Samo Kristus - središčni princip reformacije

»[I]z njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.«  (Jn 1,16.17)

Ko je avguštinski redovnik Martin Luther konec oktobra 1517 spravil skupaj tistih 95 tez, se mu ni niti sanjalo, kakšen plaz je sprožil. Tiste teze so bile prav nedolžna stvar v primerjavi s teologijo, ki so je potem iz vsega skupaj razvila. Ta teologija je zgrajena na principih sola gratia, sola fide, sola Scriptura, solus Christus in končno, soli Deo gloria! Če povem po domače: samo milost, samo, vera, samo Sveto pismo, samo Kristus in slava edinemu Bogu. Zadnji princip je bolj doma v švicarski reformaciji, jedro in stičišče vseh pa je Jezus Kristus, in samo On.

Na dogodkih, posvečenih dnevu reformacije slišimo zelo veliko o slovenskih knjigah, slovenskem jeziku in podobnem, toda, roko na srce, pri reformaciji v resnici ni šlo za književnost in jezikoslovje, ampak za problem človekovega odrešenja. Reformatorji so se spraševali, na kakšen način je lahko grešni posameznik, ki si zasluži samo pogubljenje, opravičen pred svetim Bogom. Srednjeveška cerkev je sicer govorila o milosti, veri in Kristusu kot pogoji za odrešenje, a je to mešala z zakramenti in dobrimi deli. Priznavala je tudi pomen Svetega pisma, a je sebe in svojo tradicijo postavljala nad Sveto pismo. Reformatorji pa so rekli, da je Sveto pismo nad cerkvijo in tradicijo, in da je lahko človek pred Bogom opravičen samo po milosti, ki jo lahko sprejme samo po veri. Tega niso rekli sami od sebe, ampak so povedali le tisto, kar pravi Pismo. Milost za milostjo pa priteka, kot pravi Jn 1,16.17, iz Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. On je edini vir odrešenja.

Jezus Kristus ni nikdar in nikjer trdil, da bi vodilo do Boga nešteto poti, kot danes trdijo "progresivni" teologi, ki so se izneverili načelom reformacije in delujejo  po načelu trenutne kulturne relevantnosti. Jezus sam je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6) Apostol Peter je ob neki priložnosti isto potrdil v govoru judovskim velikašem: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«  (Apd 4,12) Niti Marija, niti Krišna, niti Mohamed, niti sveti Peter ali katerokoli drugo ime ni dano ljudem, po katerem bi se lahko rešili. Nekateri pravijo, da je tako gledanje ozko, kar je popolnoma res, saj je Jezus v zvezi s tem povedal:  »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14) In ta ozka vrata je sam Jezus Kristus (cf. Jn 10,7.9) Ob drugi priložnosti pa je dvomečemu Nikodemu, rekel: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Martin Luther je v 1. schmalkaldskem členu napisal naslednje:

»Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]«

 Jezus Kristus je živo središče krščanstva. Vsi začetniki velikih svetovnih verstev so govorili v smislu: »Jaz nisem nič, pomemben je nauk, ki ga oznanjam.« Teoretično bi bilo torej možno, da bi  njihovi nauki obstajali tudi brez njih. Če krščanstvu odvzamemo osebo Jezusa Kristusa, njegovo žrtveno smrt in vstajenje, potem ga zvedemo na peščico moralnih naukov in ubijemo evangelij, veselo novico o našem odrešenju, z njim vred pa ubijemo krščanstvo. Jezus Kristus je živel popolno življenje v poslušnosti Božji postavi. Umrl je za naše grehe, njegovo vstajenje od mrtvih pa nam potrjuje, da je resnični Odrešenik sveta. Vsi, ki verujejo vanj, so deležni njegove pravičnosti. Sveto pismo pravi: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22a)  Ne rešuje nas naša, ampak Kristusova pravičnost.

Veter reformacije je razpihal religijsko meglo, v katero je ljudsko krščanstvo srednjeveške cerkve zavilo Jezusa Kristusa in ga postavil na čistino, na mesto, ki mu pripada.  Pri reformaciji ni šlo za kaprice nekega upornega nemškega meniha, ampak za evangelij, ki nam razkriva našega Zveličarja Jezusa Kristusa v polni luči. Jezus rešuje hudobne, grešne in brezbožne. Kdor vanj veruje, je rešen! Blagoslovljen dan reformacije vsem, ki to berete!

Kristus je dar za nas

 Vidiš, če Kristusa dojemaš kot dar,  ki ti je dan, da bo tvoj, in ne dvomiš o tem, si kristjan.  Ta vera te odreši grehov, smrti in pekla in omogoči da premagaš vse reči. Ah, o tem sploh ni mogoče dovolj govoriti in žalostno je, da je takšna pridiga svetu zamolčana...

~ Martin Luther

Martin Luther, Izbrani spisi, Nova revija (zbirka Hieron), Ljubljana 2001. S.196-197. 

Križ

Križ ni simbol tolerance, ampak vojna napoved grehu.

~ Voddie Baucham

Stiska kot blagoslov

Če te stiske potiskajo bliže Kristusu, Svetemu pismu in molitvi, potem so to pozitivni blagoslovi. 

~ J. C. Ryle

Jesenska misel

Jesenski listi jasneje oznanjajo smrt in vstajenje kot mnoge prižnice. Vse stvarstvo skupno zdihuje, a tudi upa. 

~ R. C. Sproul

Koliko je vreden "nič"

Komunisti so nam vzeli družine, hiše, pohištvo, knjižnice in cerkve. Vzeli so nam naša oblačila. Odvzeli so nam celo naša imena in nam dali številke. Imeli nismo nič, nakar smo v napol temni celici zapora začeli razmišljati o vrednosti tega »nič«. Vsi smo imeli radi ta svet z njegovimi živopisnimi metulji, žvrgolečimi pticami, dehtečimi rožami in s smejočimi se otroki. Nato smo se spomnili na to, kaj je Bog uporabil, da je naredil ta čudoviti svet: ustvaril ga je iz nič. Verjamem, da nam lahko preganjani kristjani pomagajo bolj, kot lahko mi njim. Pomagamo jim lahko z nekaj kovanci ali z velikimi čeki. Oni pa nam lahko pomagajo, da spoznamo vrednost tistega »nič«, torej odcepitve od stvari tega sveta in zedinjenja z našim nebeškim Ženinom.

~ Richard Wurmbrand

Več o Richardu Wurmbrandu tukaj >>>

 

Odložiti starega človeka

Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. 18 Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. 19 Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. 20 Vi pa se niste tako učili Kristusa, 21 če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. 22 Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. 

25 Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. 26 Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču. 28 Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. 29 Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. 30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.   (Ef 4,17 - 32)

Današnji kristjani živimo v prepričanju, da je bila prvobitna cerkev zelo drugačna, bolj čista in mnogo popolnejša kot danes. Toda sprijazniti se je treba, da krščansko občestvo nikoli ni bilo idealna družba in tudi nikoli ne bo, ker je ne sestavljajo angeli, ampak grešni ljudje. Večkrat sem omenil, s kakšnimi problemi se je soočal apostol Pavel v prvih cerkvenih občestvih, ki so nastala v rimskem svetu. Če ne bi bilo teh čisto praktičnih problemov, bržkone tudi mnogih Pavlovih pisem ne bi bilo, saj ne bi bila potrebna. 

Prvi kristjani so bili ali judovskega ali poganskega porekla. Efeški kristjani so živeli v popolnoma poganskem okolju, v kraju, ki je bil znan po čaščenju boginje Artemide. Efeška Artemida se je močno razlikovala od dosti bolj znane Apolonove dvojčice,  bila je namreč materinsko  božanstvo,  obdarjeno z mnogimi dojkami. V takem okolju ni bilo  preprosto živeti kot kristjan.  Ker so nekdanji poganski verniki novo stvarjenje v Kristusu, jih Pavel svari, naj tudi ravnajo, da bo njihovo življenje skladno s Kristusom. Svet okoli nas pač živi po svojih merilih, kakor pač živi, Božje ljudstvo pa ne sme živeti po merilih sveta, ampak po svojem edinem merilu, ki je Kristus. Pavel tukaj ne nastopa kot moralni teolog, ampak nam preprosto pove tole: "Če si Kristusov, je logično, da ravnaš, kakor tisti, ki je Kristusov." Zato tu ni prostora za razbrzdanost in spolno nemoralo. Seveda pa to še ni vse.

V  nadaljevanju (cf. vv. 25 do 32)  pa daje Pavel vernikom še nekaj praktičnih nasvetov za obračun  z nekaterimi drugimi grehi, ki so bili prisotni v efeški cerkvi, prav gotovo pa  niso neznani niti  v današnji.

1. Laž: ker smo vsi kristjani del enega, to je Kristusovega telesa, smo dolžni govoriti resnico.
2. Jeza: Pavel sicer razume, da se ljudje občasno jezimo. Pa tudi vsaka jeza ni greh, zaradi česar pravi: "Jezite se, a nikar ne grešite!" (v. 26) Jeza do bližnjega je vsekakor greh, zato pravi: "Naj sonce ne zaide nad vašo jezo." (ibid.) Če se že jezimo, je prav, da to svojo dejavnost končamo pred večerom. V nasprotnem primeru damo prostor hudiču (cf. v. 27), kar naše duhovno stanje samo  poslabša.
3. Kraja: omenjanje tega greha kaže na to, da je bilo v efeški skupnosti tudi kakšen posameznik, ali več njemu podobnih, ki so pred spreobrnjenjem kradli. Pavel sicer ne pove, za katere oblike kraje je šlo. Take opominja, naj delajo s svojimi rokami, da bodo lahko dajali tudi tistim, ki nimajo dovolj materialnih sredstev (cf. v. 28). Spokorjenje ima namreč dva vidika, negativnega in pozitivnega. Negativni vidik spreobrnjenja je, da nekdo preneha z grehom, pozitivni pa ta, da začne delati dobro.
4. Umazano besedovanje: grde besede, kletvice, opolzki vici in podobno nikakor niso  sredstvo, ki bi izgrajevalo občestvo. Dobre besede so tiste, ki so občestvu v izgradnjo in blagoslov. 
5. Ujedljivost: tudi ta vrsta govorjenja ni v izgradnjo, ampak povzroča pri žrtvah žalost in zagrenjenost, v cerkvi pa razdor. 

Vsak greh žalosti Svetega Duha cf. (v.30), zato Pavel spodbuja pripadnike Božjega ljudstva, naj zavestno prenehajo z grehom, da torej odložijo starega človeka in ravnajo kot odrešeni. Zagotovo se je apostol zavedal, da je stoodstotna brezgrešnost nemogoča stvar. Res je tudi, da se ne zveličamo po izpolnjevanju zgoraj navedenih zapovedi in pravil. Rešuje nas namreč  na križu dovršeno Kristusovo delo.  Toda, če se spomnimo, koliko nam je Bog milostno odpustil v Kristusu in za kakšno ceno, se mora v nas nekaj premakniti. Pa ne zato, da bi se odrešili, ampak zato, ker smo odrešeni! Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar.

Kaj pravi evangelij

Evangelij ne govori: Bolj se potrudi!", ampak: "Izpolnjeno je."

~ Jon Moffit

Pot skozi trpljenje

Križ nam govori, da Jezus ni obvoz okrog trpljenja, ampak edina pot skozi trpljenje, saj je šel sam skozi vse to. 

~ Jacob Smit

Ob preganjanju

Zoper preganjanje s strani trinogov nimajo verni na razpolago nobenega drugega sredstva razen molitve.

~ Jean Calvin

Rešitev za našo grešno naravo

Za grešno naravo ni rešitev postava, ampak milost. 

~ Gretchen Ronnevik

Luther o svobodni volji, odrešenju in milosti

Če kateri koli človek pripiše kar koli v zvezi z odrešenjem, četudi glede zadnje stvari, človekovi svobodni volji, potem ne ve nič o milosti in se ni prav naučil o Jezusu Kristusu.  

~ Martin Luther

Protistrup proti anksioznosti

Najboljši protistrup proti tesnobnosti je pogosto premišljevanje o Božji dobroti, moči in zadostnosti. 

~ Arthur W. Pink

Svetniki, ki so grešniki

Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.    (1Kor 1,4-8) 

Oscar Wilde je nekoč napisal: "Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost."  Tu  nas slavni pisatelj postavlja pred terminološki problem,  kajti, če hočemo zadevo pravilno razumeti, moramo  najprej  definirati pojma grešnik in svetnik.

Iz svetopisemskega zornega kota je grešnik vsak človek, razen enega edinega posameznika v zgodovini, torej Jezusa Kristusa. (cf. Ps 51,7. Rim 3,23. 1Jn 1,8. Heb 4,15. Jn 8,46) Grešniki smo pač zato, ker vsi grešimo, greh pa nas oddaljuje od Boga.  Zato lahko ideja "bratstva vseh ljudi, brez izjeme"  pomeni le bratstvo v grehu. Grešnik kot grešnik pa ima pred sabo nadvse klavrno in žalostno prihodnost, to je večno pogubljenje. (cf. 2Tes 1,9)

Za definicijo grešnika velja, da je dokaj  dobro poznana, teže pa danes definiramo svetnika. Le-te si, zlasti v naših, z rimskim katolištvom zaznamovanih krajih, predstavljamo kot izjemne ljudi, ki so dosegli izjemne kreposti in si tako prislužili nebeško blaženost, znani pa so tudi po tem, da jim umetniki narišejo avreolo okoli glave. Sveto pismo nam pravzaprav ne daje neke posebne definicije svetnika, toda kljub temu je glede tega vseeno zelo  jasno. Apostol Pavel namreč na začetku svojega Prvega pisma Korinčanom poimenuje svoje naslovnike: posvečeni, poklicani in sveti.

Ko človek bere te besede, bi lahko  upravičeno mislil, da piše Pavel kaki nadvse vzorni cerkvi, polne herojsko krepostnih kristjanov. Korint je bil v 1. stoletju rimska kolonija. Zaradi ugodne geografske lege je bilo mesto zelo cvetoče in pomembno  obrtniško-trgovsko središče, kamor so prihajali priseljenci iz celega Sredozemlja. V mestu je bilo veliko uspešnih podjetnikov in celo podjetnic. Bogastvo pa je, kot vedno v takih primerih,  s sabo prinašalo tudi mnoge probleme, med njimi razvrat. To je bilo okolje, v katerem je nastajala in se oblikovala korintska cerkev.

V to cerkev so iz njene pokvarjene okolice vdirale najrazličnejše zlorabe. Naj navedem le nekaj takih primerov, ki je ne kažejo  v najlepši luči. V njej so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (cf. 1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še kaj bi se lahko našlo.

Pa vendar imenuje Pavel korintske kristjane sveti. Zagotovo si tega naziva niso "zaslužili " zaradi neke zelo visoke stopnje posvečenosti, herojskih kreposti in kar je še takega, ampak so ga dobili zaradi statusa. Svetnik je svetopisemski sinonim za pravega kristjana, ne pa titula nekega pokojnika, ki je živel nadvse pobožno življenje in imel določene kreposti. Biti svetnik pomeni status, ki ga uživajo vsi opravičeni grešniki. V protestantskih krogih obstaja določeno nesoglasje, ali se naj izogibamo pojmu opravičeni grešnik in  poudarjamo le pozitivni vidik stanja opravičenosti. Po mojem mnenju je to stališče do neke mere pravilno, a nas lahko zelo hitro zapelje v samopravičnost in prevzetnost.  Ravno zato je definicija, ki so jo svoje dni podali Luther in drugi reformatorji in pravi, da je kristjan "simul iustus (ali sanctus) et peccator", oziroma "hkrati pravični (ali svetnik) in grešnik", zelo dober korektiv za takšno prevzetnost ali samopravičnost.

Vsak svetnik ima torej preteklost, ki je grešna.  Svetnik živi v določeni sedanjosti in se nenehno sooča s svojo staro naravo, ki je tudi grešna. Zato je tudi v sedanjosti hkrati pravičnik in grešnik. Torej ima Wilde prav. Prav ima prav tudi glede grešnika. Tudi ta ima svojo prihodnost. Če se spreobrne, bo živel. (cf. Ezk 33,11) Če se ne spreobrne, bo pogubljen. (cf. Raz 20,14.15) Ne vem pa, če se je slavni pisatelj zavedal, v katerem smislu ima prav.

John Newton je napisal: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo torej po Božji milosti in nič več. Potoki milosti pa pritekajo s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar!

Za koga je Kristus priboril odrešenje?

Kristus ni priboril hipotetičnega odrešenja za hipotetične vernike, ampak dejansko odrešenje za svoje lastno izvoljeno ljudstvo.

~ J. I. Packer

Ali vas ima Jezus rad?

Če hočete vedeti,  ali vas ima Jezus rad, ne glejte v svoje lastno srce. Ozrite se na križ!

~ Voddie Baucham

 

Kaj je pri Bibliji tako moteče?

Sveto pismo vsebuje tisto, kar ljudje sovražijo: resnico.

~ Charles Spurgeon

Dve nevarnosti

Varujte se tako teologije brez pobožnosti kot pobožnosti brez teologije!

~ Michael Reeves

Vera - Božji dar

Poznavanje Kristusa in vera vanj ni človekov dosežek, ampak Božji dar. 

- Martin Luther

Proti nemarnosti

Nemarnost daje skušnjavcu veliko priložnosti. V stoječih vodah se nabira nesnaga. 

~ Matthew Henry

V edinosti

Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.     (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v  prispevku preteklo nedeljo  povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda Jezusa Kristusa, ki je središče in žarišče evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  

Na začetku našega odlomka  apostol  opominja kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj obrobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan sicer ni odrešen zaradi svoje dobrote ali zaradi svojih del, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko občestvo. V njem morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso nič kaj visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi ni angelov, zato se v njej najdejo tudi ljudje, ki se nam  zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)   Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost, to je vera, "da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta". (Flp 2,11b) Poleg te vere obstaja en krst, s katerim smo krščeni in s tem posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. Kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Ob koncu pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Na žalost pa so nekatere med njimi  zelo daleč odtavale od resničnega krščanstva, kot ga uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, in ki postavljajo izročilo cerkve na isti nivo kot Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu,  ki se imajo za edino pravo cerkev in poleg troedinega Boga molijo tudi Marijo in svetnike, se  kristjan, ki utemeljuje svojo vero samo na Svetem pismu kot edinem viru Božjega razodetja, ne more iti prave edinosti. S takimi se sicer lahko  prijateljsko pogovarjamo, sodelujemo pri različnih dejavnostih, ki so nam vsem skupne,  kaj več pa žal ne. Isto velja za protestantske cerkve, ki so se tako poistovetile s posvetno kulturo, da zavrgle mnoge svetopisemske nauke in veljajo za liberalne. Vse, kar nosi  krščansko etiketo, pač ni pravo krščanstvo. 

Tyndale o papežu in prevajanju Biblije

Kljubujem papežu in vsem njegovim postavam. Naredil bom to, da bo fant za plugom bolje poznal Sveto pismo kot papež.

~ William Tyndale

Jezusovo zasluženje

S svojo bridkostjo mi je dal počitek, s svojo smrtjo pa življenje.

~ John Bunyan

Milost in ponižnost

Milost nikdar ne povzdigne človeka tako visoko, da bi pozabil, da prihaja iz prahu.

~ Thomas Brooks

Najvišja prioriteta cerkve

Najvišja dejavnost v nebesih je čaščenje Boga. To mora biti tudi najvišja prioriteta cerkve na zemlji. 

~ R. C. Sproul

Spreobrnjenje - posledica izvolitve

Če me ne bi bil izvolil, potem me Bog ne bi spreobrnil. 

~ Augustus Montague Toplady

Odločilen test

Odločilen preizkus izpovedovanja krščanske vere pri vsakem človeku je to, kaj misli o Jezusu Kristusu. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Pavlove spodbudne besede in molitev

Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava.

14 Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. 20 Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, 21 njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen.       

 (Ef 3,13-21)

Pismo Efežanom, iz katerega je vzet zgornji odlomek, je apostol Pavel napisal v zaporu, kar dokazujejo različna mesta v pismu (cf. Ef 3,1.4,1.6,20). Dejstvo, da je bil Pavel zaprt, je lahko povzročilo v efeški cerkvi negotovost in  malodušje, zaradi česar je  apostol prosil Boga, da bi dal efeškim kristjanom moč in spoznanje (v. 13). Kot je razvidno iz vsebine, apostol kljub zaporu ni delil malodušja z naslovniki pisma.  Da je šlo res za nujno zadevo, je jasno iz Ef 3,14, kjer govori, da upogiba kolena pred nebeškim Očetom itn.  Judje so namreč običajno molili stoje, kleče pa le, kadar so hoteli posebej izraziti ponižnost, oziroma, ko je šlo za kakšno nujno zadevo (cff. Ezr 9,5. Apd 7,59.60). 

 
Ko Pavel govori o utrditvi v notranjem človeku (Ef 3,16), je pri tem mislil  človeka, ki živi iz vere in po veri. Besedilo v. 17 ne pomeni, da Kristus že ne bi bival v srcu kristjana, saj pravi na drugem mestu: "Kristus v vas, upanje slave," (Kol 1,27b) ampak prosi apostol v molitvi, naj živi Kristus v  srcih naslovnikov, kamor ne sodijo le Efežani, ampak posredno kristjani vseh časov,  z vso svojo silno in  dejavno močjo. Ljubezen je namreč naravna posledica žive vere in sad Kristusovega delovanja v kristjanovi notranjosti. 

 

Prava pobožnost tudi vodi do globljega razumevanja Boga in njegovih del (v.18). Izrazi: širokost, dolgost, visočina in globočina izražajo neizmerno bogastvo Boga v Jezusu Kristusu. Apostol Peter pravi, da smo kristjani živi kamni  in kot taki sestavljamo duhovno stavbo, sveto duhovništvo, ki daruje duhovne daritve (cff. 1Pt 2,5). Pri duhovništvu ne gre za posebno kasto, ampak smo tega deležni vsi Božji otroci.  

 

Spoznanje Kristusove ljubezni (Ef 3,19) je naš poseben  privilegij, ki  na koncu vodi k napolnitvi z Božjo polnostjo. Sam Bog pa zmore v nas ustvariti neskončno več, kot smo si mi sami zmožni predstavljati in prositi.

Sicer pa, zakaj ne bi namesto te suhoparne razlage še enkrat prebrali izvirnega odlomka in po njem oblikovali lastno molitev?

Mi in Božja beseda

Sveto pismo moramo sprejemati s  strahospoštovanjem, brez izkrivljanja njegovega izvirnega pomena. V nasprotnem primeru smo krivi preroki, podvrženi sodbi, ki je pripravljena za tiste, ki pačijo Božjo besedo.

~ Guillaume Farel

"Izpolnjeno je." (Jn 19,30)

 Ali je Kristus opravil svoje delo za nas? Potem bo brez dvoma opravil tudi svoje delo v nas.

~ John Flavel

Duhovno prešuštvo

Oklepanje česar koli drugega poleg Boga je duhovno prešuštvo.

~ Richard Sibbes

Ni razloga za samohvalo

 Nikar se ponosno ne povzdigujmo nad druge ljudi, kot da smo vredni več kot oni. Vemo namreč, da je naš Bog tisti,  ki nas je iz svoje čiste dobrote ter usmiljenja  izvolil in izvzel od drugih. 

~ Jean Calvin