Ali - ali

Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje. 20 Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. 21 Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. 22 Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. 23 Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.  (Rim 6,19-23)

 

Danes imajo ljudje zelo radi izbiro in to bogato izbiro. Smo pač v dobi potrošništva, ki nas očara z množico najrazličnejših izdelkov, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, še več pa je takih, ki jih ne potrebujemo. Potrošništvo pa se ne nanaša le na izbiro izdelkov, ampak tudi na plejado najrazličnejših idej in ideologij, ki nam jih ponuja svet. 

Naše obdobje je tudi znano po tem, da ima zelo rado svobodo in to neskončno svobodo. Zato najdemo v svetu mnogo prodajalcev takšne in drugačne svobode. Toda apostol Peter nas opozarja, da bodimo previdni pred takimi, ko pravi: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (1Pt 2,19) 

Sv. Pavel pa pravi, da glede tega nimamo nič kaj bogate izbire, ampak nadvse skromno. Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega  ne opazi, ali pa noče priznati. Kot pravi naš odlomek, obstajata v človekovem življenju dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti, ali enemu ali drugemu.  Pavel pravi glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje variante ne pozna. Na razpolago ni  nobene druge izbire, ni niti srednje poti, tako imenovane zlate sredine niti česa podobnega. 

Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej  začeli iz istega izhodišča z iste točke nič. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa  mora vplivati na kristjana, kajti greh  ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. Kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč  (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) 

Kot sem že večkrat poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku, ali kokoši, da bi plavala po vodi. Obstajajo krščanske denominacije, ki postavljajo svojim članom zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja, nekatere celo grede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže s točno določenim nasmehom in pobožn(jašk)im žargonom. Na drugi strani obstajajo takšni, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot  pravijo. Prava pot pa ni ne legalizem ne laksizem, prva  naredi iz ljudi farizeje, druga pa pelje v moralno razpuščenost.  

Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9)  Čeprav nismo več sužnji greha, se nam  greh še vedno dogaja. Če to zanikamo, lažemo sami sebi.  Toda Bog je  za nas pripravil zdravilo, to je priznanje, ki nam prinese odpuščanje. On naj nam tudi pomaga, da bo v našem življenju čim manj takšnih zdrsov!