeta. 

 
Biti služabnik nove zaveze pomeni biti posredovalec veselega oznanila svetu. Nova zaveza ni zaveza črke, ampak Duha, saj črka ubija, Duh pa oživlja (cf. v.6). Izraz črka  pomeni  v našem primeru postavo. In kaj je hotel Pavel povedati z besedami, da črka ubija? S temi besedami je mišljeno oznanilo Božje postave, ne da bi bila posameznikom hkrati dana zmožnost njenega izvrševanja.  S samo postavo ni nič narobe, problem je v tem, da je posameznik ni zmožen izvrševati in živeti po njej, zato črka ubija. Postava sama po sebi torej nič ne koristi, kajti po njej pridem edino do spoznanja greha (cf. Rim 7,7-11).  Vzemimo, da imate v denarnici avstroogrski zlatnik z nominalno vrednostjo 10 kron. Tak zlatnik je danes vreden okrog 165 evrov (VIR), torej premore kar čedno vrednost, saj vsebuje zlato. Toda, če pridem v prodajalno in poskušam plačati špecerijo s tem novcem,  mi ne bo to nič koristilo, in bom moral, če ne bom imel pri sebi evrske gotovine ali kartice, pustiti izbrano blago, ki sem ga naložil v voziček, v trgovini. Prav tako mi postava, če nimam moči, da bi jo izpolnjeval, čisto nič ne koristi, ampak me postavlja pod Božjo obsodbo kot prestopnika postave. Sveti Duh je tisti, ki daje življenje, saj zmore spreminjati naša srca, da dobijo zmožnost izpolnjevati postavo. Toda tudi to ne poteka avtomatsko, ampak gre za proces, ki traja vse življenje.

V vv. 7-9 opisuje Pavel Mojzesovo službo kot službo smrti. Pa ne zato, ker bi bilo s samo postavo karkoli narobe, saj pravi v Rim 7,12: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra." Večna vrednost postave  je razvidna tudi iz tega, da je Bog sam vklesal črke desetih zapovedi na kamniti plošči (cf. 2Mz 31,18. 32,16). Toda, kot je  že zgoraj povedano, zapovedi same ne dajejo nikomur zmožnosti, da bi jih lahko izpolnjeval, zato govori Pavel o "službi obsodbe" (v. 9).  Izročitev desetih zapovedi je spremljal še en pojav: "In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu približati." (2Mz 34,29.30) Pavlovo govorjenje o veličastvu, ki je spremljalo staro zavezo, se nanaša prav  na ta pojav. Služba Duha pa je veličastnejša od Mojzesove službe, in sicer vsaj iz dveh razlogov:

1. Veličastvo na Mojzesovem obličju je bilo nekaj začasnega, veličastvo službe Duha pa ostane trajno.
2. Mojzesova služba je v bistvu služba obsodbe, pri službi Duha pa gre za službo pravičnosti. Pravi kristjan  je opravičen pred Bogom, in Bog ga obravnava kot pravičnega. To je seveda po zaslugah Jezusa Kristusa, ne po zaslugah kristjana. Kristjanova pravičnost je  pravičnost, privzeta od Kristusa!
   

Med starim in novim se v v vsakdanjem življenju nekateri rajši odločajo za staro, drugi pa za novo. Pavel nam je  v obravnavanem besedilu pojasnil, v čem je prednost nove zaveze pred staro. Stara nam pokaže naš problem, nova pa prinaša njegovo rešitev.

Molimo za Afganistan!

Talibani, ki so po dvajsetih letih znova prevzeli oblast v Afganistanu, so seveda obljubili, da bodo v tej državi spet uvedli šerijatsko pravo. Pri tem še ni popolnoma jasno, katero interpretacijo tega prava bodo tokrat uporabili. Ko so bili prvič na oblasti, su uporabljali zelo strogo interpretacijo, ki je imela za posledico zatiranje žensk in drakonske kazni za nevernike, zlasti tiste, ki so opustili "religijo miru" in postali kristjani. Islam ima za odpad od vere predvideno smrtno kazen. 

Brat Samuel, ki je s strani organizacije Open Doors zadolžen za Azijo, je v zvezi z najnovejšimi dogodki rekel naslednje:

"Za kristjane v Afganistanu prihajajo časi negotovosti. Zanje je obsolutno nevarno. Ne vemo, kaj bodo prinesli naslednji meseci, katero vrsto implementacije šerijatskega prava bomo videli, zato vas prosimo, da še naprej molite za naše brate in sestre. Soočajo se z nepremostljivimi težavami. Moliti moramo brez prestanka."

Eden od vernih domačinov je izrazil strah, da bodo talibani izbrisali tamkajšnjo majhno krščansko populacijo:

"Nekateri verniki so znani v svojih skupnostih in ljudje o njih vedo, da so  so se spreobrnili iz islama v krščanstvo, zato veljajo za odpadnike, kazen za to pa je smrt. Talibani so znani po izvrševanju te vrste kazni."

In zatorej še enkrat, molimo za naše brate in sestre v Afganistanu, pa tudi za ženske, ki jih pod šerijatom ne čakajo rožnati časi. Ne pozabimo tudi moliti za spreobrnjenje sovražnikov in preganjalcev Jezusove cerkve!

Vir: Open Doors  >>>

Če je Bog za nas

Če je Bog za nas, če je torej Bog z nami, se nam ni treba bati sile nobenega ustvarjenega bitja, ki je zoper nas. 

 ~ Matthew Henry

Lažni učitelji

Obstaja izraz za pastorje, ki nikoli ne govorijo o grehu, spreobrnjenju in peklu. Imenujejo se lažni učitelji. 

~ Burk Parsons 

Hus v obrambo resnice

Iščite resnico! Poslušajte resnico! Učite resnico! Ljubite resnico!  Prebivajte z resnico! In do smrti branite resnico!

                                                                            ~ Jan Hus

V težavah in skušnjavah

Bog pričakuje, da se ob soočenju z vsako težavo, z vsako skušnjavo nasloniš na njegovo roko.

~ William Gurnall

Nikoli dovolj o evangeliju!

Rimski katoličani radi pravijo: "Nikoli dovolj o Mariji." O tem se bo najbrž govorilo tudi ob njihovem današnjem prazniku Marijinega vnebovzetja. To seveda daje videz, kot da je Marija nekakšna odrešenica ali vsaj soodrešenica (coredemptrix).  Sam menim, da je evangelij tisto, česar ni nikoli dovolj, oziroma nikoli preveč. Odlomek iz 1Kor 15,1-11  govori o evangeliju, oziroma o tem, kaj sploh je evangelij. Brez pravilnega razumevanja te nadvse pomembne tematike ne moremo prav razumeti bistva krščanske vere. Evangelij je namreč "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16)

V srednjem veku so izdelovale zelo lepe evangeljske rokopise. Enega takega prikazuje zgornja ilustracija. Ker so bili napisani v latinščini, je veliko vprašanje, koliko pristnega evangeljskega sporočila je prišlo do navadnega vernika. Bolj so govorili o tem, kaj vse mora vernik narediti za lastno zveličanje.  Kaj moram storiti  ni nikakršen evangelij, ampak postava (zakon). Slabost postave  pa je v tem, da je predobra, da bi jo bili zmožni izpolnjevati. Sv. Pavel je ta paradoks opisal takole: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa greh; da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt." (Rim 7,12.13a)  Postava  je torej sestavni del problema, ne njegova rešitev. Rimski škof Frančišek je pred časom napisal "apostolsko spodbudo" z naslovom Veselje evangelija, ki je apostolska po imenu, po vsebini pa ne, kajti tisto, kar manjka v tem spisu, je ravno evangelij. Resnična apostolska spodbuda je pravzaprav tisto, kar je napisal apostol Pavel v 1Korinčanom 15,11. 

Pa še nekaj! V štirih evangelijih najdemo lepo opisano Jezusovo življenje in delo, smrt, vstajenje ter namen in pomen vsega naštetega,  toda vse, kar piše v štirih evangelijih ni evangelij v ožjem pomenu besede. Če vzamemo samo blagre iz Jezusovega govora na gori, opazimo, da gre pri njih za postavo, ne za evangelij. Blagrovanje ubogih v duhu, žalostnih, krotkih, lačnih in žejnih pravičnosti, čistih v srcu itn. (cf. Mt 5,3-11) gre tistim, ki imajo te lastnosti. Nekoga, ki je eksplozivne narave, tisti "Blagor krotkim" nikakor ne more potolažiti, lahko ga kvečjemu spravi v obup. Mnogi evangelijski kristjani so danes prepričani, da je evangelij predvsem stvar občutkov. V nekem dokumentarcu sem videl žensko, ki je rekla, da hodi v določeno cerkev zato, ker se tam dobro počuti. Evangelij ni dobro počutje. Evangelij  ima določene pozitivne stranske učinke, med katere sodijo tudi prijetni občutki, vendar le-ti še zdaleč niso bistvo evangelija.

Zdaj pa k našemu besedilu!

"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero." (1Kor 15,1.2)

Že na začetku poglavja je Pavel opozoril Korinčane ne evangelij, ki jim ga je oznanil, oni pa so ga sprejeli. Tisti, ki so ga dejansko sprejeli, so na poti rešitve. Tisti, ki so se od vere obrnili  nazaj k zanašanju na svoja dejanja, so zaman sprejeli vero (cf. Gal 3,1-3). Religija govori: "Če bom poslušen, me bo Bog sprejemal," toda evangelij govori: "Ker me Bog sprejema, sem lahko poslušen." V nadaljevanju  pravi Pavel:

 "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. 9 Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. 10 Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. 11 Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero." (1Kor 15,3-11)

Prva pomembna stvar, ki jo Pavel poudarja je, da je  Kristus umrl za naše grehe in bil obujen (vv. 4.5).  Zgodovinskost Kristusove osebe, njegove smrti in vstajenja, so stvari, na katerih krščanstvo stoji ali pade. Konec koncev, na tem stoji  tudi naše zveličanje:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Zgodovinskost nobene druge osebe ni bila v zadnjih stoletjih s strani sveta tako zelo osporavana, kot zgodovinskost Jezusa Kristusa, kakor ga opisujejo evangeliji. Nihče se posebej ne ukvarja z zgodovinskostjo Mohameda ali Bude. Tako Mohamed kot Buda sta se imela v primerjavi z naukom, ki sta ga učila, za nepomembna. Pri Kristusu pa je drugače, zato se svet na vse načine zaletava vanj. Nekateri pravijo: "Vse vere  učijo isto, torej, da moramo delati dobra dela, biti pošteni itn." Ni res. Ena vera je izjema in uči, da je Bog nekaj naredil, da bi mi mogli postati taki in taki ter delati taka in taka dela. Ta vera je evangelijsko krščanstvo. Potem obstajajo taki, ki skušajo osebo Jezusa Kristusa narediti za izmišljotino, toda ti so v manjšini. Najbolj pogosta športna disciplina na  področju Kristusovega minimiziranja  je lov na zgodovinskega Jezusa. Ta skupina skuša "izluščiti" zgodovinskega Jezusa in odstraniti vse "mitske" tančice, ki naj bi ga obdajale. Rezultat tega luščenja je, da jim na koncu ne ostane v roki skoraj nič. V to kategorijo spadajo žal tudi mnogi teologi, ki se imajo za liberalne, če smo pošteni,  bi se tem moralo reči  ateologi. Pavel se v zgornjem poročilu o vstajenju sklicuje na vse, ki so videli vstalega Gospoda: Kefa (aramejsko ime za Petra), dvanajstere (vključen je že Matija, ki je nadomestil Juda Iškariota), na skupino petstotih, od katere so nekateri tedaj že pomrli (zaspali), Jakoba (ta je vodil jeruzalemsko cerkev) in vse apostole (tu je mišljen širši krog apostolov, ne le prvotnih dvanajst), na koncu pa na lastno videnje, ki se mu je pripetilo na poti v Damask, kjer je postal iz preganjalca kristjanov nadvse prizadeven oznanjevalec evangelija  Jezusa Kristusa. S pričami vstajenja, katere je navedel, je hotel Pavel dokazati zgodovinskost tega dogodka.

Evangelij je torej vesela novica, da je v nekem točno določenem zgodovinskem obdobju Božji Sin Jezus Kristus umrl za naše grehe (cf. 1Kor 15,3. Rim 4,25) in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25), tako da se nihče, ki vanj veruje, ne bo pogubil, ampak ima večno življenje. (Jn 3,16. 1Jn 5,13)  Ali imaš v sebi to gotovost?

Marijino vnebovzetje

Vsako leto 15. avgusta obhaja Rimskokatoliška cerkev praznik Marijinega vnebovzetja. Pri vnebovzetju gre za versko  dogmo, ki je bila uradno razglašena šele leta 1950. Ob tem prazniku objavljajo vsako leto na spletnih straneh Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem približno enako prigodno besedilo, ki ga lahko preberete tukaj. 

 

O zgodovini omenjene dogme in z njo povezanega praznika ter zakaj protestanti ne obhajamo tega praznika, kot ga rimski katoličani,  pa si lahko več preberete tukaj. 

Sodobni malik

Bog, ki ga je sama ljubezen, sama milost, samo usmiljenje, a je brez suverenosti, brez pravičnosti, brez svetosti in brez jeze, je malik! 

- R. C. Sproul

Delo vere in nevere

Nevera bo pogubila najboljše med nami, vera bo rešila najslabše med nami. 

~ C. H. Spurgeon

Brez Kristusa in z njim

Brez Kristusa je tudi najveličastnejša palača ječa. S Kristusom je tudi najbolj smrdljiva ječa palača.

~ Andrew Gray

Calvin o načelu solo Christo

Dojemite torej, da moramo iskati vsak delček našega odrešenja v Jezusu Kristusu, in da ne moremo najti niti kančka tega nikjer drugje.

~ Jean Calvin

Kristjanova zadolžnica

Zadolžnica slehernega vernika je prečrtana. Črne poteze greha so prečrtane z rdečimi črtami Kristusove krvi. 

~ Thomas Watson

Tema pridige s križa

 

Križ je bil prižnica. Tema pridige, ki jo je Kristus na njem oznanjal, pa je ljubezen. 

~ Avguštin

Duhovna zmešnjava

Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. 2 Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. 3 Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: "Jezus naj bo preklet," in nihče ne more reči: "Jezus je Gospod," razen v Svetem Duhu.

4 Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. 5 Različne so službe, Gospod pa je isti. 6 Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. 7 Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. 8 Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. 9 Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, 10 drugemu delovanje čudežnih  moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. 11 Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. (1Kor 12, 1-11)

Kot sem že večkrat omenil,  je v korintski cerkvi na samem začetku vladal zelo velik nered. Lahko bi torej rekli, da je bila ta cerkev zgleden primer nereda. Da bi jo spravil v red, je Pavel je tej cerkvi napisal pismo. Eno od mnogih področij, ki jih je bilo treba urediti, je bila  duhovnost, oziroma duhovni darovi. Nekateri pripadniki cerkve so bili deležni določenih darov Svetega Duha, drugi pa ne. Nekateri so duhovne darove uporabljali za svoj zasebni luksuz, drugi pa so z njimi javno pretiravali. Duhovni darovi, ki bi morali služiti edinosti, so tako postali sredstvo razdora, zato je bilo treba tudi to področje nekako urediti. 

Večina korintskih kristjanov je izhajala iz poganstva. Ker so se v poganskih templjih dogajala razna "prerokovanja" in podobno, so bili mnogi kristjani iz poganstva zaskrbljeni, da so določeni darovi v cerkvi, ki so bili povezani z govorjenjem, napačni. Takim je Pavel v 1Kor 12,3 lepo razložil,  kako ločimo tistega, ki govori v Duhu, od tistega, ki ne govori na tak način. Kdor reče: "Jezus je Gospod (Kyrios)," ta govori v Svetem Duhu.

V 4. vrstici poudarja, da so darovi Duha raznovrstni, eden pa je Sveti Duh. Enako je s Kristusom, čeprav obstajajo v cerkvi različne službe (v. 5), enako z Bogom Očetom, ki deluje preko različnih del (v. 6).  Ob vsej raznolikosti darov, služb in del, je povsod udeležen en in isti troedini Bog. Enako mora delovati cerkveno občestvo. Raznoliki  darovi morajo verne  povezovati, ne razdvajati. Eden je deležen besede modrosti, drugi daru spoznanja, tretji daru vere, kjer ni mišljena vera v običajnem smislu, ampak posebna vera, potrebna za izvršitev določene naloge v cerkvi.  Med darovi so našteti tudi dar ozdravljanja, dar čudežnih moči, dar prerokovanja, dar razločevanja duhov, dar jezikov in dar razlaganja jezikov. Dar prerokovanja ne pomeni istega kot napovedovanje prihodnosti, kot si ponavadi predstavljamo. Prerok je v Svetem pismu oseba, ki skupnost poučuje ali opominja  v zvezi s kako pomembno zadevo. Dar razločevanja duhov je dar, s pomočjo katerega so lahko razlikovali, ali je neko govorjenje, ravnanje itn. res od Boga, oziroma skladno z Božjo voljo,  ali ne. Dar raznovrstnih  jezikov je dar, ki je posameznikom omogočal govorjenje v različnih jezikih, seveda pa je bilo pomembno tudi to, da je nekdo tako govorjenje tolmačil, kar mu je omogočal dar razlaganja jezikov.  Čeprav je veliko darov, jih uresničuje en Sveti Duh in jih tudi deli, kakor hoče. Nekdo je lahko deležen enega, drugi več darov. Bog je tudi v tej zadevi suveren. Pred leti sem v neki knjigi karizmatične provenience zasledil popolnoma napačno razlago drugega dela 11. vrstice: "Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče." Pisalo je, da deli Duh tako, kot hoče prejemnik, da smo torej mi sami odgovorni za to, če prejmemo nek dar ali ne. Taka eksegeza je popolnoma zgrešena, Duh je tisti, ki  hoče (in deli skladno s svojim hotenjem), ne mi.

Pavel torej v zgornjem odlomku spodbuja korintske kristjane, naj ne gledajo toliko na darove, kot na Darovalca, ki je eden in naj duhovne darove uporabljajo tako, da v cerkvi ne bo razprtij glede tega. Darovi ne smejo biti le v korist posameznikom, ampak celotnemu cerkvenemu občestvu, tako da se le-to izgrajuje. 

 

In kakšen je praktičen nauk tega odlomka za danes? Obstajajo krščanske skupnosti, ki zelo, nekatera celo pretirano poudarjajo pomen duhovnih darov.  Spet druga pravijo, da so bili darovi namenjeni samo vmesnemu času, preden je bilo napisano Sveto pismo Nove zaveze, zdaj pa da niso več potrebni. Po mojem je resnica nekje vmes. Sv. Pavel pravi v zvezi z zlorabo daru jezikov: "Ko bi se torej sešla cerkev vsa na en kraj in bi vsi govorili jezike in bi prišli tja tudi nepoučeni ali neverniki, ne poreko li, da norite?" (1Kor 14,23) Žal je danes v različnih "karizmatskih" skupnostih veliko preveč takšnega in še hujšega norenja, kar Božji stvari ne koristi, ampak škoduje. Ljudje hlastajo po darovih, Darovalca pa obravnavajo kot duha iz Aladinove svetilke. Duhovni darovi so sredstvo, ne cilj. Cilj je Darovalec, troedini Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Njemu pripada vsa slava na veke! 

Vrednost ene duše

Ena sama odrešena duša bo nadživela in odtehta vsa kraljestva sveta. 

~ J. C. Ryle

Moto Johna Newtona

 

Križ mojega Gospoda Jezusa Kristusa je hrana in zdravilo, ščit in meč. To vzemi za svoj moto! 

~ John Newton

Najgloblja žeja duše

Najgloblja žeja duše je žeja po Bogu, ki nas je ustvaril tako, da ne moremo biti brez njega nikoli potešeni. 

~ F. F. Bruce

Bog miru

Če je Bog naš Bog, nam bo dal mir sredi nemira. Kadar bo zunaj nevihta, nam bo v notranjosti dal mir. Svet lahko v miru ustvari nemir, toda Bog lahko  v nemiru ustvari mir.  

~ Thomas Watson

Ko gre narobe

Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje 2 in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. 3 Vsi so jedli isto duhovno jed 4 in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. 5 Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi. 6 To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. 7 Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. 8 Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. 9 Ne preizkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkusili in so jih pomorile kače. 10 Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. 11 To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov.

12 Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. 13 Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.   (1Kor 10,1-13)

Korintska cerkev je bila daleč od idealnega občestva idealnih kristjanov. V veliki meri je bila narobesvet. Idealnega občestva pravzaprav nikoli ni bilo in ga tudi nikoli ne bo. Ravno zato, ker cerkev že od samega začetka ni bila takšna, kot bi si jo naj želeli, so nastala Pavlova pisma, v katerih je apostol narodov opominjal in poučeval cerkve ter njihove voditelje. Obravnavani odlomek ne vsebuje vseh problemov, ki so se pojavljali v korintski cerkvi, ampak le štiri.  Apostol Pavel je za vsak greh, ki je bil navzoč v cerkvi našel zgledni primer iz  Stare zaveze. Obenem je pojasnil, zakaj so taki primeri  za cerkev tako pomembni.

V 1. vrstici pravi govori apostol o Izraelcih, ki so izšli iz Egipta, kot o "naših očetih". Korintsko cerkev so sestavljali pretežno pogani, njim pa Izraelci niso bili biološki predniki. V biološkem smislu torej ni šlo za "očete" večine korintskih kristjanov.  Toda Pavel  govori o cerkvi Stare in cerkvi Nove zaveze kot o enem samem Božjem ljudstvu.  Starozavezni Izraelci sicer niso biološki, so pa zato duhovni predniki novozaveznega Božjega ljudstva.  V vrsticah 1 - 2 dalje pravi, da je bilo  starozavezno Božje ljudstvo deležno krsta v oblaku, ki jih je spremljal na poti iz egiptovskega suženjstva  in v morju (cf. 2Mz 13,17-14,31).

V 3. in 4. vrstici pravi:  "Vsi so jedli isto duhovno jed  in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus."  Izraz duhovna jed aludira na mano, duhovna pijača pa na vodo, ki so jo dobili iz skale na začetku (cf. 2Mz 17,1-7) in proti koncu (4Mz 20,2-13) svojega potovanja.  Rabini Pavlovega časa so učili, da je skala pravzaprav ves čas spremljala Izraelce. Pavel se s tem mnenjem ni strinjal, ampak je rekel, da je v resnici Kristus tista Skala, ki jih je spremljala. Tu torej ni bila mišljena neka dobesedna skala, ampak Kristusova duhovna prisotnost med Izraelci na njihovem popotovanju skozi puščavo.

V 5. vrstici pa pravi: "Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi." Večina izmed njih ni nikoli prišla v obljubljeno deželo, ker niso verovali, ampak so  v svoji neveri počeli stvari, ki so bile v nasprotju z  Božjo voljo. Nato nadaljuje: "To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni."  Ne glede na to, kaj  govori svet o Svetem pismu Stare zaveze, ki ga pač interpretira v "duhu časa", je za kristjana  starozavezna zgodovina polna zglednih primerov pravilnega in napačnega ravnanja ter posledic, ki temu sledijo. 

Pavel  v vrsticah  7- 10 svari pred ponavljanjem istih grehov, kot so jih v svoji neveri počeli Izraelci na poti skozi puščavo:

• malikovanje
• spolna nemorala
• preizkušanje Gospoda
• godrnjanje

Vzrok za vse te grehe je bila pravzaprav nevera. Zakaj navaja ravno te primere? Mnogi Korinčani so menili, da ni nič narobe, če v poganskem templju zaužijejo hrano, posvečeno bogovom (cf. 1Kor 8. 10,19 sl.). Znotraj korintske cerkve so bili tudi primeri spolne nemorale (1Kor 5. 16,12-22). Korintska cerkev je bila tudi zelo "karizmatična", tako zelo, da je moral Pavel to karizmatično navdušenost brzdati (cf. 1Kor 12.14). Hlastanje za duhovnimi doživetji in darovi ter pozabljanje na Darovalca je privedlo do ekscesnih primerov, tudi do preizkušanja Gospoda. Na koncu svari tudi pred godrnjanjem, ki ga sicer na drugih mestih v pismih Korinčanom ne omenja. V 11. vrstici pa apostol ponovi tisto, kar je povedal v 6. vrstici: "To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov." Nekdo je napisal, da živi cerkev v podaljšanem času. To je tako Pavlov kot tudi naš čas. Njegova generacija in vse naslednje generacije smo tisti, nad katere je prišel konec vekov. Starozavezni primeri so primeri, iz katerih se lahko poučimo o pravilnem in napačnem ravnanju ter posledicah. Izraelci so bili ob izhodu iz Egipta deležni prav posebne Božje prisotnosti, a so vseeno velikokrat odpovedali na celi črti. Mi smo deležni te prisotnosti na drug način, na voljo pa imamo tudi Sveto pismo, v katerem so popisani mnogi zgledni primeri kot vodilo pravilnega ravnanja

Kristjani mnogokrat mislimo, da trdno stojimo, a ni vedno tako: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) Morda gre za aluzijo na krščanske jedce v poganskih templjih. Vsekakor je ta stavek dober opomin za primer, da se kristjani  iz napačne prepričanosti v svojo neomajnost, ne bi zapletli v kake sumljive mreže in potem padli. 

 Pavel pravi v 13. vrstici: "Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati." Kristjani se velikokrat znajdemo pred različnimi preizkušnjami. Včasih so videti tako močne in nepremagljive, da postanemo malodušni. Ob malodušnosti naša vera seveda plahni in posledice so tu. Preizkušnje niso zato, da bi omagali, ampak se ob njih preizkusi naša vera. Bog ne potrebuje tega preizkusa, ampak mi. To pa preprosto zato, da bi približno poznali stanje naše vere. Tisto, česa bi se morali ob vsakem času zavedati je to, da je Bog neskončno večji in močnejši od naše vere, ne glede na to, kako velika, ali kako majhna je.

Hvala Bogu, ki naredi ob vsaki taki preizkušnji tudi izhod. Naša vera zna biti kot sinusoida: enkrat gre kvišku, drugič proti dnu. Toda, hvala Bogu, imamo Odrešenika, ki je neskončno večji in stanovitnejši od naše vere in je trdna Skala, na katero se lahko vedno naslonimo.