Pomagaj moji neveri!

Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. 15 Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. 16 Vprašal jih je: "Zakaj 

razpravljate z njimi?" 17 Nekdo iz množice mu je odvrnil: "Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. 18 Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli." 19 Odgovoril jim je: "O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!" 20 In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. 21 Jezus 

je vprašal njegovega očeta: "Koliko časa se mu to že dogaja?" Rekel je: "Od otroških let. 22 Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" 23 Jezus mu je dejal: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." 24 Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" 25 Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: "Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!" 26 Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: "Umrl je." 27 Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček 

je vstal. 28 Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: "Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?" 29 Rekel jim je: "Ta rod se lahko izžene le z molitvijo."    (Mr 9,14-29)

Zgornji odlomek ima v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma redakcijski naslov Ozdravljenje božjastnega dečka, o čemer se lahko prepričate tukaj. Naslov torej ni izvirno biblijski, ampak so ga dodali prevajalci. Toda iz celotnega konteksta je razvidno, da ni šlo le za božjast gluhost in nemost, ampak za nekaj več. Ta bolezen je imela  duhovno ozadje. 

Zla in uničujoča duhovna sila je bila tako trdovratna, da je tudi Jezusovi učenci niso mogli izgnati iz dečka. Ko je dečkov  oče Jezusu pripovedoval o poteku bolezni, je na koncu zaprosil Gospoda: "Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" (Mr 14,22b) Jezus je bil tako rekoč njegovo zadnje upanje. Naš Gospod mu je na to odgovoril: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (ibid. v. 23b)  On ni rekel: "Kdor ne veruje, ne more ozdraveti,"  ampak, da je vse mogoče tistemu, ki veruje. Pred časom sem na tem blogu pisal o primeru, ko je Jezus ozdravil nekega človeka, v kopeli Betezda, ki ni  kazal znakov vere, saj Jezusa sploh ni poznal. Gospod je suveren, on lahko ozdravi vsakogar, toda vse  je mogoče tistemu, ki veruje. Dečkov oče je nato iskreno izpovedal svojo šibkost, ko je rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" (ibid. 24b) V nadaljevanju je Jezus izgnal duha in deček je ozdravel.

Vera, ki jo imamo, ni nekaj konstantnega.  Ko gremo skozi najrazličnejše preizkušnje, se nam zazdi, kot da nam je je zmanjkalo. Mnogokrat si zaželimo: "O, da bi imel več vere!"  V preizkušnjah preveč radi pozabljamo, da je v takih trenutkih manj pomembna kvantiteta naše vere, kot to, da imamo na svoji strani mogočnega Odrešenika. Mož, o katerem govori zgoraj omenjeni odlomek, je prosil Jezusa: "Verujem, pomagaj moji neveri!"  Jezus je njegovi neveri pomagal tako, da je izpolnil moževo predhodno prošnjo za pomoč. Kadar hodimo v duhu po globeli smrtne sence (cf. Ps 23,4), je prav, da zavpijemo: "Verujem, pomagaj moji neveri!" Morda imamo šibko vero, vsekakor pa imamo Odrešenika, ki je močan in mogočen. Apostol Janez je napisal naslednjo spodbudno misel: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Martin Luther pa nam daje moder nasvet za temne trenutke:

Ko ti torej hudič vrže v obraz tvoje grehe  in razglasi, da si zaslužiš smrt in pekel, mu povej tole: "Priznam, da si zaslužim smrt in pekel, pa kaj? Toda poznam Njega, ki je trpel in  namesto mene opravil zadostitev. Njegovo ime je Jezus Kristus, Božji Sin, in kjer je On, tam bom tudi jaz!"

Preprosto zavedanje tega, da je Kristus, ki je v nas (cf. Kol 1,27), močnejši od vseh peklenskih sil, in da bomo tam, kjer je On, nam da moč, da zdržimo v stiskah in skušnjavah.  Lahko   uporabimo to ali kakšno podobno prošnjo: "Verujem,  pomagaj moji neveri!"  Ne glede na večje ali manjše dimenzije naše vere je najpomembnejše to, da imamo mogočnega Odrešenika.