Glavni hudičev trud

Satanov poglavitni trud je, tako kot nekoč v vrtu,  usmerjen v izkrivljeno predstavljanje Boga. 

~ Michael Reeves

O angelih

"Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih."                                                                                                                                (Mt 18,10)

Angelska bitja so od nekdaj burila domišljijo in jo še danes. Očitno je navdihnila tudi avtorja popevke I have a dream, ki jo je izvajala slavna švedska skupina ABBA, v slovenski priredbi pa jo je pod naslovom Angeli živijo  prepeval Edvin Fliser. Navdihovala pa so tudi mnoge umetnike, ki so angelska bitja upodabljali na slikah ali kot kipe. V tem sestavku bomo na kratko in jedrnato pogledali, kaj pravi svetopisemski nauk glede omenjenih bitij.

Naš Gospod Jezus Kristus nam v zgoraj citiranem odlomku iz Mt 18,10 pripoveduje o "malih", katerih angeli vedno gledajo obličje nebeškega Očeta. Izraz mali se v našem primeru ne nanaša na otroke, ampak na Kristusove učence, ki so v otroško zaupnem odnosu s svojim nebeškim Očetom. Na osnovi zgornje Jezusove izjave je  cerkev postopno izdelala doktrino, po kateri ima vsak človek svojega angela varuha. Več o tem malo pozneje. 

Angeli se  v Svetem pismu pojavljajo vse od 1. Mojzesove knjige do Razodetja. Izraz angel izhaja iz grškega angelos, kar pomeni isto, kot hebrejski  malak, torej (od)poslanca, ki prenaša sporočila.  Preko teh odposlancev Bog  na določen način upravlja svet.

Sveto pismo nam ničesar ne pove o natančnem izvoru angelov. O njih vemo, da so duhovna bitja, ki jih je ustvaril Bog, in da se od njega razlikujejo. Torej niso nikakršni bogovi ali polbogovi, ampak so ustvarjena duhovna bitja, ki so v službi Boga. Biblija nam daje tudi vedeti, da se je v določenem času del angelov uprl, tem sedaj pravimo hudobni duhovi ali demoni. Ta padla duhovna bitja sedaj vzdržujejo ves pokvarjeni red tega sveta. Sveto pismo tudi nikjer ne omenja točnega števila angelskih bitij, pove nam le, da jih je zelo veliko: "Tisočkrat tisoči," pravi prerok Daniel (7,10).

Izraz "GOSPODOV angel", kot se pojavlja  v Stari zavezi, ne označuje nujno Božjega odposlanca, ampak  včasih kar Boga samega (cf. 2Mz 3,1-6). Med Božjimi angeli obstaja določen red, ki se izraža skozi različne vrste angelskih bitij. Srednjeveška cerkev jih je natančno razdelila v posamezne vrste, oziroma v devet zborov, toda to je naredila brez trdne svetopisemske osnove. Mihael se  v Bibliji omenja kot nadangel (cf. Jud 1,9), med nadangele štejemo tudi Gabriela, poleg teh so omenjeni še kerubi (cf.1Krn 13,6. Iz 37,16) in serafi (cf. Iz 6,2), ki služijo pred Božjim prestolom. 

V Svetem pismu so angeli predvsem prinašalci sporočil določenim ljudem. V takih primerih so se prikazovali v telesni obliki. Upodabljanje angelov kot  krilatih bitij  v poženščeni podobi ni zasluga Svetega pisma, ampak je stvar domišljije. Angeli  tudi varujejo, a ne nujno v obliki angela varuha, ki naj bi ga imel vsak človek, kot si to predstavljajo  nekatere cerkve. Kralj David je v 34. psalmu zapisal:  "Angel GOSPODOV utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje." (Ps 34,8).  Božja beseda ne govori, da bi imel vsak kristjan točno določenega stalnega angela varuha, toda angeli imajo na splošno tudi nalogo, da varujejo Božje otroke.

In še beseda o našem kontaktu z angeli. V predreformacijskih cerkvah, kot sta rimska in vzhodno pravoslavna, opravljajo različne molitve k angelom, npr. k nadangelu Mihaelu, angelom varuhom in podobno Te molitve so brez vsake svetopisemske osnove, oziroma so celo v nasprotju s tistim, kar uči Biblija. Poglejmo, kaj pravi o tem sv. Janez: 

Jaz, Janez, sem tisti, ki je slišal in videl vse to. In ko sem slišal in videl, sem padel pred noge angelu, ki mi je vse to razkazal, da bi ga molil. Toda rekel mi je: "Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!" (Raz 22,8.9)

Skoraj enak prizor srečamo v Raz 19,10. Angeli v resnici ne želijo, da k njim molimo, niti, da jim izkazujemo čast, ki pripada edino Bogu.  Sv. Pavel  piše: "Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu." (Kol 2,18) Čaščenje angelov je torej po navadi povezano še z drugimi zlorabami, ki jih Sveto pismo ne odobrava. 

Angeli torej res živijo, kot poje Edvin Flisar, a  so malce, ali pa precej drugačni od splošne predstave o njih.  Vse je pač odvisno od pravilnosti predstave.

LITERATURA:
M. G. Easton, Illustrated Bible Dictionary, Braken Books, London 1989.

Zondervan Handbook to the Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids MI 1999.

Gerald Bray, God is Love, a Biblical and Systematic Theology, Crossway, Wheaton IL 2012.

V križu

Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. 12 Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. 13 Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. 14 Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. 15 Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. 16 Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom.

  17 Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.

  18 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.    (Gal 6,11-18)

Zgornji odlomek iz Nove zaveze je vzet iz Pavlovega pisma kristjanom, ki so živeli v provinci Galatíji, ki je ležala na območju današnje Turčije, vključno s sodobno turško prestolnico Ankaro. Pavla je vznemirilo dejstvo, da so Galačani pod vplivom določenih ljudi iz judovskih krogov, zavrgli preprosto sporočilo evangelija in začeli živeti v prepričanju, da se bodo odrešili z izpolnjevanjem postave. Mešali so torej evangelij s postavo, čemur je Pavel odločno nasprotoval.  

V zgornjem odlomku imamo opraviti z  zaključkom Pisma Galačanom, ki ga je, tako vsaj smemo sklepati na osnovi besedila 11. vrstice, napisal Pavel lastnoročno, medtem ko je večji del pisma narekoval nekomu drugemu. V tem delu spodbuja vernike, naj ostanejo zvesti evangeliju in naj se ne vračajo nazaj k obredom postave, med katere je sodilo tudi obrezovanje.

Tisti, ki zahtevajo obrezovanje, namreč izničujejo Kristusov križ in z njim vred vse blagodati in prednosti, ki izhajajo iz njega. Poleg tega se v resnici niti sami ne držijo postave, čeprav zahtevajo od drugih, da se je morejo držati. Vsa apostolova (in naša hvala) je v Kristusovem križu, in ne v izvrševanju določenih obrednih predpisov, ali, kot pravi pesem:

"Jezus, h križu vodi me,

tam je vir rešenja, 

ki pošilja z Golgote 

reke ozdravljenja.

V križu je moja čast in slava,

vse do dne, ko se odpre

rajska mi širjava."  (Fanny J. Crossby. Prev.: Diz.)

Za različne ljudi ima križ različen pomen:  "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18) Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem, Bogu sovražen in kot tak nima nobenega dejanskega vpliva in  pomena za apostola. Sama obreza in neobreza sta v času, odkar sta prišla na  milost in resnica po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17) popolnoma brezpredmetni, kajti edino, kar sedaj šteje, je nova stvaritev v Kristusu (cf. Gal 6,15).

Kristus je umrl na križu za naše prestopke in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Z njegovega križa, ne morebitnega našega (!), priteka reka milosti, ki prinaša odrešenje vsem, ki verujejo. O teh pravi pismo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17) Ti so tudi pravi in resnični Božji Izrael, torej Božje ljudstvo, ki ga  omenja Pavel v Gal 6,16.

Ali si tudi ti del Božjega ljudstva? 

Ti nisi Kristusov vodnik

Tvoje srce ni kompas, po katerem bi plul Kristus. 

~ Samuel Rutherford

V podnožju križa

Podnožje križa je edini prostor, kjer se naša napihnjena samopravičnost skrči na pravo velikost.

~ Dustin Benge 

                             

Kratek povzetek evangelija

Jezus Kristus je bil resnična oseba. Živel  je popolno  življenje, bil križan,  umrl in tretji dan vstal od mrtvih. On je Gospod in Bog nad vsem.

~ Charlie Kirk

Kdor v sebi išče Boga

Tistemu, ki  začne v sebi iskati Boga, se lahko na koncu zgodi, da Boga zamenja s sabo. 

~ B. B. Warfield

Je v tem življenju možna popolnost?

Temu življenju ni namenjeno, da bi bilo prostor popolnosti, ampak prostor priprave nanjo.

~ Richard Baxter

Packer o milosti

Milost pomeni, da Bog premakne nebesa in zemljo, da bi odrešil grešnike, ki niso zmožni niti dvigniti prsta, da bi se rešili. 

- J. I. Packer

Boj med mesom in duhom

Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. 17 Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. 18 Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo. 19 Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, 20 malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, 21 nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. 22 Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, 23 krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. 24 Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.

(Gal 5,16-24) 

Dihotomija  duh - meso, ki se pojavlja na različnih mestih Božje besede, vzbuja pri mnogih napačno mišljenje, ki že kar meji na manihejski dualizem, po katerem je duh nekaj dobrega, meso, oziroma telo pa samo po sebi nekaj slabega. V resnici ni telo prav nič slabega. Tisto, čemur nasprotuje Biblija, je  miselni sistem, ki je v nasprotju z Bogom, oziroma svetim Duhom. Mnogi mislijo, da naj bi bil kristjan nekakšen popoln človek. Isto trdijo pripadniki raznih smeri v krščanstvu, ki izhajajo iz pietizma in raznih svetostnih gibanj. Jezusov izrek: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče," (Mt 5,48) razlagajo tako, kot da je popolnost mogoče stoodstotno doseči že na tem svetu. Imenujejo se evangelijski, v njihovih cerkvah pa  oznanjajo s prižnic golo postavo in delijo "dobre nasvete".  Ta nevarna miselnost vodi v hinavščino ali pa v brezup. 

Kristjan živi razpet med idealom in realnostjo. Teži k idealu, torej si prizadeva živeti v skladu s postavo, vidna realnost pa ne kaže zaželenih rezultatov. Ravno zato nas apostol Pavel spodbuja, naj živimo po Duhu. Življenje "po mesu", z vsemi posledicami, ki jih navaja v Gal 5,19-21,  je znak neodrešenosti, kdor tako živi, ne bo podedoval nebeškega kraljestva cf. Gal 5,21). Tak človek živi, kakor on sam hoče, ne meneč se za Božje zapovedi. Temu nasproti navaja apostol Pavel sadove Svetega Duha (Gal 5,22.23), ki so ideal vsakega pravega kristjana.  Pa se ta ideal uresničljiv? 

Pavel pravi v nadaljevanju: "Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24) Nepoučenemu ali slabo poučenemu se utegne zdeti ta misel kot nekaj, kar se nanaša na askezo, mučenje samega sebe in podobno, pa tudi zgodovina je polna raznih asketov, ki so skušali  z različnimi fizičnimi postopki disciplinirati svoje telo in si na ta način prislužiti  zasluge pred Bogom.  V resnici pa sploh ne gre za to. 

Izraza meso ne smemo enačiti s fizičnim telesom, kot to počnejo asketi, ampak s staro grešno naravo, ki smo ji pripadali, preden smo postali Kristusovi.  Ko smo pripadli Kristusu, ta narava ni kar odmrla, ampak jo še vedno nosimo s sabo in se kar naprej oglaša ter sili na plan. Pomembneje od tega pa je, da pripadamo Kristusu, da smo torej v njem, oziroma, da smo z njim povezani, torej edinost s Kristusom. To dejstvo ima seveda svoje posledice: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)   Ker je bil on za nas križan, smo bili na nek način križani tudi mi, ki smo v njem, čeprav živimo dva tisoč let po golgotskem dogodku. Kristus je za nas umrl in bil obujen, enako smo bili tudi mi  nekoč duhovno mrtvi in otroci jeze. Po Kristusu in v Kristusu smo deležni njegovega vstajenja od mrtvih in opravičeni od grehov ter prestopkov. To pomeni biti nova stvaritev.

Ker je bil kristjan deležen Gospodovega križanja in s tem postal nova stvaritev, je zanj postal greh nelogičen.  Biti nova stvaritev pomeni imeti nov status: ni nam več treba živeti v skladu s staro naravo, to je pravzaprav celo nelogično. Zato je Pavel opomnil Galačane: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa." (Gal 5,16)  Poželenje mesa se nanaša na vse, kar spada v staro grešno naravo. Kristjan sam po sebi ni brezgrešen in popoln človek, toda pred Bogom je brezgrešen in popoln, ker je v Kristusu. Nebeški Oče se ne ozira na naše slabosti, ampak na Kristusove kreposti. Toda po drugi strani  si kristjan prizadeva, da bi s pomočjo Svetega Duha živel skladno z Božjo postavo in  v svojem življenju udejanjal Božjo pravičnost.

Tega ne počne, da bi se odrešil, ali da bi zaradi tega prejel odpuščanje grehov, kot nekateri zmotno trdijo, ampak zato, ker je odrešen in opravičen v Gospodu Jezusu Kristusu. Pri tem ne bo dosegel idealov, toda le-te je zanj dosegel in mu jih priboril Kristus s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem. Njemu pripada vsa hvala in zahvala na veke!

Svet proti cerkvi

Prava cerkev je preveč drugačna za svet, da bi jo le-ta toleriral.

~ Sinclair Ferguson 

Jezus - naš pastir

Ko smo bili še kot izgubljene ovce, razkropljene na tujem, tavajoč skozi labirint tega sveta, nas je On znova  privedel nazaj v svojo čredo.  

~ Jean Calvin

Izvor filozofije "verjemi vase"

 "Verjemi vase", se kot dominantna poljudna filozofija ni začela z Oprah, Disneyem ali Kierkegaardom.  Začela se je s kačo v vrtu. 

~ Chris Larson

Edino upanje

Izpovedovati Kristusa, križanega in vstalega, je edino upanje v svetu, ki je izgubil razum v viharju hudobije in besa. 

~ Landon Ledlow

Farelov povzetek evangelija

Vse naše odrešenje, dobro in življenje prebiva v križanem Jezusu Kristusu, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. 

~ Guillaume Farel 

 

Posvetnost

Ne predaj se posvetnim vplivom, ker te bodo umazali, če te bodo le mogli.  

~ Charles Spurgeon

Postava : evangelij

[O]bljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi "in potomcem", kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus. 17 Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita. 18 Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost prek obljube. 19 Čemú torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika. 20 Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden.

21 Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. 22 Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.  

(Gal 3,16-22) 

Kristjani iz maloazijske pokrajine Galatije so se  odvrnili od prvotne preproste evangeljske vere, ki se zanaša edino na Božjo milost in  svoje zveličanje skušali doseči malo po veri, malo pa z izpolnjevanjem del postave.  To je bil razlog, da se je apostol Pavel odločil napisati poslanico cerkvi v Galatiji, da  bi jo ponovno spravil na evangeljsko pot. 

V prvem delu našega odlomka govori Pavel o Božji zavezi z Abrahamom in o Božjih obljubah, ki jih je prejel Abraham (cf. 1Mz 15). Abraham še ni imel postave, ki je bila dana Božjemu izvoljenemu ljudstvu veliko pozneje, v Mojzesovem času, ampak: "Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost." (1Mz 15,6) Zaveza z Abrahamom in iz njega izhajajoča obljuba sta bili dani davno pred Postavo in nista bili nikoli razveljavljeni. Postava, ki je bila naknadno dana Božjemu ljudstvu, je imela točno določen namen: "Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba." (Gal 3, 19) Ta potomec pa je seveda Kristus. 

Preko postave ne dobimo opravičenja, ampak prejmemo spoznanje greha (cf. Rim 7,7). Zelo pogosto vprašanje, ki ga ljudje postavljajo se glasi: "Kaj naj delam, da dosežem večno življenje?" Pričakujejo torej, da bodo dobili nekakšen seznam zapovedi, ki jim bo omogočil vstop v večno življenje. Tudi prilika o usmiljenem Samarijanu se začne na podoben način: "Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?'" (Lk 10,25) Učitelj postave je torej hotel narediti nekaj, s čimer bi si prislužil večno življenje. Jezus mu je odgovoril po načelu: "Kakršno vprašanje, takšen odgovor,"  rekoč: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Lk 10,26)  Pismouk ni razumel, v kako absurdno situacijo je spravil samega sebe in je prostodušno nadaljeval: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Lk 15,27) "'Prav si odgovoril,' mu je rekel, 'to delaj in boš živel.'" (Lk 15,28) Izpolnjevanje te zapovedi je na prvi pogled zelo enostavno, v resnici pa ni. Tega se je zavedel tudi pismouk, in ker "je hotel  sebe opravičiti", je  našemu Gospodu hitro zastavil  dodatno podvprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Lk 15,29) Očitno mu ljubezen do bližnjega ni šla preveč od rok, enako kot tudi nam ne gre. Jezus je nato povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, o kateri na tem mestu ne bom podrobneje govoril. Poudariti hočem le to, da postava ni zdravilo za greh, enako kot opis bolezni ni zdravilo za bolezen.

V nadaljevanju (Gal 3,19) pravi sv. Pavel, da je bila postava dana Božjemu ljudstvu le do prihoda potomca, kateremu je bila dana obljuba. Ta daljni Abrahamov potomec pa je, kot sem že omenil, Jezus Kristus. O njem pripoveduje apostol narodov na drugem mestu, kjer pravi: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje," (Rim 10,4) oziroma: "Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa." (Gal 3,22) Postava, zapisana v Pismu, ne rešuje, ampak je vse zaklenila pod greh. Odrešenje torej pripada le tistim, ki verujejo, oziroma so prejeli obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Mi nismo odrešeni zaradi izpolnjevanja postave in njenih del, ker  v stanju svoje od Adama podedovane narave  Božjih zahtev nismo zmožni v polnosti izvrševati. Zato je  Bog za nas pripravil nekaj boljšega: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) To je evangelij, veselo oznanilo, postava pa je predhodnica Kristusa in njegovega  evangelija ter naša vzgojiteljica za  Kristusa (cf. Gal 3,24). 

Evangelij pa pravi, da je Kristus prišel na svet odrešit grešnike, na svetu je namesto nas živel neoporečno življenje v popolni poslušnosti Božji postavi, s svojo smrtjo na križu nas je odrešil grehov, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja, da je resnični odrešenik vseh, ki se zanašamo nanj (cff.1Tim 1,15. Rim 4,25). 

Ali veruješ evangeliju?

Odrešenje je onkraj vsega, kar smo in kar imamo

Nihče ne more postati zares ponižen, dokler ne spozna, da je njegovo odrešenje onkraj njegovih lastnih moči, sposobnosti, virov, volje in del. 

~ Martin Luther

Ko kristjan umre

Ko umreš, je kot bi šel v cerkev: iz cerkve tu spodaj, v cerkev tam zgoraj.

~ Augustus Toplady

Grešnik potrebuje odrešenika, ne terapevta

Krščanstvo temelji na resnici, da grešniki potrebujemo odrešenika, ne le svetovalca za osebno rast ali terapevta.

~ Albert Mohler

Dva nasveta

Ne zanašaj se na svojo moč, da ne podležeš napuhu. Ne obupaj v svoji slabosti, saj obstaja odpuščanje. 

~ Trevin Wax

Kristusovo zasluženje

"Opravičenje samo po veri" je le okrajšava za "opravičenje po Kristusovi pravičnosti". Njegovo zasluženje, edino njegovo zasluženje je dovoljšno, da zadosti zahtevam Božje pravičnosti.

~ R. C. Sproul

Marija: Pepelka ali boginja?

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja?

Marija je bila v prvi vrsti velik zgled vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak bolj tako po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In oni so to izvršili, Jezus pa tudi (prim. Jn 2,7-11). Reči smemo, da Marija tudi nas vabi, naj delamo, kar koli nam poreče njen Sin. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef  "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) 

Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala ob svojem Sinu vse do njegove sramotne smrtni na križu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza razbežali in poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da  je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater.  Svetopisemski odlomek se namreč glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malo poglobimo v besedilo, ugotovimo, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.

Reformatorji, kot so Luther, Zwingli, Calvin, Bullinger in drugi se v svojih spisih in pridigah niso izogibali Mariji, opuščali so le tisto, kar je v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in spisi zgodnjih cerkvenih očetov.

Iz napisanega sledi, da imamo tudi v protestantskih krogih zelo dober razlog, da se bolj in z več poguma posvetimo Jezusovi materi ter njenemu zgledu. Torej Mariji, kot jo poznajo evangeliji, ne Mariji legend, domnevnih prikazovanj ipd. Od nje se lahko zelo veliko naučimo.

Duh in črka

Kolikšno zaupanje v Boga imamo po Jezusu Kristusu. 5 Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.

7 Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, 8 kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha? 9 Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti.    (2Kor 3,4-9)

Na začetku naše perikope (vv. 4-6)  je apostol Pavel  poudaril dejstvo, da zmožnosti apostolov in tudi njega samega, ne izhajajo iz njih kot takih, ampak so vse to prejeli od Boga. Bog je tisti, ki je apostole, tudi Pavla,  usposobil za služabnike nove zaveze. V nadaljevanju pa je  kristjane v Korintu poučil o pomenu stare in nove zaveze ter v čem se obe zavezi razlikujeta. 

 
Biti služabnik nove zaveze pomeni biti posredovalec evangelija, torej veselega oznanila svetu. Nova zaveza ni zaveza črke, ampak Duha, saj črka ubija, Duh pa oživlja (cf. v.6). Izraz črka  pomeni  v našem primeru postavo. In kaj je hotel Pavel povedati z besedami, da črka ubija? S temi besedami je mišljeno oznanilo Božje postave, ne da bi bila posameznikom hkrati dana zmožnost njenega izvrševanja.  S samo postavo ni nič narobe, problem je v tem, da je posameznik ni zmožen izvrševati in živeti po njej, zato črka ubija.  Postava sama po sebi torej nič ne koristi, saj nima v sebi moči, ki bi nam omogočala, da bi jo tudi izvrševali.  Po njej lahko pridem samo do spoznanja greha (cf. Rim 7,7-11).  Vzemimo, da imate v denarnici avstroogrski zlatnik z nominalno vrednostjo 10 kron. Tak zlatnik je danes vreden med 266 € (nakupna cena) in 300 € (prodajna cena), torej premore kar čedno vrednost, saj tehta 3,39 g in vsebuje 90% čistega zlata.* Toda, če pridem v prodajalno in poskušam plačati špecerijo s tem novcem,  mi ne bo to nič koristilo, in bom moral, če ne bom imel pri sebi evrske gotovine ali kartice, pustiti izbrano blago, ki sem ga naložil v voziček, v trgovini. Prav tako mi postava, če nimam moči, da bi jo izpolnjeval, čisto nič ne koristi, ampak me postavlja pod Božjo obsodbo kot prestopnika postave. Sveti Duh je tisti, ki daje življenje, saj zmore spreminjati naša srca, da dobijo zmožnost izpolnjevati postavo. Toda tudi to ne poteka avtomatsko, ampak gre za proces, ki traja skozi vse življenje.

V vv. 7-9 opisuje Pavel Mojzesovo službo kot službo smrti. Pa ne zato, ker bi bilo s samo postavo karkoli narobe, saj pravi v Rim 7,12: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra." Večna vrednost postave  je razvidna tudi iz tega, da je Bog sam vklesal črke desetih zapovedi na kamniti plošči (cf. 2Mz 31,18. 32,16). Toda, kot je  že zgoraj povedano, zapovedi same ne dajejo nikomur zmožnosti, da bi jih lahko izpolnjeval, zato govori Pavel o "službi obsodbe" (v. 9).  Izročitev desetih zapovedi Mojzesu je spremljal še en pojav: "In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu približati." (2Mz 34,29.30) Pavlovo govorjenje o veličastvu, ki je spremljalo staro zavezo, se nanaša prav  na ta pojav. Služba Duha pa je veličastnejša od Mojzesove službe, in sicer vsaj iz dveh razlogov:

1. Veličastvo na Mojzesovem obličju je bilo nekaj začasnega, veličastvo službe Duha pa ostane trajno.
2. Mojzesova služba je v bistvu služba obsodbe, pri službi Duha pa gre za službo pravičnosti. Postava namreč ne nagrajuje, ampak obsoja prestopnike.  Pravi kristjan  je opravičen pred Bogom, in Bog ga obravnava kot pravičnega. To je seveda po zaslugah Jezusa Kristusa, ne po zaslugah kristjana. Kristjanova pravičnost je  pravičnost, privzeta od Kristusa!
   

Med starim in novim se v v vsakdanjem življenju nekateri rajši odločajo za staro, drugi pa za novo. Pavel nam je  v obravnavanem besedilu pojasnil, v čem je prednost nove zaveze pred staro. Stara nam pokaže naš problem, nova pa nam jasno prinaša njegovo rešitev, ki je v Jezusu Kristusu. 

* Vir: Umetna inteligenca

Kaj bi, če bi?

O, če bi vsak moški in ženska v današnjem svetu spoznal ali spoznala, da bo moral oziroma morala stati pred Božjo sodbo, potem bi bil svet čisto drugačen!

~ Martyn Lloyd-Jones

Stvarjenje in odrešenje

Veličastno je bilo delo stvarjenja, še veličastnejše pa je bilo delo odkupitve. S stvarjenjem nam je Bog podaril nas, z odkupitvijo nam je podaril sebe. 

~ Thomas Watson

Človeški in Božji zakoni

Človeški zakoni ne morejo razglasiti za moralno nekaj, kar je Bog proglasil za nemoralno. Tudi če greh uzakoniš, je v Božjih očeh še vedno greh. 

~ N. N. 

Nujnost oznanjevanja evangelija

Zakaj je oznanjevanje evangelija tako nujno potrebno? Odgovor se glasi:  "Božja jeza se [...] razodeva iz nebes  nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi."

~ Martyn Lloyd-Jones

"Evangelij", ki ni evangelij

Sleherni  evangelij, ki govori zgolj o tem, kaj morate narediti, a nikdar ne oznanja, kaj je naredil Kristus, sploh ni evangelij.  

~ Kevin DeYoung

Aktualnost Kristusovih zapovedi

Sleherna Kristusova zapoved ima današnji datum. 

~ Charles Spurgeon