Zgornji odlomek je vzet iz enega od najkrajših bibličnih spisov, 2. Janezovega pisma. Pismo je bilo prvotno namenjeno neki krajevni cerkvi, v kateri so se pojavile določene sumljive stvari. Izraz gospa v 5. vrstici torej v našem primeru ne predstavlja neke osebe ženskega spola, ampak nam neznano cerkveno občestvo in njegove člane.
V cerkev so se že od vsega začetka vtihotapljali ljudje, ki so vanjo prinašali različne nauke, ki jih po navadi označujemo s skupnim imenom gnoza. Eden od teh naukov je doketizem, ki trdi, da Jezus ni prišel na ta svet v telesu, ampak da je imel samo navidezno telo. Proti temu nauku je nastopal apostol Janez.
V prvem delu našega odlomka (vv. 4-6) izraža apostol veselje, ker nekateri člani občestva živijo v skladu z resnico, kot jo je razodel nebeški Oče in jih spodbuja k medsebojni ljubezni. Zapoved medsebojne ljubezni ni (bila) nekaj novega, ampak je (bila) hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo je oznanjal naš Gospod, nova pa zato, ker se nenehno uveljavlja, oziroma uporablja. V naslednji, 7. vrstici pa preide Janez na zapeljevalce, ki so prinašali krivi nauk doketizma, ki taji, da je prišel Kristus v mesu. Še več, te zapeljevalce imenuje antikristi.
Ko se je naš Gospod po svojem vstajenju prikazal apostolom, se ni prikazal kot kakšen duh z eteričnim telescem, ampak kot polnokrvni človek iz mesa in kosti. Apostolom je rekel: Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. "Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz." (Lk 24 29,39) V nadaljevanju je celo pojedel košček pečene ribe (ibid. vv. 41-43). Čez teden dni je spodbudil nejevernega Tomaža: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Na zapis Reformirane strani na Facebooku na veliki petek je nekdo pripomnil: "Ste še vi začeli blebetati neumnosti. Začnite brati Janezeve evangelije Jakoba Lorberja." Priznam, da še nisem imel čast brati Lorberjevih osebnih razodetij, kolikor pa sem slišal, gre tudi pri njih za neko vrsto gnoze, podobno kot pozneje pri Gabrieli Wittek, ki je ustanovila psevdokrščansko sekto Univerzalno življenje. So stvari, ki se vlečejo že toliko časa, kot obstaja krščanstvo. Nobena herezija ni nastala šele danes ali včeraj. Zakaj doketisti in drugi gnostiki ne verjamejo, da je imel Kristus normalno fizično telo? Ti ljudje so pod vplivom neoplatonizma in so prepričani, da je materija, z njo vred pa seveda tudi telo, nekaj slabega, duh pa da je dober. Zato pač Kristus ne bi smel imeti materialnega telesa. Zato piše Janez na začetku svojega 1. pisma: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja." (1Jn 1,1) V prologu k svojemu evangeliju pa pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami." (Jn 1,14) Tu ni nobenega platonizma, ne starega ne novega. Jezusa se je dalo slišati, videti opazovati in otipati. Ni (bil) neka eterična prikazen, ampak pravi Bog in pravi človek iz mesa in krvi. Da, zmožen je bil celo jesti. Materialni svet je namreč sam po sebi dober, kar nam potrjuje tudi Biblija, ko govori o stvarjenju: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31)
Vrstici 9 in 10 sta v ostrem nasprotju s tistim, kar smo prebrali v vrsticah 4 do 6. Cerkev je dolžna poslušati tiste, ki izpovedujejo in prinašajo resničen nauk ter živeti v bratski ljubezni. Izogibati pa se mora oznanjevalcev krivih naukov, kakršni so bili med drugim doketisti. Ti in drugi gnostiki so cerkvi povzročali velike težave. Utelešenje Božjega Sina je bilo nujno potrebno za naše odrešenje, kajti duha ne moreš križati, duh tudi ne more umreti, da bi lahko vstal od mrtvih. Gnostične skupine so sicer govorile (in še govorijo) o nekakšnem kristusu, ki pa ni Kristus, kot je razodet v evangelijih in apostolskih spisih. Zato je lahko druženje s prinašalci takih naukov škodljivo in pogubno, kar je veljalo še posebej za Janezov čas, ko so šele nastajali novozavezni spisi, poleg tega pa je bilo dosti vernih nepismenih, kopij teh spisov pa tudi ni bilo na razpolago dovolj za vse.
Za zaključek pa še misel, ki je lep povzetek evangelija: Jezus Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Bog naj da vsem trdno zaupanje v Kristusa in v njegovo dovršeno delo!
Pismo je napovedalo, da bo moral On, ki je Bog, umreti, zato da bi zmaga in triumf tistih, ki vanj zaupajo, počivala na dejstvu, da je On, ki je nesmrten, in ki ga smrt ne more premagati, moral umreti, da bi mogli smrtniki zadobiti večnost.
In kakor je On vstal od mrtvih in sedaj kraljuje v večnem življenju, ravno tako tudi jaz vstanem od mrtvih in bom pred Njim večno živel v nebeškem veselju.
Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi."
(Apd 10, 34-43)
Zgornji odlomek služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka na pripoveduje o spreobrnitvi rimskega stotnika Kornelija in njegove družine. Apostol Peter je v svojem kratkem nagovoru povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je jedro evangelija.
Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov, kot naroda pretežno v biološkem smislu. Toda razodeto mu je bilo, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo, mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo skladno z Božjim načrtom, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Mesija - Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo samo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja, v čemer je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Toda vera v tem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).
Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi naš zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje.
Obsojati svet je zelo enostavno in celo prijetno, saj se ob tem počutimo moralno superiorne. Toda svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le njegova zunanjost se nenehno spreminja. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pač ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel, ko pravi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. ogromno je govora o "podnebni pravičnosti", nebrzdanem sprejemanju priseljevanja muslimanov v Evropo, dnevnopolitičnim dogodkom in podobno, vse v duhu tega sveta. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske. V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo, oziroma postavo kot evangelij. Z moralo, oziroma postavo, ni sicer nič narobe, ampak to ni evangelij. Cerkev mora vzporedno oznanjati tako eno kot drugo. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?
Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel apostol Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b) Ali veruješ vanj in so ti tvoji grehi odpuščeni?
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam
ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po
njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil,
razen če ste zaman sprejeli vero. 3 Izročil sem vam predvsem to, kar
sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v
Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v
Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem
se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih,
nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem
apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi
meni. (1Kor
15,1-8)
Apostol Pavel je v zgornjem odlomku na kratko strnil evangeljsko sporočilo, ki je bistvo krščanske vere. Na drugem mestu je to izrazil še krajše: "On [Kristus; moja op.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Najpomembnejša postavka tega sporočila je, da je Kristus umrl za naše grehe. Druga, enako pomembna je tista, da je vstal od mrtvih. Njegovo vstajenje je namreč jamstvo za naše opravičenje. V tem je bistvo, oziroma jedro krščanske vere, zato si nasprotniki to prizadevajo spodkopati. Poglejmo si kako!
Nekje na Indijski podcelini obstaja grobnica, v kateri
je pokopan nek muslimanski svetnik, za katerega nekateri trdijo, da je
pravzaprav Jezus Kristus. Pred leti so v Jeruzalemu odkrili še eno
domnevno grobnico Jezusa Kristusa, za katero pa se je kmalu izkazalo, da ni
prava... Na svetu najdemo grobove ustanoviteljev religij, kot sta na
primer Buda in Mohamed. Za razliko od teh grobov je Jezusov grob prazen. Zakaj
je tako, so ljudje iznašli več teorij. Po eni naj bi ga ukradli učenci. To bi
lahko držalo, če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kure in jih je zanimalo
predvsem to, kako rešiti lastno glavo. Po drugi naj bi bil Jezus v resnici
še živ in naj bi prikorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival
grob (med približno 1,3 in 1,8 tone), in se ga je dalo premakniti le od zunaj
in od strani, je to nemogoče. Tretja teorija pravi, da naj bi prišlo vmes
do zamenjave groba. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili
napako, z veseljem pokazali ljudem razpadajoče truplo. Po četrti
teoriji so apostoli haluciniral in na ta način "doživel" Jezusovo
vstajenje. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala na
isto vižo. Še ena teorija obstaja: učenci so si vse skupaj gladko izmislili.
Dobro, toda kdo bi si izmišljal nekaj, zaradi česar bi ga čakala mučeniška
smrt? Po Jezusovem križanju so bili apostoli razočarani in ter
prestrašeni in so se skrili. Pogum jim je zrasel po Kristusovem vstajenju
in po izlitju Svetega Duha. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti.
Bi si kdo želel ali hotel umreti za laž?
Jezusovo vstajenje je, kot sem že napisal, jamstvo za naše
opravičenje. In česa naj bi bili opravičeni? Gre za zelo staromodno stvar, ob
omembi katere mnogi začnejo zavijati z očmi, reče pa se ji greh. Toda ta stvar
ni noben hec, ker je vsakdo od nas podedoval smrtonosno dozo
tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni
namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim
3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno
človekovo naravnanost v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta
splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi
apostol: "Zanesljiva je tale beseda in
vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil
grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da,
ali pa jaz, ali pa ti, ali kdor koli... Ni nobene razlike. Zato je
pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera,
vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih
grehih. (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga
je preživel v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od
jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo
potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo
našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30)
pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta.
Njegovo vstajenje od mrtvih pa je kakor pečat na to dejanje sprave med
grešnim človekom in svetim Bogom. Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost
in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa,
se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol
1,19.20)
Sprave, o kateri beremo, pa ni deležen vsak, ampak le tisti,
ki se po Kristusu bližajo Bogu (cf. Heb 7,25). Zato je pomembna vera
vanj, a ne kakršna koli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo,
a trepetajo." (Jak 2,19b) Trepetajo, ker je njihova
"vera" brezpredmetna, saj jim ne prinaša nikakršnega odrešenja, ampak
bivajo v stanju večne pogubljenosti, v katero hočejo s svojo aktivnostjo
potlačiti tudi ljudi, pri čemer so zelo uspešni. Biblična vera je
več kot prepričanje, da nekdo ali nekaj je. Ta vera pomeni popolno zaupanje in
osebni odnos z Bogom. Jezus je s tem v zvezi izrekel znameniti stavek, ki sem
ga na tem blogu že ne vem kolikokrat citiral: "Bog
je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se
nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn
3,16) Njegov križ in vstajenje nam ne jamčita večjega kosa potice ali
šunke na mizi, a nam zato vera v Jezusa in v njegovo popolno in dovršeno delo
jamči delež v njegovem kraljestvu.
Aleluja! Blagoslovljene velikonočne praznike!
Tega se držimo in verujemo v prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu Gospodove večerje: pa ne v navidezno, ampak v pravo in resnično prisotnost.
Cvetna nedelja je dan, ki je v naših krajih
povezan z različnimi tradicijami, kot je blagoslov različnega zelenja, velikokrat
povezanega v butarice, potice,
presmece, ali kakorkoli že pravijo tem stvarem v različnih delih naše
domovine. To se odvija v spomin na Jezusov triumfalni kraljevski vhod v
Jeruzalem, ki se je zgodil nekaj dni pred tem, ko je bil na montiranem procesu obsojen na sramotno
smrt na križu.
Ta Jezusov triumf pa ni bil prvi. Ko je s
petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje
nadvse navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in
ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na
goro," (Jn 6,15) in ideja o kraljevini je šla v nič. Še več, ko
so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,
doživeli takšno razočaranje, da so ga zapustili vsi, razen dvanajsterih. Slava
sveta je kratkotrajna zadeva. Tudi triumf cvetne nedelje ni dolgo trajal. Ne verjamem pa niti, da bi si kaj takšnega privoščil kakšen sodobni monarh, kajti
osel, na kakršnem je naš Gospod prijezdil v Jeruzalem, danes ne sodi med
posebej ugledne živali.
Toda Boga ne zanima, kaj je pri ljudeh ugledno in kaj
ni. Ko on izbira, se ne ozira na človeška merila in kriterije.
Modrost po merilih sveta, plemenitost po rodu, mogočnost, moč,
premožnost, vse to so stvari, ki Boga prav nič ne ganejo. Bog se odloča
suvereno, po svoji previdnosti, tako da se pred njim ne more ponašati nobena
posvetna inteligentnost, dobrodelnost, uglednost, mogočnost, moč in kar
je še takega. Naša modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev niso naša
zasluga, ampak premoremo vse to v Kristusu. Božja moč in Božja modrost namreč
nista neki abstraktni sili, ali zgolj ideji, ampak osebni kvaliteti, ki sta se v polnosti
izrazili v življenju, učenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Kristus
je vse, s čimer se lahko kristjan zares hvali.
Ko je prišel Pavel v Korint, se je izogibal
retoričnim bravuram, ki so bile značilne za grške modrijane, ampak se je
osredotočil na križ. Pavel ni prišel oznanjat svojo modrost ali sploh modrost
tega sveta, kajti takšna človeška modrost, ki so jo oznanjali filozofi, ne rešuje. Tudi ni oznanjal Kristusa
triumfatorja, kot so si ga na cvetno nedeljo zmotno zamišljali Gospodovi
učenci, ko so mu vzklikali: "Hozana!" ampak križanega Kristusa,
ponižanega in križanega, torej takega, ki je pohujšanje za svet in ki ga je razvpiti Friedrich Nietzsche tako globoko preziral. Vse to pa zato, da vera Korinčanov
in kristjanov vseh časov ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji
moči. Vera ki rešuje, se oblikuje skozi delovanje Svetega Duha, ki
spreminja srca.
Kristusov križ ima svoj globok smisel, saj je prišlo po njem popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo, kasnejše Gospodovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je Jezus resnični Odrešenik sveta, torej tisti, ki opravičuje grešne, nevredne in brezbožne. Ali veruješ vanj?
.jpg)
Gospod, vse kar je dobrega v meni, prihaja od tebe. Ostalo je moja krivda.
Predavatelj: doc. dr. Vanja Kočevar
Izvleček vsebine:
Slovenski etnični prostor so nekateri srednjeveški viri označevali z variantami latinskega horonima Sclavonia, ki se mu je najpozneje v zgodnjem 15. stoletju pridružilo še nemško poimenovanje Windischland z različicami. Čeprav je opredeljevanje s slovenskim prostorom kot celoto vsled krepitve deželnih identitet v zgodnjem novem veku postopno slabelo, je nastanek slovenske protestantske književnosti v drugi polovici 16. stoletja botroval najstarejšim znanim zapisom slovenskih različic latinskih in nemških poimenovanj. Gre za besedni zvezi Slovenſka Deshela in Slouenske Deshele, ki so ju v svojih slovenskih besedilih uporabljali Primož Trubar, Sebastjan Krelj, Jurij Dalmatin in Matija Trost. S precejšnjo verjetnostjo lahko sklepamo, da omenjena horonima nista protestantski iznajdbi, temveč zapisa poimenovanj iz obče rabe.
doc. dr. Vanja Kočevar:
Znanstveni sodelavec Vanja Kočevar je raziskovalec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Doktoriral je s področja zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se dodatno izpopolnjeval na univerzah v Tübingenu, Gradcu in na Dunaju. Ukvarja se s politično zgodovino slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku s poudarkom na vojvodini Kranjski ter preučevanjem simbolne komunikacije in političnih ritualov na primeru kranjskih deželnih zborov in dednih poklonitev. Posveča se tudi raziskovanju političnih vidikov protireformacije in katoliške obnove na prelomu 16. in 17. stoletja, razvoju kolektivnih identitet na Slovenskem pred pojavom narodnih gibanj ter zgodovini epidemij v zgodnjem novem veku. (https://zimk.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/vanja-kocevar-sl).
Dogodek se bo odvijal v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7 v Ljubljani.
Po drugi strani so Grki stavili skoraj izključno na
razum in filozofijo. Odgovore na vsa svoja končna vprašanja so hoteli dobiti v
moči svojega razuma. Pri tem se niso zavedali, da ima tudi razum svoje
meje.
Judom je bil torej koncept križanega Mesija v spotiko,
Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr.
muslimanom v spotiko, tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali
agnostike, pa norost. Toda Bog ne deluje v skladu z našimi željami in
predstavami, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija zato pravi: "Kajti moje misli niso
vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz
55,8) Na drugem mestu pa govori: "Gospod nad vojskami je sklenil
to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na
zemlji." (Iz 23,9) Naš Bog ni projekcija naših pogledov in želja, ampak
suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki vse dela v skladu s svojim namenom.
Za svet je krščanstvo, ki je zvesto Kristusu,
nekakšen popoln narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem
nasprotju s človeško naravo, ki ceni predvsem tisto, kar je močno, veliko in bleščeče,
zaradi česar je Nietzsche krščanstvo tako globoko preziral. Teolog Daniel
Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu,
ne pa na kroni." To je v popolnem nasprotju z vplivništvom in glamuroznostjo, ki je
našemu svetu tako zelo pri srcu.
Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13), je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem in estradništvom, Bogu sovražen in kot tak nima za apostola nobenega dejanskega pomena. Filozofija, ki jo prodaja današnji svet je sploh precej zmedena. Če je od prosvetljenstva naprej veljalo za resnično le to, kar naj bi pravil razum, prevladuje v novejšem času miselnost, ki daje absolutno prednost posameznikovim občutkom. Tako smo prišli do teorije, da obstaja toliko "resnic", kolikor je pač ljudi na svetu. Pavel je tole zelo dobro napisal: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1, 22) Ta stvar dejansko velja za človeške družbe vseh časov, v današnji zahodni pa še posebej izstopa. Pomislimo le na "znanost", ki se gre nekakšne spolne študije in je "iznašla" že nekaj desetin spolov s katerimi se lahko nekdo poistoveti.
Vera, ki nas privedeh Kristusu, je vera, ki spremlja potrto in skesano srce.
- R. C. Sproul
Ali torej svoboda pomeni, da lahko kristjan počne, kar koli se mu zahoče? Seveda ne, kar pa ne pomeni, da je kristjan sedaj brezgrešen, kot govorijo krivi preroki raznih svetostnih gibanj, ampak, da je osredotočen na Kristusa, ki je naše jamstvo za odpuščanje grehov. Pristop k njegovemu prestolu milosti nam je na voljo 24 ur na dan in vseh 365 ali 366 dni v letu. Bogu hvala za ta čudoviti dar!
Bog je ustvaril svet iz nič, in dokler smo nič, lahko iz nas nekaj naredi.
