Če je Kristus naš prijatelj

Če je Kristus naš prijatelj, potem ni pomembno, kdo je naš sovražnik. 

~ Richard Sibbes

Bistvo večnega življenja

To je namreč večno življenje: poznati enega in edinega pravega Boga in Jezusa Kristusa, katerega je poslal in ga tudi postavil  kot začetek, sredino in konec našega odrešenja.  

~ Jean Calvin

Ko pristopamo pred Boga

V odnosu do Najvišjega je vse preveč lahkotne domačnosti. Hvala Bogu,  da lahko pristopimo v njegovo prisotnost  s svetim pogumom po Kristusovi krvi. Toda vse to ne sme zmanjšati naše spoštljivosti in bogaboječnosti. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Resnica

Resnica rešuje.

Resnica ohranja.

Resnica nas osvobaja.

 Resnica nas posvečuje.

~ R. C. Sproul

O edinosti

Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.     (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v  prispevku preteklo nedeljo  povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda, ki je središče in žarišče evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  Na začetku našega odlomka je apostol  opomnil kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj obrobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan res ni odrešen po svojih delih, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko občestvo. V njem morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso preveč visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi se najdejo tudi ljudje, ki se nam  zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)   Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost, to je vera, "da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta". (Flp 2,11b) Poleg te vere obstaja en krst, s katerim smo krščeni in s tem posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. Kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Ob zaključku pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Dejstvo pa je, da so nekatere med njimi  zelo daleč odtavale od resničnega krščanstva, kot ga uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, ki postavljajo izročilo cerkve na isti nivo kot zbesedo, zapisano v Svetem pismu,  se imajo za edino pravo cerkev in poleg troedinega Boga molijo tudi Marijo in svetnike, se  kristjan, ki utemeljuje svojo vero samo na Svetem pismu kot edinem viru Božjega razodetja, ne more iti prave edinosti. S takimi se sicer lahko  prijateljsko pogovarjamo, sodelujemo pri različnih dejavnostih, ki so nam vsem skupne,  kaj več pa žal ne. Vse, kar nosi  krščansko etiketo, pač ni pristno krščanstvo. 

Kdaj je nekdo na dnu?

Človeška srca niso nikoli v tako izgubljenem in brezupnem  stanju kot takrat, ko se ne zavedajo svojih lastnih grehov. 

~ J. C. Ryle

Kaj je kaj?

Bog je naš delež, Kristus naš spremljevalec, Sveti Duh naš  pomočnik, Zemlja naša koča, nebesa pa so naš dom. 

~ Charles Spurgeon

Če hočeš spoznati Božjo voljo...

Hočeš spoznati Božjo voljo? Potem spoznaj svoje Sveto pismo. 

~ Dustin Benge

Kaj danes potrebujemo?

Tisto, kar potrebujemo, niso nove resnice. Potrebujemo stare, nedavno pozabljene resnice. 

~ Jen Wilkin

Razlog za hvaležnost

Bogu se zahvaljujem za sleherno nevihto, ki me je vrgla na Skalo, ki je Kristus Jezus.

 ~ Charles Spurgeon

Splav in suženjstvo

Če sodi splav pod zdravstveno varstvo, potem pomeni suženjstvo ustvarjanje novih delovnih mest.

~ Darrell B. Harrison

Ideja za molitev

Rembrandt, Pavel v ječi. Vir: Wikipedia

Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava.

14 Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. 20 Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, 21 njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen.       

 (Ef 3,13-21)

Pismo Efežanom, iz katerega je vzet zgornji odlomek, je apostol Pavel napisal v zaporu, kar je razvidno na več mestih v pismu (cf. Ef 3,1.4,1.6,20). Dejstvo, da je bil Pavel zaprt, je lahko povzročilo v efeški cerkvi negotovost in  malodušje, zaradi česar je  apostol prosil Boga, da bi dal efeškim kristjanom moč in spoznanje.  (v. 13). Da je šlo za nujno zadevo, je razvidno iz Ef 3,14, kjer pravi apostol, da upogiba kolena pred nebeškim očetom itn. Običajno so namreč Judje molili stoje, kleče pa le, kadar so hoteli posebej izraziti ponižnost, oziroma, ko je šlo za nujno stvar (cff. Ezr 9,5. Apd 7,59.60).

 
Ko Pavel govori o utrditvi v notranjem človeku (Ef 3,16), je pri tem mislil  človeka, ki živi iz vere in po veri. Besedilo v. 17 ne pomeni, da Kristus že ne bi bival v srcu kristjana, saj je na drugem mestu pisano: "Kristus v vas, upanje slave," (Kol 1,27b) ampak prosi apostol v molitvi, naj živi v naših srcih Kristus z vso svojo silno in svojo dejavno močjo. Ljubezen je naravna posledica žive vere in sad Kristusovega delovanja v kristjanovi notranjosti. 

 

Prava pobožnost tudi vodi do globljega razumevanja Boga in njegovih del (v.18). Izrazi: širokost, dolgost, visočina in globočina izražajo neizmerno bogastvo Boga v Jezusu Kristusu. Apostol Peter pravi, da smo kristjani živi kamni  in kot taki sestavljamo duhovno stavbo, sveto duhovništvo, ki daruje duhovne daritve (cff. 1Pt 2,5). Pri duhovništvu ne gre za posebno kasto, ampak so tega deležni vsi Božji otroci.  

 

Spoznanje Kristusove ljubezni (Ef 3,19) je naš poseben  privilegij, ki  na koncu vodi k napolnitvi z Božjo polnostjo. Sam Bog pa zmore v nas ustvariti neskončno več, kot smo si mi sami zmožni predstavljati in prositi.

Sicer pa, zakaj ne bi namesto te suhoparne razlage še enkrat prebrali izvirnega odlomka in po njem oblikovali lastno molitev?

Zanesi se na Kristusa!

 Povsem zaupaj Kristusu! Popolnoma se zanesi na njegovo trpljenje!  Pazi, da  ne iščeš opravičenja nikjer drugod  kot v njegovi pravičnosti! 

~ John Wycliffe

Brezčasnost Božje besede

Božja beseda je brezčasna, ker je njen avtor brezčasen.

~ John MacArthur

Doktrine in prepričanja, ki poganjajo našo kulturo

Za vsako obdobje so značilna določena tipična prepričanja, ki so v takem obdobju  gonilo kulture, pri čemer ni naš čas nobena izjema.  Mi danes živimo v dobi selfijev, v dobi, kjer sta "moj jaz" in tisto, kar "jaz čutim",  postavljena na najvišji piedestal.  Žrtev takega subjektivizma in sistema več resnic je seveda objektivna resnica. 

 

O teh stvareh govori Martyn Iles v svojem predavanju v zgornjem videu. Tisto, o čemer pripoveduje, se sicer v prvi vrsti nanaša na Avstralijo,  na splošno pa velja za ves razviti zahodni svet, žal tudi na nas.

Kam izliva Bog milost?

Bog vedno izliva svojo milost v prazne roke. 

~ Avrelij Avguštin

Gospodov strah

Gospodov strah odganja vse druge strahove... V  tem je skrivnost kristjanovega poguma in srčnosti. 

~ Sinclair B. Ferguson

Križ - naša hvala

Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. 12 Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. 13 Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. 14 Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. 15 Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. 16 Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom.

  17 Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.

  18 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.    (Gal 6,11-18)

Zgornji odlomek iz Nove zaveze je  zaključek Pavlovega pisma Galačanom. Ta del je, tako vsaj moremo sklepati na osnovi besedila 11. vrstice, napisal Pavel lastnoročno, medtem ko je večji del pisma narekoval nekomu drugemu. V tem delu spodbuja vernike, naj ostanejo zvesti evangeliju in naj se ne vračajo nazaj k obredom postave, med katere je sodilo tudi obrezovanje.

Tisti, ki zahtevajo obrezovanje, namreč Kristusov križ in z njim vred vse blagodati in prednosti, ki izhajajo iz njega. Poleg tega se v resnici niti sami ne držijo postave, čeprav zahtevajo od drugih, da se je morejo držati. Vsa apostolova (in naša hvala) je v Kristusovem križu, in ne v izvrševanju določenih obrednih predpisov, ali, kot pravi pesem:

"Jezus, h križu vodi me,

tam je vir rešenja, 

ki pošilja z Golgote 

reke ozdravljenja.

V križu je moja čast in slava,

vse do dne, ko se odpre

rajska mi širjava."  (Fanny J. Crossby. Prev.: Diz.)

Za različne ljudi ima križ različen pomen:  "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18) Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem, Bogu sovražen in kot tak nima nobenega dejanskega vpliva in  pomena za apostola. Sama obreza in neobreza sta v času, odkar sta prišla na  milost in resnica po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17) popolnoma brezpredmetni, kajti edino, kar sedaj šteje, je nova stvaritev v Kristusu (cf. Gal 6,15).

Kristus je umrl na križu za naše prestopke in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Z njegovega križa, ne morebitnega našega (!), priteka reka milosti, ki prinaša odrešenje vsem, ki verujejo. O teh pravi pismo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17) Ti so tudi pravi in resnični Božji Izrael, torej Božje ljudstvo, ki ga  omenja Pavel v Gal 6,16.

Ali si del Božjega ljudstva?

Obstajata dva načina umiranja

Obstajata samo dva načina umiranja. Umremo lahko v veri, ali pa v svojih grehih.

~ R. C. Sproul

Še en blagor

Blagor tistemu, ki se je naučil približati Bogu s cestninarjevo molitvijo: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!"

~ J. C. Ryle

Marijina vloga

V protestantskih krogih velikokrat ne vemo, kaj naj počnemo z Marijo, to pa zato, da ne bi izpadli preveč "papeški". Ker na oni strani Tibere kar naprej ponavljajo: "Nikoli dovolj o Mariji!" zato najbrž na  naši strani mislimo, da je vsaka omemba Marije odvečna. Toda ameriški teolog Michael Horton je izjavil: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Iz tega sledi, da je naš molk odveč in da je prav, da se večkrat spomnimo  nje, po kateri je prišel na svet naš Odrešenik. 

O čem naj torej pripoveduje evangelijski kristjan, kadar  govori o Mariji? 

 

Najprej je treba povedati, da je Marija velik zgled vere. Njena sorodnica Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da je njen Sin tisti, ki jim lahko pomaga iz zagate. Ni ga prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak bolj posredno, po žensko. Jezusu materina prošnja sicer  ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, kar jim je naročil,  on pa je rešil problem (prim. Jn 2,7-11).  To je pravzaprav  edina Marijina zahteva, ki jo je zabeležil kateri od novozaveznih bibličnih piscev. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in se ni nikoli prerivala v ospredje, čeprav je vedela, da jo "bodo blagrovali vsi rodovi" (Lk 1,48b). V Svetem pismu najdemo tudi primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)  Če v določenem času nečesa ni razumela, se zaradi tega ni obremenjevala, ampak je vse prepustila času in Božji volji.

Tretja stvar, ki jo je potrebno poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je ob  svojem Sinu vztrajala vse do njegove bridke in sramotne smrtni na križu, kjer so ga, če se izrazim v sodobnem žargonu, pokončali kot  terorista, ki ruši rimski državni red. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še mnogočem. Preden je Jezus umrl, je poskrbel za svojo mater: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta odlomek jemljejo rimski katoličani kot dokaz, da naj bi dal  Jezus Marijo za mater vsem kristjanom. Zato naj bi bili vsi kristjani Marijini otroci. Toda, če  se natančneje poglobimo v besedilo, je Jezus izročil svojo mater v oskrbo svojemu najljubšemu učencu. Zanjo je tako poskrbel, ker najbrž v tistem trenutku ni bilo nikogar v sorodstvu, ki bi bil to pripravljenl storiti.

Kljub zavračanju rimskih dogem o brezmadežnem spočetju (po kateri naj bi bila Marija vse od trenutka spočetja v telesu njene matere obvarovana izvirnega greha, kar je razglasil Pij IX. leta 1854) in vnebovzetja (razglasil Pij XII. leta 1950), o čemer Sveto pismo vztrajno molči, imamo tudi v protestantskih krogih dosti razlogov, da se  bolj posvetimo Jezusovi materi in njenemu zgledu. Ona nam, kot sem že zgoraj zapisal,  naroča: "Kar koli vam [Jezus, op. Diz.] reče, storite." (Jn 2,5) Njen Sin, naš Gospod pa nam govori: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29b) Da, predvsem to je treba storiti.

Marija evangelija nas torej usmerja k Jezusu, ne k sebi. To je  pristna evangeljska Marija, ne boginja, nebeška kraljica ali kaj podobnega.

Naš osvoboditelj

Jezus Kristus nas lahko osvobodi, ker je obračunal z grehom, ki nas zasužnjuje.

~ Sinclair Ferguson

 

Kvirovska teologija z evangelijskega vidika

 

Kot vse, kar se dogaja v širšem svetu, tako je tudi stvar okoli homoseksualnosti pljusnila v krščansko cerkev. Kvirovska teorija (queer theory), ki se je pojavila v 90. letih prejšnjega stoletja in zavrača vse oblike normativnosti, pa tudi razlikovanje med biološkim in družbenim spolom, je našla tudi prostor v teologiji. Med nosilce te novotarije v teologiji sodijo   Marcella Althaus-Reid, Patrick Cheng, Lisa Isherwood in Linn Marie Tonstadt. Glede tega so še posebej na udaru večinske cerkev na zahodu, ki plujejo z vsakim modnim tokom, ki se pojavi v svetu ter "jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju." (Ef 4,14)

 

O teh stvareh je v zgornjem videu podrobneje spregovoril anglikanski teolog dr. David Hilborn. 

Duh in meso

Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. 17 Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. 18 Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo. 19 Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, 20 malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, 21 nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. 22 Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, 23 krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. 24 Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.

(Gal 5,16-24) 

Dihotomija  duh - meso, ki se pojavlja na različnih mestih Božje besede, vzbuja pri mnogih napačno mišljenje, ki že kar meji na manihejski dualizem, po katerem je duh nekaj dobrega, meso, oziroma telo pa nekaj slabega. V resnici ni telo prav nič slabega. Tisto, čemur nasprotuje Biblija, je določen miselni sistem, ki je v nasprotju z Bogom, oziroma svetim Duhom. Mnogi mislijo, da naj bi bil kristjan nekakšen popoln človek. Isto trdijo pripadniki raznih smeri v krščanstvu, ki izhajajo iz pietizma in raznih svetostnih gibanj. Jezusov izrek: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče," (Mt 5,48) razlagajo tako, kot da je popolnost mogoče stoodstotno doseči že na tem svetu. Imenujejo se evangelijski, v njihovih cerkvah pa  oznanjajo s prižnic golo postavo in delijo "dobre nasvete".  Ta nevarna miselnost vodi v hinavščino ali pa v brezup. 

Kristjan živi razpet med idealom in realnostjo. Teži k idealu, torej si prizadeva živeti v skladu s postavo, vidna realnost pa ne kaže zaželenih rezultatov. Ravno zato nas apostol Pavel spodbuja, naj živimo po Duhu. Življenje "po mesu", z vsemi posledicami, ki jih navaja v Gal 5,19-21,  je znak neodrešenosti, kdor tako živi, ne bo podedoval nebeškega kraljestva cf. Gal 5,21). Tak človek živi, kakor on sam hoče, ne meneč se za Božje zapovedi. Temu nasproti navaja apostol Pavel sadove Svetega Duha (Gal 5,22.23), ki so ideal vsakega pravega kristjana.  Pa se ta ideal uresničljiv? 

Pavel pravi v nadaljevanju: "Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24) Nepoučenemu ali slabo poučenemu se utegne zdeti ta misel kot nekaj, kar se nanaša na askezo, mučenje samega sebe in podobno, pa tudi zgodovina je polna raznih asketov, ki so skušali  z različnimi fizičnimi postopki disciplinirati svoje telo in si na ta način prislužiti  zasluge pred Bogom. V resnici pa sploh ne gre za to. 

Izraza meso ne smemo enačiti s fizičnim telesom, kot to počnejo asketi, ampak s staro grešno naravo, ki smo ji pripadali, preden smo postali Kristusovi.  Ko smo pripadli Kristusu, ta narava ni kar odmrla, ampak jo še vedno nosimo s sabo in se kar naprej oglaša ter sili na plan. Pomembneje od tega pa je, da pripadamo Kristusu, da smo torej v njem. To dejstvo ima seveda svoje posledice: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)   Ker je bil on za nas križan, smo bili na nek način križani tudi mi, ki smo v njem, čeprav živimo dva tisoč let po golgotskem dogodku. Kristus je za nas umrl in bil obujen, enako smo bili tudi mi  nekoč duhovno mrtvi in otroci jeze. Po Kristusu in v Kristusu smo deležni njegovega vstajenja od mrtvih in opravičeni od grehov ter prestopkov. To pomeni biti nova stvaritev.

Ker je bil kristjan deležen Gospodovega križanja in s tem postal nova stvaritev, je zanj postal greh nelogičen.  Biti nova stvaritev pomeni imeti nov status: ni nam več treba živeti v skladu s staro naravo, to je pravzaprav celo nelogično. Zato je Pavel opomnil Galačane: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa." (Gal 5,16)  Poželenje mesa se nanaša na vse, kar spada v staro grešno naravo. Kristjan sam po sebi ni brezgrešen in popoln človek, toda pred Bogom je brezgrešen in popoln, ker je v Kristusu. Nebeški Oče se ne ozira na naše slabosti, ampak na Kristusove kreposti. Toda po drugi strani  si kristjan prizadeva, da bi s pomočjo Svetega Duha živel skladno z Božjo postavo in  v svojem življenju udejanjal Božjo pravičnost.

Tega ne počne, da bi se odrešil, ali zaradi tega prejel odpuščanje grehov, kot nekateri zmotno mislijo, ampak zato, ker je odrešen in opravičen v Gospodu Jezusu Kristusu. Pri tem ne bo dosegel idealov, toda le-te je zanj dosegel in mu jih priboril Kristus s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem. Njemu pripada vsa hvala in slava.

Hočeš slišati Božji glas?

Človek, ki hoče slišati Božji glas, naj bere Sveto pismo! 

~ Martin Luther

Neupravičeno pričakovanje

Zakaj bi pričakovali, da nas bo ta svet lepše obravnaval, kot je Jezusa?

~ Leonard Ravenhill

Milost pride vedno prav

Naši najslabši dnevi niso nikoli tako slabi, da bi bili izven dosega Božje milosti. Tvoji najboljši dnevi pa niso nikoli tako dobri, da bi bili onkraj potrebe po Božji milosti. 

~Jerry Bridges