Ob dnevu reformacije: Sola Scriptura in tradicija

 "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo."  (2Tes 2,15)

Splošno znano dejstvo je, da je načelo sola Scriptura eno od temeljnih načel reformacijskega gibanja. Ta latinski izraz nam pove, da je  Sveto pismo končni vir Božjega razodetja glede vere in nravnosti.  Temu načelu nasprotujejo rimskokatoliška, vzhodno pravoslavna in orientalne cerkve. Pravoslavni teolog Josiah Trenham je v enem od svojih predavanj, objavljenem na Youtubu, uporabil ravno zgornji verz iz 2Tes 2,15 kot dokaz, da obstaja poleg tradicije ali  izročila, zapisanega v Svetem pismu, še drugo, ustno izročilo, ki da so ga "sveti očetje" prenašali dalje, vse do današnjega dne, tako naj bi apostol Pavel poučil Tesaloničane, kako se morajo pravilno pokrižati in podobno. Zahodno, rimskokatoliško pojmovanje izročila ali tradicije se od vzhodnega razlikuje po tem, da razlikuje med Svetim pismom in tradicijo, pravoslavno pa govori o enem samem izročilu, ki je delno ustno, delno pisno. V nadaljevanju se bom posvetil razlikam med protestantskim in rimskokatoliškim pojmovanjem izročila ali tradicije.

V popularnem ameriškem evangelikalizmu, ki prihaja tudi v naše kraje,  ni tako rekoč skoraj  nobenega creda. Vse, kar naj bi imeli, je Biblija. To lahko potem vsakdo interpretira, kakor se mu zljubi. Žal si na tak način nekateri predstavljajo načelo sola Scriptura, ki vodi v drobljenje in v nove denominacije.  Toda reformatorji so si ga  predstavljali čisto drugače.  Skrbno so proučili verovanje cerkve, kakršno so podedovali in iz njega odstranili tisto, kar je bilo v nasprotju s principom sola Scriptura. Oni niso gradili vere na osnovi Pisma s točke nič, kot so to počeli in še delajo nekateri drugi, ampak so  odpravljali zlorabe in praznoverne navade, ki so se v srednjem veku počasi, a zanesljivo vtihotapile v krščansko cerkev. Reformatorji so od svoje predhodnice sprejeli tri najpomembnejše obrazce vere: apostolsko, nikejsko-carigrajsko in tkim. Atanazijevo veroizpoved. V posameznih veroizpovednih spisih in katekizmih so izoblikovali podrobnejše  formulacije, ki so v bistvu povzetki bibličnega nauka, kar pomeni, da so reformatorji sprejemali tradicijo, a ne vse povprek. Tradicija ima torej svoj pomemben položaj tudi v cerkvah, ki izhajajo neposredno iz magisterialne reformacije 16. stoletja. 

Pa si poglejmo, katero je tisto izročilo, ki je sprejemljivo za protestante. Iz uvodnega citata 2Tes 2,15 je razvidno, da so apostoli svojim poslušalcem povedali več, kot je zapisano v Svetem pismu. Toda to več ne pomeni, da so oznanjali nauke, ki jih ni v Svetem pismu, npr. nauk o vicah ali o papeškem primatu. Na tej osnovi so prvih tristo let krščanstva pisali cerkveni očetje, ki so se pri svojem pisanju sklicevali izključno na Sveto pismo. Biblija tudi ni nastala v vakuumu, niti ni padla z neba, ampak je zgodnja cerkev pripoznala določene svetopisemske spise kot kanonične. Zato je tudi naloga cerkve,  ne posameznikov, da razlaga Sveto pismo in podaja nauk vere. Tukaj govorimo o  tradiciji, ki jo Keith A. Mathison, v svoji knjigi The Shape of Sola Scriptura*, imenuje Tradicija I. Gre za izročilo, ki ničesar ne dodaja svetopisemskemu nauku in je z njim v popolnem skladu. V duhu tega izročila in nauka Svetega pisma so oblikovali zgodovinske veroizpovedi ter  razrešili kristološke spore. 

Že v četrtem stoletju pa je prišlo do novosti. Bazilij Veliki je izjavil, da morajo kristjani upoštevati tako pisno kot ustno izročilo cerkve. Podobno je govoril njegov brat Gregor iz Nise. Toda pri njiju še ni čisto jasno, ali s tem sta mislila Tradicijo I ali kaj drugega. Podobno je z Janezom Zlatoustom in Avguštinom. V naslednjih stoletjih so se v cerkvi pojavile novosti, za katere lahko z Mathisonom  rečemo, da sodijo v Tradicijo II, od čaščenja podob in svetnikov, molitev za pokojne in podobno. Gre torej za izvenbiblična "razodetja". Na Zahodu se je Tradicija II krepila pod vplivom strokovnjakov za kanonsko pravo in teologov, vendar je v zgodnjem in visokem srednjem veku Tradicija I še vedno držala primat, kar pa ne velja več za pozni srednji vek. 

Protestantski reformatorji so nastopili z geslom Sola Scriptura. S tem so hoteli reči, da je Sveto pismo edini nezmotljivi vir razodetja in neke vrste vrhovno prizivno sodišče v stvareh vere in nravnosti. Pri tem pa niso povsem zavračali tradicije. Tradicija I, ki je skladna s Svetim pismom, je bila za magisterialne reformatorje povsem sprejemljiva. Nesprejemljive so jim bile prakse, ki niso imele nič s Svetim pismom, ali so bile z njim celo v nasprotju. Zato lahko rečemo: "Sola Scriptura, sed non nuda!" ("Samo Sveto pismo, ampak ne golo!")  Na to se je odločno odzval Rim in na tridentinskem koncilu izrecno povzdignil Tradicijo II na stopnjo dogme. 

Toda Rim s tem ni izrekel zadnje besede. Tradicija II je v rimski cerkvi kraljevala kakšna tri stoletja. Prvi vatikanski koncil l. 1869/70 pa je uzakonil še eno novost, ki ji lahko, tako kot  Mathison,   rečemo Tradicija III.  Svetemu pismu in izročilu I in II so dodali  cerkveni magisterij, utelešen v rimskem škofu, ki so mu (v določenih primerih) priznali celo lastnost nezmotljivosti. Papež je torej vrhovni interpret tradicije in Svetega pisma. Nad njim sta samo modro nebo in Bog. 

Na 2. vatikanski koncil je močno vplivala teorija kardinala J. H. Newmana o razvoju doktrine. Nauki, kot je npr. tisti o vicah in marijanske dogme itn., ki jih zgodnja cerkev ni poznala, naj bi se v cerkvi razvili postopoma, tako da naj bi  iz prvotnega izročila ob proučevanju in premišljevanju le-tega postopno prišla cerkev do polne resnice glede teh stvari. Newman je torej nadvse priročen pripomoček; če npr. vprašaš kakšnega rimskega katolika, od kod nauk o vicah, bo odgovoril, da Sveti Duh vodi cerkev v vedno večje spoznanje resnice. Seveda je ta teorija brez pravega temelja. Pri tem se  sklicujejo na naslednje  Jezusove besede: "Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.  Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči." (Jn 16,12.13) V resnici pa te besede veljajo neposredno apostolom, ne njihovim učencem, oziroma cerkvi, saj pravi apostol Juda (Tadej): "Bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vera je bila torej izročena enkrat za vselej in se več ne razvija. 

Protestanti smo pogosto deležni očitka, da načela Sola Scriptura  ne najdemo v Svetem pismu. Res je, nikjer v Bibliji ne piše eksplicitno, da je Sveto pismo edini temelj vere. Res pa je, da v njem tudi nikjer ne najdemo besed, kot so papež, vice in mašna daritev. Na načelo Sola Scriptura namigujejo Jezusove besede, ko pravi: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) "Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati[...]" (Jn 10,35) Še bolj pa so v tem smislu jasne Pavlove besede: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev.  Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno 

za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti,  da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15-17; poudaril Diz.) Biblija res nikjer direktno ne omenja načela Sola Scriptura, pove pa, da je Sveto pismo navdihnjeno od Boga, toda nikjer ne pravi, da bi to veljalo tudi za kakšno drugo izročilo, cerkvene očete in podobno. Tudi zgodnji cerkveni očetje svojega pisanja niso podkrepili s sklicevanjem enega na drugega, ampak z Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu. 

Kakšna je torej v protestantizmu vloga tradicije ali izročila?  Vsekakor ni zanemarljiva, toda  reformatorji so ravnali podobno kot berojski Judje v Pavlovem času: "Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali Pisma, če je res tako." (Apd 17,11b) Tradicijo so torej presejali skozi sito Svetega pisma, vse preizkusili in kar je šlo skozi, so tudi obdržali (cf.1Tes 5,21). Nam torej ostaja Tradicija I, pri čemer je treba poudariti, da ni nad Svetim pismom, ampak mu je podrejena. 

Blagoslovljen dan reformacije! In ne pozabite prebrati česa iz Svetega pisma. Bi začeli z Evangelijem po Marku, ali morda po Janezu? Lahko tudi s kakšno drugo biblično knjigo. 

* Keith A. Mathison, The Shape of Sola Scriptura. Canonpress, Moscow, Idaho 2001.

Za predvečer dneva reformacije

Najbolj prekletstva vredna herezija, ki je kadar koli pestila človekovo mišljenje, je ta, da lahko naredi samega sebe dovolj dobrega, da bi si zaslužil živeti skupaj s svetim Bogom. 

-  Martin Luther

Božja ljubezen

Božja ljubezen nima začetka in ne more nikoli prenehati. Je od vekomaj in bo do vekomaj. 

~ Charles Spurgeon

Svobodna volja?

Praviš: "Prišel sem po svoji  svobodni izbiri, po  svoji svobodni volji,"  Zakaj se hvališ? Ali ne veš, da ti je bilo tudi to dano?

~ Avrelij Avguštin

Postava ali milost?

Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" 18 Jezus mu je odvrnil: "Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! 19 Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!" 20 Rekel mu je: "Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti." 21 Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: "Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!" 22 Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

23 Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: "Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!" 24 Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: "Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! 25 Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." 26 Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: "Kdo se potem more rešiti?" 27 Jezus se je ozrl vanje in rekel: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." 28 Peter pa mu je začel govoriti: "Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj." 29 Jezus je rekel: "Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive 30 in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. 31 Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi."   (Mr 10,17-31)

Zgornji dogodek najdemo opisan v vseh treh sinoptičnih evangelijih.  Ne vemo, kdo je bil tisti človek, ki je prišel ves navdušen k Jezusu in ga povprašal, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje. Matej pravi, da je šlo za mladeniča (cf. Mt 19,29), Luka pa, da je bil oblastnik (cf. Lk 18,18). Iz tega lahko sklepamo, da je šlo za pomembnega mladega človeka. 

 

Ta mladi pomembnež je torej prihitel k Jezusu, pokleknil predenj in ga vprašal: "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Mr 10,17) Je hotel mladi mož z "dobrim učiteljem" Jezusu laskati? Se je sploh zavedal, s kom ima v resnici opravka, ali pa je tisti "dobri" izrekel, ker se mu je zdelo, da se to spodobi? Iz Jezusovega odgovora lahko sklepamo, da je šlo prej za laskanje, kot kaj drugega. Toda tudi vprašanje, ki ga je mladenič postavil, je čisto religiozno vprašanje in zelo nevarno: "Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" Zato ga je Jezus preizkusil tako, da mu je naštel nekaj zapovedi. Mladi oblastnik je veselo odgovoril, da vse to izpolnjuje od zgodnje mladosti. Potem ga je naš Gospod dobesedno vrgel pred zid, ko mu je  postavil nemogočo zahtevo: "Pojdi, prodaj vse, razdeli to ubogim in hodi za menoj!" In mladi mož je žalosten odšel.

Zakaj pravim, da je vprašanje, ki ga je postavil mladi oblastnik nevarno? Vprašal je, kaj mora storiti, da si prisluži odrešenje. Zanašal  se je na svoja dela, na izpolnjevanje postave. Toda, če se hoče kdo odrešiti z izpolnjevanjem postave, je strogo dolžan izpolniti vse njene zahteve, zato pravi sv. Pavel: "Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Kajti pisano je: Preklet je vsak, ki ne vztraja pri vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval." (Gal 3,10) Nihče se  ne more odrešiti z izpolnjevanjem zapovedi, kajti najsi smo še tako pridni, nam na koncu  vedno vsaj nekaj zmanjka. Mladi mož je imel veliko premoženje in ga ni hotel izgubiti, povrhu tega je judovska religija tedaj učila, da je bogastvo dokaz Božjega odobravanja. Jezus je zadel v srčiko njegovega problema. 

V nadaljevanju (Mr 10,23 ss.) nas Jezus opozarja na nevarnost bogastva. Tu je uporabil zelo znano prispodobo o kameli in šivankinem ušesu. Glede tega, kaj je mislil s šivankinim ušesom, obstajata dve mnenji. Po enem mnenju naj bi šlo za manjša vrata v jeruzalemskem obzidju, skozi katera je bilo nemogoče vstopiti kameli, ki je bila obložena s tovorom. Ni pa nobenega dokaza, da so ta vrata dejansko obstajala. Sam se zato nagibam k dobesedni razlagi, da je torej šlo za navadno šivankino uho. Zdaj pa razčistimo vprašanje, zakaj je bogatašu tako težko priti v nebeško kraljestvo. Jedro problema pravzaprav niti ni v samem bogastvu, ampak v prioritetah, oziroma navezanosti na bogastvo. Jezus pravi na drugem mestu: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21). V otroštvu sem bral življenjepis Antona Padovanskega, v katerem je bila med drugim legenda, ki govori o smrti nekega bogataša. Preden so ga pokopali, naj bi ugotovili, da mrtvec v krsti nima srca. Anton naj bi jim nato svetoval, naj pogledajo v bogataševo skrinjo z novci. Ko so pogledali vanjo, so v njej res našli njegovo srce. Sam sicer ne verjamem v to zgodbo, je pa zelo poučna, saj nam ilustrira tisto, kar je rekel Jezus.  Pohlep po bogastvu, oziroma navezanost nanj,  človeku zamegli pravo prioriteto, ki mora biti nebeško kraljestvo, ne materialne dobrine. Bogastvo seveda ni edina stvar, ki bi nas oddaljevala od nebeškega kraljestva. Je le eden od možnih malikov, ki nas lahko vlečejo proč od Boga. Med takšne malike sodijo tudi ugled, oblast, izobrazba, spolnost, oziroma vse, kar koli si kdo postavi na prvo mesto. Gre za stvari, ki sicer niso nujno slabe,  slabo je, če postanejo naš bog, naš malik.

Toda Jezus je dodal še nekaj, ko je rekel: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27)  Če bi bilo naše odrešenje odvisno od naših del, potem bi bilo res nemogoče. Zato pravi apostol Pavel:

"Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi. 4 Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, 5 čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – 6 in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu [...] 8 Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. 10 Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli" (Ef 2,3-6.8-10)

Pravo vprašanje torej ni: "Kaj naj naredim, da pridem v Božje kraljestvo?" ampak: "Kako se pride  v Božje kraljestvo?"  Odrešenje je po milosti, ne po delih. Dela so sad milosti, ne obratno! Izpolnjevanje zapovedi je posledica odrešenja, ne obratno! Pa tudi v tem pogledu verniki nismo dosledni, zato tudi mi vsak dan potrebujemo evangelij, da ne bi zapadli v legalizem, ki vodi v žalost in brezup, kot smo ga videli pri mladem oblastniku, ki je potem  odšel proč.

 

Nezasluženo odrešenje po milosti ima lahko radikalne posledice. O tem je v Mr 10,28 spregovoril apostol Peter.  Jezus mu je na to odvrnil, da lahko učenci že na tem svetu pričakujejo več, kot so imeli, preden so vse opustili, kajti biti Kristusov učenec pomeni, da imaš brate in sestre širom sveta, postaneš torej del velike krščanske družine. To velja za ta vek, v prihodnjem veku pa čaka Gospodove učence večno življenje. Glede "sedežnega reda" v Božjem kraljestvu pa je tako, da bodo nekateri, ki tukaj, na tem svetu ne izstopajo, tam prvi in obratno (cf. Mr 10,31). 

 

 Bogastvo torej ni največji problem, kajti premožni lahko pomagajo tistim, ki si sami ne zmorejo ali ne morejo pomagati. Problem je navezanost na bogastvo, ali na katero koli stvar, ki ni Bog. Pa tudi odrešenja se ne da zaslužiti z izpolnjevanjem postave, odrešenje je Božji dar, dar Božje milosti.

Moralnost in odrešenje

 

Če bi moralnost zadostovala za odrešenje, potem Kristusu ne bi bilo  treba umreti.

~ Thomas Watson

~

Opravičevanje greha

 -Vem, kdaj je treba končati.

- Nisem tako slab-a kot nekateri.

- Vsaj nisem hinavski-a.

- Vse je odvisno, kako gledaš.

- Moja vest me ne obtožuje.

- Treba je živeti.

- Vsakemu se zgodi.

- Nihče ni popoln.

- Vedno sem tako delal-a.

- Majčkeno ne škodi.

- Bog pozna moje srce.

- S tem nikogar ne prizadenem.

- Vsi tako delajo. 

Seznam izgovorov, s katerimi opravičujemo greh, sem našel na tej povezavi. Upam, da nisem kje preveč zgrešil pri prevodu. Kakor koli, ti izgovori so najbrž vsem zelo domači, ker smo pač res nepopolni in vsi grešimo. Toda večji problem od našega greha so naši izgovori, oziroma zagovarjanje našega grešnega početja. Božja beseda pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Greha torej ne smemo zagovarjati, ampak ga priznati in v duhu prinesti pod Jezusov križ. Jezus Kristus je umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem jamči za naše opravičenje. 

Prvi greh

Evi se je zdela kača bolj zaupanja vredna kakor Bog, pa ne zaradi svojih referenc, ampak zato, ker je kača rekla, kar je hotela Eva slišati.

~ Avtor: N.N. 

Orožja, ki se jih svet boji

"Kajti čeprav živimo v mesu, ne vojskujemo se po mesu  

(zakaj orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak močno po Bogu za razrušenje trdnjav), ko razdevamo sovražne naklepe  in vsako visokost, ki se vzdiguje zoper spoznanje Božje, in vodimo vsako misel v sužnost pokorščine do Kristusa." (2Kor 10,3-5 CHR)

KLIK za dostop do originalne slike >>

Kaj se skriva pod izgovori?

Srce torej skriva greh.  In kako ga skriva? Tako kot se je Adam skril pod figove liste, tako skriva srce greh pod listi izgovorov.

~ Thomas Watson

Posvetnost

Posvetnost je vse, kar daje grehu videz normalnosti, kreposti pa videz čudnosti. 

- Kevin DeYoung

Ozdravljenje in vera

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. 47 Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. 48 Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." 49 Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." 50 Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. 51 Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." 52 Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." 53 Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. 54 To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.   (Jn 4, 46-54)

Domači pregovor pravi, da gre dober glas v deveto vas, dobro delo pa v deveto deželo. Na poti med Kafarnaumom in Kano pa ni osem dežel, ampak le kakih 32 kilometrov razdalje. Besedica "le"  seveda velja za današnji čas, ko za premagovanje take razdalje ne potrebujemo ur, ampak  minute. Če bi šli peš, bi  porabili kakih 6 ur. Da je Jezusov prihod v Kano je  zbudil zelo veliko pozornost, dokazuje dejstvo, da je zanj izvedel kraljevi uradnik, ki je živel 32 km proč. 

Prve besede, ki jih je izrekel Jezus uradniku, ju je bil v službi  Heroda Antipa, niso bile nič kaj prijazne: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." (Jn 4,48)  Res je, tudi danes ljudje, ki ne verujejo, zelo radi govorijo: "Če ne vidim, ne bom veroval." V Jezusovem času so imeli mnogi ljudje priložnost videti velika dela, ki jih je naredil naš Gospod, a kljub temu niso verovali. To pomeni, da videti še ne pomeni  verovati. Zato je nekoč pozneje  Jezus rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati." (Jn 20,29) Kraljevi uradnik  je verjel, da lahko Jezus ozdravi njegovega sina, zato ga je povabil  na svoj dom, a naš Gospod je imel drugačen načrt. Rekel mu je: "Pojdi, tvoj sin živi."  (Jn 4,50b). To ni bila preroška izjava, ampak beseda z močjo, po kateri je uradnikov sin res ozdravel.  Iz konteksta je razvidno, da uradnikova vera še vedno ni bila popolna, toda kljub temu  je ubogal in se odpravil domov. Na poti proti domu so mu njegovi domači sporočili, da njegov sin živi in da mu je odleglo ob istem času, ko mu je to rekel Jezus. Zdaj je dokončno začel verovati v Jezusa, skupaj z njim pa tudi njegovi bližnji. 

Resnična vera, ki rešuje, ni nekaj, kar bi bili zmožni proizvesti sami iz sebe, zato pravi apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Dar pa je nekaj, česar se ne da zaslužiti. Sin uradnika iz Kafarnauma je ozdravel. Toda, kakor takrat, tako tudi danes mnogi otroci ne ozdravijo. Rak je huda stvar, ki lahko prizadene tudi otroke. Mnogi se potem sprašujejo: "Kje je Bog, ki dovoli da nedolžni otroci umirajo za rakom? In če obstaja, kakšen je ta Bog? Ali je res dober?" Tofa do tega vprašanja je bil upravičen  le en sam človek, ki je kadar koli hodil po zemlji, to je Gospod Jezus Kristus, v katerem ni bilo nobenega greha. Vsi ostali smo v svojem naravnem stanju pod obsodbo.

 Ljudje namreč nimamo z Bogom spoznavnega problema, naš problem je moralne vrste. Mi ne razumemo in nočemo razumeti pojma Božja svetost, kar pomeni, da  Stvarnik vesoljstva, vsega vidnega in nevidnega,  ni nam enak. On je popolnoma svet, čist in pravičen.   Ko je Bog ustvaril človeka, mu je dal eno samo zapoved:  "Le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl." (1Mz 2,17)  Toda človek se je lotil ravno tistega, kar je Bog prepovedal, mi pa smo potomci prvega prestopnika, in smo podedovali njegovo padlo naravo, z vsemi napakami ter pomanjkljivostmi. Bog nam ničesar ne dolguje. Toda že prvega človeka se je usmilil: človek ni res umrl na isti dan, ko je storil greh, pa ne zato, ker bi Bog ne bil pravičen, ampak zato, ker je milosten. Milost ni isto kot pravičnost. Milost ni krivična, vendar ni isto kot pravičnost. Pisec Žalostink se je tega zelo dobro zavedal, ko je napisal: "Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo." (Žal 3,22) Za vsak greh zoper Božjo svetost si zaslužimo smrt. Milosti si nihče ne zasluži, kajti, če bi si jo zaslužili, ne bi bila več milost. Kolikor živimo in obstajamo v tem svetu, je to stvar milosti, ne naših zaslug. V hebrejskem izvirniku se beseda dobrota glasi hesed in ima širši pomen: dobrota, usmiljenje, milost, ljubezen. Hesed nas vzdržuje pri življenju.   Danes je zelo popularno vleči iz konteksta Janezov navedek, kjer pravi: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,16b) Res je, a ljubezen ni sentimentalnost, kot si  to besedo danes razlaga svet, pa tudi premnogi kristjani.  Tudi čudeži in ozdravljenja, ki jih je delal Jezus, so bili dejanja milosti, ne zaslužnosti tistih, kateri so jih bili deležni. Enako je z darom odrešenja. Slednje je neskončno pomembnejše od ozdravljenja in česar koli drugega, zato je naš Gospod rekel: "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?"  (Lk 9,25) Bog rešuje po milosti, milosti pa  se ne da prejeti drugače, kot preko vere (cf. Ef. 2,8 - že citirano zgoraj), ali z Gospodovimi besedami: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Jezus, ki je bil brez greha,  je vzel nase greh, bil zaradi naših prestopkov predan v smrt  in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). On zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Če smo v njem, nismo pod obsodbo. To je velika milost.

Kadar in kogar Bog rešuje, tedaj in tega zagotovo reši. Bogu hvala za njegov milostni dar!

Ljudstvo resnice

Poklicani smo, da bi bili ljudstvo resnice,  kar velja celo takrat, ko resnica ni popularna, pa tudi takrat, ko kultura okrog nas zanika resnico. 

~ Al Mohler

Grešnik in njegov Odrešenik

 

Šele ko vidiš sebe kot velikega grešnika, boš videl Kristusa  kot velikega Odrešenika. 

~ Michael Reeves

Po milosti

Ali lahko duhovno mrtev človek  obudi samega sebe?  To ni mogoče.  Za to obstaja en sam odgovor: "Po milosti ste odrešeni."

~ Martyn Lloyd-Jones

V Kristusu

Odrešenje, ki prihaja samo od Boga, samo po milosti, samo po veri,  je naše samo v Kristusu. 

~ Sinclair Ferguson

Kdo je suveren?

Nekateri zagovarjajo idejo,  da  človekova svoboda omejuje Božjo suverenost.  Če bi bilo to res,  potem bi bil suveren človek, ne Bog. 

~ R. C. Sproul

Gotovost, ki jo daje Božja beseda

Gotovost, ki počiva na Božji besedi, presega vse znanje.

~ Jean Calvin

Potreba po žanjcih

Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. 2 Rekel jim je: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. 3 Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. 4 Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! 5 V katero koli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' 6 In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. 7 V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila." (Lk 10,1-7a)

Duhovni zemljevid sveta, ki je pred nami se nenehno spreminja. V področjih, ki veljajo za domovino krščanske vere, je danes le še malo ali celo nič kristjanov. Kje so danes maloazijske cerkve v Smirni, Miletu, Ataliji, Ikoniji in drugod? Stvari se danes zelo hitro spreminjajo. Celine, ki so se še malo nazaj hvalile s svojo krščansko dediščino in kulturo, le-to hitro izgubljajo, z njo vred pa izgubljajo tudi zdravo pamet. Biblična in sploh verska nepismenost se v sekulariziranih državah vse bolj širita. Zato se zveza s tradicijo se na ta način prekinja, kar ima zelo velike posledice, ki se najbolj kažejo na področju etike. Kjer ni absolutnega Zakonodajalca, je lahko vsak sebi zakon. Kdor koli doseže določen kvorum, lahko sprejme ali spremeni kateri koli predpis. 

Toda če pogledamo širše, niti ni tako slabo, kot bi se komu zazdelo na prvi pogled. Krščanstvo ni stvar ene kulture, ampak se lahko izraža, razvija in preživi v različnih kulturah. Njegovo težišče se danes seli na "svetovni jug". Razviti sever se spreminja v duhovno puščavo, puščava pa potrebuje vodo.  Jezus pravi: "Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." (Jn 7,38)  Do vode pa lahko pridemo tako, da jo nekdo prinese. Da, žetev je obilna, delavcev pa malo. Malo je tistih, ki bi napeljevali vodovod z živo vodo do naše duhovne puščave. Malo je tistih, o katerih pravi prerok Izaija: "Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: "Tvoj Bog kraljuje!'" (Iz 52,7) Pa vendar obstajajo tudi taki. Zato je prav, pa tudi naša dolžnost, da kristjani prosimo Gospodarja žetve za več delavcev, ki bi prinašali evangelij in delali pri Božji setvi in žetvi.

Ko Gospod pošilja svoje delavce, jih ne pošilja v prijazen svet, ampak, da jih pošilja kot ovce med volkove. Z "ovcami" je hotel Jezus izraziti dejstvo, da njegovi učenci  ne smejo pridobivati duš na silo (to bi bilo bolj podobno Mohamedovim metodam), ampak s širjenjem veselega oznanila o Božjem kraljestvu. Če je cerkev kdaj delala drugače (kar je dejansko počela), je delala v nasprotju z našim Gospodom. 

Jezus je v nadaljevanju podal  dvainsedemdeseterim  nekaj praktičnih nasvetov. Glede na to, da so bili poslani v bližnje kraje, kamor se je dalo priti peš, niso potrebovali denarnice, torbe in rezervnega para sandal. Ko govori o tem, naj nikogar spotoma ne pozdravljajo, je mislil na ritualni način pozdravljanja, ki je bil tedaj v navadi in je vzel veliko časa. Vse naj bi bilo torej minimalistično. Pozdrav: "Mir tej hiši," ne pomeni le odsotnosti nemira in konfliktov, ampak blagoslov v smislu pravega odnosa stanovalcev te hiše z Bogom. Kdor sprejme ta blagoslov, s tem prizna, da ima opravka z Božjim odposlancem in da sprejema Božjo odrešitev. Za tistega, ki tega ne sprejme, blagoslov ne velja, mir (in z njim blagoslov)  se torej povrne k oznanjevalcu.

Če prenesem zgoraj zapisano v današnji čas, še vedno velja, da Jezus pošilja svoje oznanjevalce kot ovce med volkove. V Jezusu sovražni kulturi morajo delovati z besedo prepričevanja, ne na silo. Pri tem je treba uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, vendar na način, ki bi bil čim manj drag in razkošen.

Prosímo torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!

Teologija Jordana Petersona in mitološki pomen

Jordana Petersona nabrž ni potrebno posebej predstavljati, saj je zelo znan, dva krat je predaval tudi v Ljubljani, leta 2018 in 2022. Njegova predavanja danes privlačijo milijone mladih moških. Zato ni čudno, da so njegove nauke v zvezi z Biblijo in mitologijo vzeli pod drobnogled štirje protestantski teologi različnih smeri: reformirane (Michael Horton), anglikanske - episkopalne (Justin Holcomb), luteranske (Bob Hiller) in baptistične (Walter Strickland).

Njihov pogovor lahko poslušate na tej povezavi. >>> 

Milost nima cene

Milost je brezplačna, ni pa cenena!

~ Kevin DeYoung

Globalna vizija

Biti moramo globalni kristjani, z globalno vizijo, kajti naš Bog je globalen Bog. 

~ John Stott

Darovalec najvišjega daru

Sveti Duh nam daje najvišji dar, po katerem  se lahko  neka oseba zedini s Kristusom: dar vere. 

~ R. C. Sproul

Vera je Božje delo

Vera je Božje delov nas, ki nas vodi v novo rojstvo, ki ga daje Bog.

~ Martin Luther

Bog in naša volja

Če kdo zatrjuje, da Bog čaka na našo voljo,  da bi nas očistil greha, in ne priznava, da je tudi naša volja, da bi bili očiščeni, učinek vlitja Svetega  Duha v nas, nasprotuje Svetemu Duhu samemu. 

Drugi oranški koncil (529), 4. kánon

Vir: A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977. s. 421.

Ozdravljenja po veri

Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: "Usmili se naju, Davidov sin!" 28 Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: "Ali verujeta, da morem to storiti?"  "Da, Gospod,"  sta mu dejala. 29 Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: "Zgôdi se vama po vajini veri!" 30 In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: "Glejta, da nihče ne izve!"  31 Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi.

Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. 33 Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: "Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu." 34 Farizeji pa so govorili: "S poglavarjem demonov izganja demone."  (Mt 9,27-34)

V pričujočem odlomku imamo opis dveh različnih  dogodkov, ki sta si sledila, in jima je skupno to, da je naš Gospod v obeh ozdravljal ljudi. 

Prvi od obeh  spominja na ozdravljenje dveh slepih v Mt 20,29-34 in  na ozdravljenje slepega Bartimája v Mr 10,46-52. Vsem tem primerom je skupno, da so v njih slepi izrazili vero v Jezusa kot Davidovega Sina, biti Davidov sin pa je (bil) izrecen mesijanski atribut. Kakorkoli, v zgornjem odlomku sta oba slepa izrazila eksplicitno vero v Jezusa kot Mesija ter v njegovo moč ozdravljanja, nakar se jima je pripetilo  po njuni veri, da sta torej ozdravela. Mesijanska doba je, kot je prerokoval starozavezni prerok Izaija,  prinesla ozdravljenje tistim, ki so ga potrebovali:  "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa." (Iz 35,5) 

V nadaljevanju (Mt 9,32-34) imamo primer ozdravljenja nemega obsedenca. Demonski vpliv se lahko izraža na različne načine, ne nujno skozi blaznenje.  V zgornjem primeru je šlo za nemost. Glede na stanje, v katerem se je nemi nahajal, seveda ni bil zmožen, da bi izrazil kakršno koli vero v Jezusa. Potrebno je bilo izgnati demona. Ko je naš Odrešenik rešil ta problem z izgonom demona, so se navadni ljudje čudili, farizeji pa ta dogodek zelo hitro racionalizirali, češ, da Jezus s poglavarjem demonov izganja demone. Ljudje, ki nimajo vere, skušajo vsakič razložiti nek  nadnaraven pojav, ki ne pristaja njihovemu miselnemu kontekstu, na način, ki jim je najbolj blizu. Enako so počeli ti farizeji.  Niso sicer mogli zanikati čudeža, so ga pa zato pripisali demonskim vplivom.  Ista in podobna natolcevanja na račun našega Gospoda najdemo v Talmudu. 

Toda verodostojnost Jezusovega nauka, moralna odličnost Jezusovega značaja in njegovo služenje tistim, ki so ga potrebovali, dokazujejo drugače: Jezus je  tisto, za kar sta ga prepoznala slepa moža, torej Mesija, oziroma Davidov sin. Zato pravi tistim, ki se imajo za kakorkoli razsvetljene, a ga zavračajo: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Jn 9, 41) Duhovna  slepota je hujša in nevarnejša od telesne. Slepa moža sta delovala po veri, farizeji pa po neveri. 

Jezus je prišel na svet v prvi vrsti, da bi nas odrešil greha in tako od nas odvzel duhovno slepoto. Zato pravi in vabi, rekoč: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Verujte v Gospoda Jezusa in rešeni boste (cf. Apd 16,31).

Svetopisemski napotek za cerkev in kristjane Zahodne Evrope

Dr. Juhana Puhjola je škof konfesionalne Evangeličansko-luteranske misijonske škofije na Finskem. V pričujočem predavanju, objavljenem na Youtube,  je predstavil trenutno stanje v družbi in cerkvi na zahodu, ki postaja konfesionalnemu svetopisemskemu krščanstvu vse bolj sovražno in podal besede spodbude in praktične  napotke v bibličnem duhu za evropske kristjane  21. stoletja. 

Predavanje je (ne glede na objavo na nemškem kanalu) v angleškem jeziku. 

KLIK za povezavo do predavanja >>>

Čigava pravičnost rešuje?

Samo en človek je stopil v nebesa zaradi svoje lastne pravičnosti, imenuje se Jezus Kristus. Vsi drugi, ki so bili kadar koli odrešeni, so bili odrešeni po Kristusovi pravičnosti, nobeden po svoji lastni.

~ Grant Castleberry

Brez naslova

Moramo res vsem ugajati?

Opustiti moramo domišljavo zamisel, da bi poskušali vsem ugajati.  To je nemogoče, tak poskus je zgolj izgubljanje časa. Zadovoljni moramo biti s tem,  da hodimo po Kristusovih stopinjah,  svet pa naj govori, kar hoče. 

~J. C. Ryle

Od utopije do distopije

Ker je človek grešnik, morajo imeti utopični načrti vedno distopične rezultate.  

~ Joe Boot