Dve nevarnosti

Varujte se tako teologije brez pobožnosti kot pobožnosti brez teologije!

~ Michael Reeves

Vera - Božji dar

Poznavanje Kristusa in vera vanj ni človekov dosežek, ampak Božji dar. 

- Martin Luther

Proti nemarnosti

Nemarnost daje skušnjavcu veliko priložnosti. V stoječih vodah se nabira nesnaga. 

~ Matthew Henry

V edinosti

Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.     (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v  prispevku preteklo nedeljo  povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda Jezusa Kristusa, ki je središče in žarišče evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  

Na začetku našega odlomka  apostol  opominja kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj obrobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan sicer ni odrešen zaradi svoje dobrote ali zaradi svojih del, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko občestvo. V njem morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso nič kaj visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi ni angelov, zato se v njej najdejo tudi ljudje, ki se nam  zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)   Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost, to je vera, "da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta". (Flp 2,11b) Poleg te vere obstaja en krst, s katerim smo krščeni in s tem posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. Kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Ob koncu pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Na žalost pa so nekatere med njimi  zelo daleč odtavale od resničnega krščanstva, kot ga uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, in ki postavljajo izročilo cerkve na isti nivo kot Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu,  ki se imajo za edino pravo cerkev in poleg troedinega Boga molijo tudi Marijo in svetnike, se  kristjan, ki utemeljuje svojo vero samo na Svetem pismu kot edinem viru Božjega razodetja, ne more iti prave edinosti. S takimi se sicer lahko  prijateljsko pogovarjamo, sodelujemo pri različnih dejavnostih, ki so nam vsem skupne,  kaj več pa žal ne. Isto velja za protestantske cerkve, ki so se tako poistovetile s posvetno kulturo, da zavrgle mnoge svetopisemske nauke in veljajo za liberalne. Vse, kar nosi  krščansko etiketo, pač ni pravo krščanstvo. 

Tyndale o papežu in prevajanju Biblije

Kljubujem papežu in vsem njegovim postavam. Naredil bom to, da bo fant za plugom bolje poznal Sveto pismo kot papež.

~ William Tyndale

Jezusovo zasluženje

S svojo bridkostjo mi je dal počitek, s svojo smrtjo pa življenje.

~ John Bunyan

Milost in ponižnost

Milost nikdar ne povzdigne človeka tako visoko, da bi pozabil, da prihaja iz prahu.

~ Thomas Brooks

Najvišja prioriteta cerkve

Najvišja dejavnost v nebesih je čaščenje Boga. To mora biti tudi najvišja prioriteta cerkve na zemlji. 

~ R. C. Sproul

Spreobrnjenje - posledica izvolitve

Če me ne bi bil izvolil, potem me Bog ne bi spreobrnil. 

~ Augustus Montague Toplady

Odločilen test

Odločilen preizkus izpovedovanja krščanske vere pri vsakem človeku je to, kaj misli o Jezusu Kristusu. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Pavlove spodbudne besede in molitev

Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava.

14 Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. 20 Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, 21 njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen.       

 (Ef 3,13-21)

Pismo Efežanom, iz katerega je vzet zgornji odlomek, je apostol Pavel napisal v zaporu, kar dokazujejo različna mesta v pismu (cf. Ef 3,1.4,1.6,20). Dejstvo, da je bil Pavel zaprt, je lahko povzročilo v efeški cerkvi negotovost in  malodušje, zaradi česar je  apostol prosil Boga, da bi dal efeškim kristjanom moč in spoznanje (v. 13). Kot je razvidno iz vsebine, apostol kljub zaporu ni delil malodušja z naslovniki pisma.  Da je šlo res za nujno zadevo, je jasno iz Ef 3,14, kjer govori, da upogiba kolena pred nebeškim Očetom itn.  Judje so namreč običajno molili stoje, kleče pa le, kadar so hoteli posebej izraziti ponižnost, oziroma, ko je šlo za kakšno nujno zadevo (cff. Ezr 9,5. Apd 7,59.60). 

 
Ko Pavel govori o utrditvi v notranjem človeku (Ef 3,16), je pri tem mislil  človeka, ki živi iz vere in po veri. Besedilo v. 17 ne pomeni, da Kristus že ne bi bival v srcu kristjana, saj pravi na drugem mestu: "Kristus v vas, upanje slave," (Kol 1,27b) ampak prosi apostol v molitvi, naj živi Kristus v  srcih naslovnikov, kamor ne sodijo le Efežani, ampak posredno kristjani vseh časov,  z vso svojo silno in  dejavno močjo. Ljubezen je namreč naravna posledica žive vere in sad Kristusovega delovanja v kristjanovi notranjosti. 

 

Prava pobožnost tudi vodi do globljega razumevanja Boga in njegovih del (v.18). Izrazi: širokost, dolgost, visočina in globočina izražajo neizmerno bogastvo Boga v Jezusu Kristusu. Apostol Peter pravi, da smo kristjani živi kamni  in kot taki sestavljamo duhovno stavbo, sveto duhovništvo, ki daruje duhovne daritve (cff. 1Pt 2,5). Pri duhovništvu ne gre za posebno kasto, ampak smo tega deležni vsi Božji otroci.  

 

Spoznanje Kristusove ljubezni (Ef 3,19) je naš poseben  privilegij, ki  na koncu vodi k napolnitvi z Božjo polnostjo. Sam Bog pa zmore v nas ustvariti neskončno več, kot smo si mi sami zmožni predstavljati in prositi.

Sicer pa, zakaj ne bi namesto te suhoparne razlage še enkrat prebrali izvirnega odlomka in po njem oblikovali lastno molitev?

Mi in Božja beseda

Sveto pismo moramo sprejemati s  strahospoštovanjem, brez izkrivljanja njegovega izvirnega pomena. V nasprotnem primeru smo krivi preroki, podvrženi sodbi, ki je pripravljena za tiste, ki pačijo Božjo besedo.

~ Guillaume Farel

"Izpolnjeno je." (Jn 19,30)

 Ali je Kristus opravil svoje delo za nas? Potem bo brez dvoma opravil tudi svoje delo v nas.

~ John Flavel

Duhovno prešuštvo

Oklepanje česar koli drugega poleg Boga je duhovno prešuštvo.

~ Richard Sibbes

Ni razloga za samohvalo

 Nikar se ponosno ne povzdigujmo nad druge ljudi, kot da smo vredni več kot oni. Vemo namreč, da je naš Bog tisti,  ki nas je iz svoje čiste dobrote ter usmiljenja  izvolil in izvzel od drugih. 

~ Jean Calvin