Duh in meso

Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. 17 Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. 18 Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo. 19 Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, 20 malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, 21 nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. 22 Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, 23 krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. 24 Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.

(Gal 5,16-24) 

Dihotomija  duh - meso, ki se pojavlja na različnih mestih Božje besede, vzbuja pri mnogih napačno mišljenje, ki že kar meji na manihejski dualizem, po katerem je duh nekaj dobrega, meso, oziroma telo pa nekaj slabega. V resnici ni telo prav nič slabega. Tisto, čemur nasprotuje Biblija, je določen miselni sistem, ki je v nasprotju z Bogom, oziroma svetim Duhom. Mnogi mislijo, da naj bi bil kristjan nekakšen popoln človek. Isto trdijo pripadniki raznih smeri v krščanstvu, ki izhajajo iz pietizma in raznih svetostnih gibanj. Jezusov izrek: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče," (Mt 5,48) razlagajo tako, kot da je popolnost mogoče stoodstotno doseči že na tem svetu. Imenujejo se evangelijski, v njihovih cerkvah pa  oznanjajo s prižnic golo postavo in delijo "dobre nasvete".  Ta nevarna miselnost vodi v hinavščino ali pa v brezup. 

Kristjan živi razpet med idealom in realnostjo. Teži k idealu, torej si prizadeva živeti v skladu s postavo, vidna realnost pa ne kaže zaželenih rezultatov. Ravno zato nas apostol Pavel spodbuja, naj živimo po Duhu. Življenje "po mesu", z vsemi posledicami, ki jih navaja v Gal 5,19-21,  je znak neodrešenosti, kdor tako živi, ne bo podedoval nebeškega kraljestva cf. Gal 5,21). Tak človek živi, kakor on sam hoče, ne meneč se za Božje zapovedi. Temu nasproti navaja apostol Pavel sadove Svetega Duha (Gal 5,22.23), ki so ideal vsakega pravega kristjana.  Pa se ta ideal uresničljiv? 

Pavel pravi v nadaljevanju: "Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24) Nepoučenemu ali slabo poučenemu se utegne zdeti ta misel kot nekaj, kar se nanaša na askezo, mučenje samega sebe in podobno, pa tudi zgodovina je polna raznih asketov, ki so skušali  z različnimi fizičnimi postopki disciplinirati svoje telo in si na ta način prislužiti  zasluge pred Bogom. V resnici pa sploh ne gre za to. 

Izraza meso ne smemo enačiti s fizičnim telesom, kot to počnejo asketi, ampak s staro grešno naravo, ki smo ji pripadali, preden smo postali Kristusovi.  Ko smo pripadli Kristusu, ta narava ni kar odmrla, ampak jo še vedno nosimo s sabo in se kar naprej oglaša ter sili na plan. Pomembneje od tega pa je, da pripadamo Kristusu, da smo torej v njem. To dejstvo ima seveda svoje posledice: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)   Ker je bil on za nas križan, smo bili na nek način križani tudi mi, ki smo v njem, čeprav živimo dva tisoč let po golgotskem dogodku. Kristus je za nas umrl in bil obujen, enako smo bili tudi mi  nekoč duhovno mrtvi in otroci jeze. Po Kristusu in v Kristusu smo deležni njegovega vstajenja od mrtvih in opravičeni od grehov ter prestopkov. To pomeni biti nova stvaritev.

Ker je bil kristjan deležen Gospodovega križanja in s tem postal nova stvaritev, je zanj postal greh nelogičen.  Biti nova stvaritev pomeni imeti nov status: ni nam več treba živeti v skladu s staro naravo, to je pravzaprav celo nelogično. Zato je Pavel opomnil Galačane: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa." (Gal 5,16)  Poželenje mesa se nanaša na vse, kar spada v staro grešno naravo. Kristjan sam po sebi ni brezgrešen in popoln človek, toda pred Bogom je brezgrešen in popoln, ker je v Kristusu. Nebeški Oče se ne ozira na naše slabosti, ampak na Kristusove kreposti. Toda po drugi strani  si kristjan prizadeva, da bi s pomočjo Svetega Duha živel skladno z Božjo postavo in  v svojem življenju udejanjal Božjo pravičnost.

Tega ne počne, da bi se odrešil, ali zaradi tega prejel odpuščanje grehov, kot nekateri zmotno mislijo, ampak zato, ker je odrešen in opravičen v Gospodu Jezusu Kristusu. Pri tem ne bo dosegel idealov, toda le-te je zanj dosegel in mu jih priboril Kristus s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem. Njemu pripada vsa hvala in slava.