Izvor filozofije "verjemi vase"

 "Verjemi vase", se kot dominantna poljudna filozofija ni začela z Oprah, Disneyem ali Kierkegaardom.  Začela se je s kačo v vrtu. 

~ Chris Larson

Edino upanje

Izpovedovati Kristusa, križanega in vstalega, je edino upanje v svetu, ki je izgubil razum v viharju hudobije in besa. 

~ Landon Ledlow

Farelov povzetek evangelija

Vse naše odrešenje, dobro in življenje prebiva v križanem Jezusu Kristusu, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. 

~ Guillaume Farel 

 

Posvetnost

Ne predaj se posvetnim vplivom, ker te bodo umazali, če te bodo le mogli.  

~ Charles Spurgeon

Postava : evangelij

[O]bljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi "in potomcem", kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus. 17 Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita. 18 Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost prek obljube. 19 Čemú torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika. 20 Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden.

21 Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. 22 Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.  

(Gal 3,16-22) 

Kristjani iz maloazijske pokrajine Galatije so se  odvrnili od prvotne preproste evangeljske vere, ki se zanaša edino na Božjo milost in  svoje zveličanje skušali doseči malo po veri, malo pa z izpolnjevanjem del postave.  To je bil razlog, da se je apostol Pavel odločil napisati poslanico cerkvi v Galatiji, da  bi jo ponovno spravil na evangeljsko pot. 

V prvem delu našega odlomka govori Pavel o Božji zavezi z Abrahamom in o Božjih obljubah, ki jih je prejel Abraham (cf. 1Mz 15). Abraham še ni imel postave, ki je bila dana Božjemu izvoljenemu ljudstvu veliko pozneje, v Mojzesovem času, ampak: "Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost." (1Mz 15,6) Zaveza z Abrahamom in iz njega izhajajoča obljuba sta bili dani davno pred Postavo in nista bili nikoli razveljavljeni. Postava, ki je bila naknadno dana Božjemu ljudstvu, je imela točno določen namen: "Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba." (Gal 3, 19) Ta potomec pa je seveda Kristus. 

Preko postave ne dobimo opravičenja, ampak prejmemo spoznanje greha (cf. Rim 7,7). Zelo pogosto vprašanje, ki ga ljudje postavljajo se glasi: "Kaj naj delam, da dosežem večno življenje?" Pričakujejo torej, da bodo dobili nekakšen seznam zapovedi, ki jim bo omogočil vstop v večno življenje. Tudi prilika o usmiljenem Samarijanu se začne na podoben način: "Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?'" (Lk 10,25) Učitelj postave je torej hotel narediti nekaj, s čimer bi si prislužil večno življenje. Jezus mu je odgovoril po načelu: "Kakršno vprašanje, takšen odgovor,"  rekoč: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Lk 10,26)  Pismouk ni razumel, v kako absurdno situacijo je spravil samega sebe in je prostodušno nadaljeval: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Lk 15,27) "'Prav si odgovoril,' mu je rekel, 'to delaj in boš živel.'" (Lk 15,28) Izpolnjevanje te zapovedi je na prvi pogled zelo enostavno, v resnici pa ni. Tega se je zavedel tudi pismouk, in ker "je hotel  sebe opravičiti", je  našemu Gospodu hitro zastavil  dodatno podvprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Lk 15,29) Očitno mu ljubezen do bližnjega ni šla preveč od rok, enako kot tudi nam ne gre. Jezus je nato povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, o kateri na tem mestu ne bom podrobneje govoril. Poudariti hočem le to, da postava ni zdravilo za greh, enako kot opis bolezni ni zdravilo za bolezen.

V nadaljevanju (Gal 3,19) pravi sv. Pavel, da je bila postava dana Božjemu ljudstvu le do prihoda potomca, kateremu je bila dana obljuba. Ta daljni Abrahamov potomec pa je, kot sem že omenil, Jezus Kristus. O njem pripoveduje apostol narodov na drugem mestu, kjer pravi: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje," (Rim 10,4) oziroma: "Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa." (Gal 3,22) Postava, zapisana v Pismu, ne rešuje, ampak je vse zaklenila pod greh. Odrešenje torej pripada le tistim, ki verujejo, oziroma so prejeli obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Mi nismo odrešeni zaradi izpolnjevanja postave in njenih del, ker  v stanju svoje od Adama podedovane narave  Božjih zahtev nismo zmožni v polnosti izvrševati. Zato je  Bog za nas pripravil nekaj boljšega: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) To je evangelij, veselo oznanilo, postava pa je predhodnica Kristusa in njegovega  evangelija ter naša vzgojiteljica za  Kristusa (cf. Gal 3,24). 

Evangelij pa pravi, da je Kristus prišel na svet odrešit grešnike, na svetu je namesto nas živel neoporečno življenje v popolni poslušnosti Božji postavi, s svojo smrtjo na križu nas je odrešil grehov, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja, da je resnični odrešenik vseh, ki se zanašamo nanj (cff.1Tim 1,15. Rim 4,25). 

Ali veruješ evangeliju?

Odrešenje je onkraj vsega, kar smo in kar imamo

Nihče ne more postati zares ponižen, dokler ne spozna, da je njegovo odrešenje onkraj njegovih lastnih moči, sposobnosti, virov, volje in del. 

~ Martin Luther

Ko kristjan umre

Ko umreš, je kot bi šel v cerkev: iz cerkve tu spodaj, v cerkev tam zgoraj.

~ Augustus Toplady

Grešnik potrebuje odrešenika, ne terapevta

Krščanstvo temelji na resnici, da grešniki potrebujemo odrešenika, ne le svetovalca za osebno rast ali terapevta.

~ Albert Mohler

Dva nasveta

Ne zanašaj se na svojo moč, da ne podležeš napuhu. Ne obupaj v svoji slabosti, saj obstaja odpuščanje. 

~ Trevin Wax

Kristusovo zasluženje

"Opravičenje samo po veri" je le okrajšava za "opravičenje po Kristusovi pravičnosti". Njegovo zasluženje, edino njegovo zasluženje je dovoljšno, da zadosti zahtevam Božje pravičnosti.

~ R. C. Sproul

Marija: Pepelka ali boginja?

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja?

Marija je bila v prvi vrsti velik zgled vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak bolj tako po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In oni so to izvršili, Jezus pa tudi (prim. Jn 2,7-11). Reči smemo, da Marija tudi nas vabi, naj delamo, kar koli nam poreče njen Sin. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef  "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) 

Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala ob svojem Sinu vse do njegove sramotne smrtni na križu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza razbežali in poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da  je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater.  Svetopisemski odlomek se namreč glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malo poglobimo v besedilo, ugotovimo, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.

Reformatorji, kot so Luther, Zwingli, Calvin, Bullinger in drugi se v svojih spisih in pridigah niso izogibali Mariji, opuščali so le tisto, kar je v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in spisi zgodnjih cerkvenih očetov.

Iz napisanega sledi, da imamo tudi v protestantskih krogih zelo dober razlog, da se bolj in z več poguma posvetimo Jezusovi materi ter njenemu zgledu. Torej Mariji, kot jo poznajo evangeliji, ne Mariji legend, domnevnih prikazovanj ipd. Od nje se lahko zelo veliko naučimo.

Duh in črka

Kolikšno zaupanje v Boga imamo po Jezusu Kristusu. 5 Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.

7 Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, 8 kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha? 9 Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti.    (2Kor 3,4-9)

Na začetku naše perikope (vv. 4-6)  je apostol Pavel  poudaril dejstvo, da zmožnosti apostolov in tudi njega samega, ne izhajajo iz njih kot takih, ampak so vse to prejeli od Boga. Bog je tisti, ki je apostole, tudi Pavla,  usposobil za služabnike nove zaveze. V nadaljevanju pa je  kristjane v Korintu poučil o pomenu stare in nove zaveze ter v čem se obe zavezi razlikujeta. 

 
Biti služabnik nove zaveze pomeni biti posredovalec evangelija, torej veselega oznanila svetu. Nova zaveza ni zaveza črke, ampak Duha, saj črka ubija, Duh pa oživlja (cf. v.6). Izraz črka  pomeni  v našem primeru postavo. In kaj je hotel Pavel povedati z besedami, da črka ubija? S temi besedami je mišljeno oznanilo Božje postave, ne da bi bila posameznikom hkrati dana zmožnost njenega izvrševanja.  S samo postavo ni nič narobe, problem je v tem, da je posameznik ni zmožen izvrševati in živeti po njej, zato črka ubija.  Postava sama po sebi torej nič ne koristi, saj nima v sebi moči, ki bi nam omogočala, da bi jo tudi izvrševali.  Po njej lahko pridem samo do spoznanja greha (cf. Rim 7,7-11).  Vzemimo, da imate v denarnici avstroogrski zlatnik z nominalno vrednostjo 10 kron. Tak zlatnik je danes vreden med 266 € (nakupna cena) in 300 € (prodajna cena), torej premore kar čedno vrednost, saj tehta 3,39 g in vsebuje 90% čistega zlata.* Toda, če pridem v prodajalno in poskušam plačati špecerijo s tem novcem,  mi ne bo to nič koristilo, in bom moral, če ne bom imel pri sebi evrske gotovine ali kartice, pustiti izbrano blago, ki sem ga naložil v voziček, v trgovini. Prav tako mi postava, če nimam moči, da bi jo izpolnjeval, čisto nič ne koristi, ampak me postavlja pod Božjo obsodbo kot prestopnika postave. Sveti Duh je tisti, ki daje življenje, saj zmore spreminjati naša srca, da dobijo zmožnost izpolnjevati postavo. Toda tudi to ne poteka avtomatsko, ampak gre za proces, ki traja skozi vse življenje.

V vv. 7-9 opisuje Pavel Mojzesovo službo kot službo smrti. Pa ne zato, ker bi bilo s samo postavo karkoli narobe, saj pravi v Rim 7,12: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra." Večna vrednost postave  je razvidna tudi iz tega, da je Bog sam vklesal črke desetih zapovedi na kamniti plošči (cf. 2Mz 31,18. 32,16). Toda, kot je  že zgoraj povedano, zapovedi same ne dajejo nikomur zmožnosti, da bi jih lahko izpolnjeval, zato govori Pavel o "službi obsodbe" (v. 9).  Izročitev desetih zapovedi Mojzesu je spremljal še en pojav: "In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu približati." (2Mz 34,29.30) Pavlovo govorjenje o veličastvu, ki je spremljalo staro zavezo, se nanaša prav  na ta pojav. Služba Duha pa je veličastnejša od Mojzesove službe, in sicer vsaj iz dveh razlogov:

1. Veličastvo na Mojzesovem obličju je bilo nekaj začasnega, veličastvo službe Duha pa ostane trajno.
2. Mojzesova služba je v bistvu služba obsodbe, pri službi Duha pa gre za službo pravičnosti. Postava namreč ne nagrajuje, ampak obsoja prestopnike.  Pravi kristjan  je opravičen pred Bogom, in Bog ga obravnava kot pravičnega. To je seveda po zaslugah Jezusa Kristusa, ne po zaslugah kristjana. Kristjanova pravičnost je  pravičnost, privzeta od Kristusa!
   

Med starim in novim se v v vsakdanjem življenju nekateri rajši odločajo za staro, drugi pa za novo. Pavel nam je  v obravnavanem besedilu pojasnil, v čem je prednost nove zaveze pred staro. Stara nam pokaže naš problem, nova pa nam jasno prinaša njegovo rešitev, ki je v Jezusu Kristusu. 

* Vir: Umetna inteligenca

Kaj bi, če bi?

O, če bi vsak moški in ženska v današnjem svetu spoznal ali spoznala, da bo moral oziroma morala stati pred Božjo sodbo, potem bi bil svet čisto drugačen!

~ Martyn Lloyd-Jones

Stvarjenje in odrešenje

Veličastno je bilo delo stvarjenja, še veličastnejše pa je bilo delo odkupitve. S stvarjenjem nam je Bog podaril nas, z odkupitvijo nam je podaril sebe. 

~ Thomas Watson

Človeški in Božji zakoni

Človeški zakoni ne morejo razglasiti za moralno nekaj, kar je Bog proglasil za nemoralno. Tudi če greh uzakoniš, je v Božjih očeh še vedno greh. 

~ N. N. 

Nujnost oznanjevanja evangelija

Zakaj je oznanjevanje evangelija tako nujno potrebno? Odgovor se glasi:  "Božja jeza se [...] razodeva iz nebes  nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi."

~ Martyn Lloyd-Jones

"Evangelij", ki ni evangelij

Sleherni  evangelij, ki govori zgolj o tem, kaj morate narediti, a nikdar ne oznanja, kaj je naredil Kristus, sploh ni evangelij.  

~ Kevin DeYoung

Aktualnost Kristusovih zapovedi

Sleherna Kristusova zapoved ima današnji datum. 

~ Charles Spurgeon