"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)
Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke celo obsojali na koncilih...
Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo zagotovo odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.
Na spletni strani slovenske škofovske konference se je več let zapored pojavljal zapis (letos ga nisem opazil), sklicujoč se na različne vire, ki naj bi dokazovali resničnost tega, da naj bi bila Marija v trenutku, ko bi morala umreti, z dušo in telesom vzeta v nebesa (Vir). Poglejmo si ga!
Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.
Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da ni o njeni smrti nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.
Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta prišel ta Gregor po vsej verjetnosti do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa! V 5. stoletju sta se pojavila in krožila spisa Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn. Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del doktrine srednjeveške cerkve. Pij XII. je leta 1950 proglasil Marijino vnebovzetje za dogmo Rimskokatoliške cerkve. S stališča dogme o papeški nezmotljivosti, sprejete na 1. vatikanskem koncilu leta 1870, se poraja vprašanje, kdo od papežev se je glede tega motil: Gelazij in Hormizd, ali Pij XII. Po mojem zadnji med naštetimi.
In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji izročilo pripisuje določene spise, čeprav ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se le-to res zgodilo.
Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je zanesljivo znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. V tem pogledu zgodovina ni ravno na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh značilnost rimske in še nekaterih drugih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je ob neki priložnosti zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Res je, Jezus je Zveličar, on rešuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar