Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi,
2 za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho.
3 To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku,
4 ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.
5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus,
6 on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času.
7 Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici.
(1Tim 2,1-7)
V pričujočem odlomku je podal apostol Pavel Timoteju, preko njega pa nam, navodilo o tem, za koga naj moli cerkev in nam obenem pojasnil vlogo Jezusa Kristusa kot edinega srednika med Bogom in ljudmi.
Cerkev je dolžna moliti za vse ljudi, pri čemer je apostol posebej izpostavil vladarje in oblastnike. Le-ti, podobno kot ogromna večina oblastnikov v današnjem svetu seveda niso bili kristjani, toda Pavel je vseeno pričakoval, da cerkev zanje moli. Podobno je davno pred njim govoril Bog po preroku Jeremiju, ko je Judom, izgnanim v Babilon položil na srce naslednje: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h Gospodu; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7) Za oblastnike smo torej dolžni moliti, ne glede na to, ali so nam všeč ali ne. Pri tem je naš cilj blaginja države ter življenje v mirnem in varnem okolju, kolikor je to mogoče.
Vladarji in oblastniki seveda niso edina ciljna skupina, za katero moramo moliti, ampak sodijo sem vsi ljudje. Kot je razvidno iz nadaljevanja, tu niso mišljena vsa posamezna človeška bitja, ampak ljudje vseh starostnih, etničnih, izobrazbenih, poklicnih, premoženjskih in drugih skupin. To pa zato, "ker Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice" (1Tim 2,4). Toda pozor! Če Bog hoče, da bi se vsi posamezni ljudje rešili, zakaj potem večina drvi v večno pogubljenje? Pri uporabi količinskega števnika vsi je treba biti precej previden, saj v našem kontekstu ne pomeni vseh posameznih človeških bitij, ampak ljudi iz vseh rasnih, etničnih, socialnih in drugih skupin. Zveličanje ni samo za Jude (kot so oni mislili), ampak tudi za pogane, ni le za tiste, ki si prizadevajo, da bi živeli pošteno in moralno, ampak tudi za njihove antipode itn. Zato je rekel Jezus ob neki priložnosti farizejem, ki so se trudili živeti nadvse pobožno in moralno, naslednje: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo." (Mt 21,31b) Tega jim ni rekel, ker so se trudili živeti pobožno in moralno, ampak zato, ker se niso zavedali svoje grešnosti in so bili prepričani, da jih bo odrešil njihov trud in prizadevanje.
Bog je eden (cf. 1Tim 2,5). To je temeljna veroizpovedna izjava judovske vere: "Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!" (5Mz 6,4. Cff. Rim 3,30. Ef 4,6). V isti vrstici našega odlomka pa Pavel dodaja, da je eden srednik med Bogom in ljudmi, to je Jezus Kristus. Jezus Kristus kot človek. Srednik ali mediator je oseba, ki pobota dve nasprotni si strani, zato mora biti v zvezi z obema stranema. Biti mora poistoveten z obema stranema in hkrati predstavljati obe strani, eno pred drugo. Sleherno človeško bitje je po svoji padli naravi odtujeno od Boga in Bogu sovražno (cf. Rim 8,7). Kristus je s svojo smrtjo na križu svoje ljudstvo spravil z Bogom. Namesto nas je šel na križ, odnesel nanj našo grešno identiteto in nam podaril svojo identiteto. Jezus Kristus se sedaj v svoji človeški naravi za nas pojavlja pred Božjim obličjem (cf. Heb 9,24) in za nas posreduje (cff. Rim 8,34. Heb 7,25). V 1Tim 2,5 beremo, da je med Bogom in ljudmi eden srednik. Nista dva, trije ali milijon. Sveto pismo ne pozna nižjih srednikov, kot so npr. Jezusova mati Marija, sveti Peter, Pavel in drugi svetniki. Evangeličanski teolog in Trubarjev sodobnik Johannes Brenz (1499 -1570) je s tem v zvezi napisal naslednje:
Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj. *
Brenz je tukaj zadel žebljico na glavico, kajti Božje kraljestvo deluje bistveno drugače od človeških vladavin. Pa tudi, Božja beseda pravi, da je eden srednik med Bogom in ljudmi, iz česar logično sledi, da je eden, ne več. Marija, Jožef, očaki, preroki, apostoli, mučenci in drugi svetniki so hvalevredne osebe, vredne našega spoštovanja, niso pa sredniki.
Stara zaveza je poznala različne sredniške vloge preroka, duhovnika in kralja, ki so jih opravljale različne osebe. Vse te službe so v Novi zavezi združene v Jezusovi osebi. On je popoln in zadosten odrešenik ter srednik. Verni kristjani smo poklicani, da ga ubogamo, kot svojega kralja, vanj zaupamo kot v svojega duhovnika ter se od njega učimo kot od našega preroka in učitelja. Njemu naj bo slava na veke!
*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478.
Ni komentarjev:
Objavite komentar