Nikoli dovolj o evangeliju!

Rimski katoličani radi pravijo: "Nikoli dovolj o Mariji." O tem se bo najbrž govorilo tudi ob njihovem današnjem prazniku Marijinega vnebovzetja. To seveda daje videz, kot da je Marija nekakšna odrešenica ali vsaj soodrešenica (coredemptrix).  Sam menim, da je evangelij tisto, česar ni nikoli dovolj, oziroma nikoli preveč. Odlomek iz 1Kor 15,1-11  govori o evangeliju, oziroma o tem, kaj sploh je evangelij. Brez pravilnega razumevanja te nadvse pomembne tematike ne moremo prav razumeti bistva krščanske vere. Evangelij je namreč "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16)

V srednjem veku so izdelovale zelo lepe evangeljske rokopise. Enega takega prikazuje zgornja ilustracija. Ker so bili napisani v latinščini, je veliko vprašanje, koliko pristnega evangeljskega sporočila je prišlo do navadnega vernika. Bolj so govorili o tem, kaj vse mora vernik narediti za lastno zveličanje.  Kaj moram storiti  ni nikakršen evangelij, ampak postava (zakon). Slabost postave  pa je v tem, da je predobra, da bi jo bili zmožni izpolnjevati. Sv. Pavel je ta paradoks opisal takole: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa greh; da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt." (Rim 7,12.13a)  Postava  je torej sestavni del problema, ne njegova rešitev. Rimski škof Frančišek je pred časom napisal "apostolsko spodbudo" z naslovom Veselje evangelija, ki je apostolska po imenu, po vsebini pa ne, kajti tisto, kar manjka v tem spisu, je ravno evangelij. Resnična apostolska spodbuda je pravzaprav tisto, kar je napisal apostol Pavel v 1Korinčanom 15,11. 

Pa še nekaj! V štirih evangelijih najdemo lepo opisano Jezusovo življenje in delo, smrt, vstajenje ter namen in pomen vsega naštetega,  toda vse, kar piše v štirih evangelijih ni evangelij v ožjem pomenu besede. Če vzamemo samo blagre iz Jezusovega govora na gori, opazimo, da gre pri njih za postavo, ne za evangelij. Blagrovanje ubogih v duhu, žalostnih, krotkih, lačnih in žejnih pravičnosti, čistih v srcu itn. (cf. Mt 5,3-11) gre tistim, ki imajo te lastnosti. Nekoga, ki je eksplozivne narave, tisti "Blagor krotkim" nikakor ne more potolažiti, lahko ga kvečjemu spravi v obup. Mnogi evangelijski kristjani so danes prepričani, da je evangelij predvsem stvar občutkov. V nekem dokumentarcu sem videl žensko, ki je rekla, da hodi v določeno cerkev zato, ker se tam dobro počuti. Evangelij ni dobro počutje. Evangelij  ima določene pozitivne stranske učinke, med katere sodijo tudi prijetni občutki, vendar le-ti še zdaleč niso bistvo evangelija.

Zdaj pa k našemu besedilu!

"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero." (1Kor 15,1.2)

Že na začetku poglavja je Pavel opozoril Korinčane ne evangelij, ki jim ga je oznanil, oni pa so ga sprejeli. Tisti, ki so ga dejansko sprejeli, so na poti rešitve. Tisti, ki so se od vere obrnili  nazaj k zanašanju na svoja dejanja, so zaman sprejeli vero (cf. Gal 3,1-3). Religija govori: "Če bom poslušen, me bo Bog sprejemal," toda evangelij govori: "Ker me Bog sprejema, sem lahko poslušen." V nadaljevanju  pravi Pavel:

 "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. 9 Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. 10 Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. 11 Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero." (1Kor 15,3-11)

Prva pomembna stvar, ki jo Pavel poudarja je, da je  Kristus umrl za naše grehe in bil obujen (vv. 4.5).  Zgodovinskost Kristusove osebe, njegove smrti in vstajenja, so stvari, na katerih krščanstvo stoji ali pade. Konec koncev, na tem stoji  tudi naše zveličanje:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Zgodovinskost nobene druge osebe ni bila v zadnjih stoletjih s strani sveta tako zelo osporavana, kot zgodovinskost Jezusa Kristusa, kakor ga opisujejo evangeliji. Nihče se posebej ne ukvarja z zgodovinskostjo Mohameda ali Bude. Tako Mohamed kot Buda sta se imela v primerjavi z naukom, ki sta ga učila, za nepomembna. Pri Kristusu pa je drugače, zato se svet na vse načine zaletava vanj. Nekateri pravijo: "Vse vere  učijo isto, torej, da moramo delati dobra dela, biti pošteni itn." Ni res. Ena vera je izjema in uči, da je Bog nekaj naredil, da bi mi mogli postati taki in taki ter delati taka in taka dela. Ta vera je evangelijsko krščanstvo. Potem obstajajo taki, ki skušajo osebo Jezusa Kristusa narediti za izmišljotino, toda ti so v manjšini. Najbolj pogosta športna disciplina na  področju Kristusovega minimiziranja  je lov na zgodovinskega Jezusa. Ta skupina skuša "izluščiti" zgodovinskega Jezusa in odstraniti vse "mitske" tančice, ki naj bi ga obdajale. Rezultat tega luščenja je, da jim na koncu ne ostane v roki skoraj nič. V to kategorijo spadajo žal tudi mnogi teologi, ki se imajo za liberalne, če smo pošteni,  bi se tem moralo reči  ateologi. Pavel se v zgornjem poročilu o vstajenju sklicuje na vse, ki so videli vstalega Gospoda: Kefa (aramejsko ime za Petra), dvanajstere (vključen je že Matija, ki je nadomestil Juda Iškariota), na skupino petstotih, od katere so nekateri tedaj že pomrli (zaspali), Jakoba (ta je vodil jeruzalemsko cerkev) in vse apostole (tu je mišljen širši krog apostolov, ne le prvotnih dvanajst), na koncu pa na lastno videnje, ki se mu je pripetilo na poti v Damask, kjer je postal iz preganjalca kristjanov nadvse prizadeven oznanjevalec evangelija  Jezusa Kristusa. S pričami vstajenja, katere je navedel, je hotel Pavel dokazati zgodovinskost tega dogodka.

Evangelij je torej vesela novica, da je v nekem točno določenem zgodovinskem obdobju Božji Sin Jezus Kristus umrl za naše grehe (cf. 1Kor 15,3. Rim 4,25) in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25), tako da se nihče, ki vanj veruje, ne bo pogubil, ampak ima večno življenje. (Jn 3,16. 1Jn 5,13)  Ali imaš v sebi to gotovost?