Marijina vloga

V protestantskih krogih velikokrat ne vemo, kaj naj počnemo z Marijo, to pa zato, da ne bi izpadli preveč "papeški". Ker na oni strani Tibere kar naprej ponavljajo: "Nikoli dovolj o Mariji!" zato najbrž na  naši strani mislimo, da je vsaka omemba Marije odvečna. Toda ameriški teolog Michael Horton je izjavil: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Iz tega sledi, da je naš molk odveč in da je prav, da se večkrat spomnimo  nje, po kateri je prišel na svet naš Odrešenik. 

O čem naj torej pripoveduje evangelijski kristjan, kadar  govori o Mariji? 

 

Najprej je treba povedati, da je Marija velik zgled vere. Njena sorodnica Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da je njen Sin tisti, ki jim lahko pomaga iz zagate. Ni ga prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak bolj posredno, po žensko. Jezusu materina prošnja sicer  ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, kar jim je naročil,  on pa je rešil problem (prim. Jn 2,7-11).  To je pravzaprav  edina Marijina zahteva, ki jo je zabeležil kateri od novozaveznih bibličnih piscev. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in se ni nikoli prerivala v ospredje, čeprav je vedela, da jo "bodo blagrovali vsi rodovi" (Lk 1,48b). V Svetem pismu najdemo tudi primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)  Če v določenem času nečesa ni razumela, se zaradi tega ni obremenjevala, ampak je vse prepustila času in Božji volji.

Tretja stvar, ki jo je potrebno poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je ob  svojem Sinu vztrajala vse do njegove bridke in sramotne smrtni na križu, kjer so ga, če se izrazim v sodobnem žargonu, pokončali kot  terorista, ki ruši rimski državni red. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še mnogočem. Preden je Jezus umrl, je poskrbel za svojo mater: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta odlomek jemljejo rimski katoličani kot dokaz, da naj bi dal  Jezus Marijo za mater vsem kristjanom. Zato naj bi bili vsi kristjani Marijini otroci. Toda, če  se natančneje poglobimo v besedilo, je Jezus izročil svojo mater v oskrbo svojemu najljubšemu učencu. Zanjo je tako poskrbel, ker najbrž v tistem trenutku ni bilo nikogar v sorodstvu, ki bi bil to pripravljenl storiti.

Kljub zavračanju rimskih dogem o brezmadežnem spočetju (po kateri naj bi bila Marija vse od trenutka spočetja v telesu njene matere obvarovana izvirnega greha, kar je razglasil Pij IX. leta 1854) in vnebovzetja (razglasil Pij XII. leta 1950), o čemer Sveto pismo vztrajno molči, imamo tudi v protestantskih krogih dosti razlogov, da se  bolj posvetimo Jezusovi materi in njenemu zgledu. Ona nam, kot sem že zgoraj zapisal,  naroča: "Kar koli vam [Jezus, op. Diz.] reče, storite." (Jn 2,5) Njen Sin, naš Gospod pa nam govori: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29b) Da, predvsem to je treba storiti.

Marija evangelija nas torej usmerja k Jezusu, ne k sebi. To je  pristna evangeljska Marija, ne boginja, nebeška kraljica ali kaj podobnega.