Vermigli o reformaciji

Mi ne uvajamo nobenih novotarij, ampak smo se vrnili k izviru čistega in apostolskega nauka...

  Vzdržujemo kontinuiteto, skupnost in občestvo z vsemi svetimi očeti in škofi, ki so bili resnično pravoverni...

    Mi  nismo  zavrgli cerkve, ampak smo se k njej vrnili.

~ Peter M. Vermigli

Kaj lahko damo Bogu?

Mi ne moremo dati Bogu ničesar, kajti vse je že njegovo in vse, kar imamo, prihaja od njega. Damo mu lahko le slavo, zahvalo in čast. 

~ Martin Luther

Avguštin o odrešenju

Ljudje niso odrešeni po dobrih delih, niti po svobodni odločitvi svoje lastne volje, ampak po Božji milosti preko vere.

~ Sv. Avguštin

Kristjan in greh

Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. 9 Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred 10 in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. 11 Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus. 

(Kol 3,8-11) 

Vsi ljudje smo rojeni kot grešniki, čisto vsi.  Božja beseda nam govori: "Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!" (Job 14,4) Na drugem mestu pa pravi: "Glej, v krivdi sem bil rojen,v grehu me je spočela moja mati." (Ps 51,7) To ne pomeni, da je samo dejanje spočetja v vsakem primeru grešno, ampak, da je človek grešen od samega začetka. Temu grešnemu stanju pravimo izvirni greh. Grešen človek pa greši. 

 

Apostol Pavel  v prvih dveh vrsticah obravnavanega odlomka poziva Kološane, naj se odpovedo nekaterim grehom, kot so jeza,  obrekovanje, laž itn.  Iz tega sledi, da so bili  v kološki cerkvi prisotni ti grehi. Kot sem že napisal, je greh logična posledica človekove grešnosti. Toda kristjani naj ne bi bili takšni kot ostali ljudje, saj smo vendar slekli starega človeka in oblekli novega, ki se preobraža po Stvarnikov podobi (cf. Kol 3,9.10). Greh torej ni več naravno stanje kristjana. Toda izkustvo nam dokazuje, da kristjani še vedno grešimo. Greh v življenju kristjana se torej ne kaže več tako nelogičen, o čemer nam na široko pripoveduje apostol Pavel v 7. poglavju Pisma Rimljanom. Kaj pa zdaj? 

Na novo rojeni kristjani mnogokrat obupajo, ker ugotovijo, da je  medenih tednov s Kristusom, ki se kažejo v začetnem navdušenju,  konec in da se stare grešne navade znova vračajo. Problem je v tem, da imajo ti kristjani pogled obrnjen vase, ter da se mučijo z introspektivnim proučevanjem svojega duhovnega življenja, namesto da bi svoj pogled osredotočili na Kristusa. Naše posvečenje namreč ni odvisno od nas, ampak od Boga. Zato pravi Pavel:  "Iz njega [namreč iz Boga, op. Diz.] pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30)  Ravno osredotočenost na Kristusa je tista, ki nas preobraža, da se lahko osvobajamo starih grehov.  Toda tu se moramo zavedati, da na tej strani večnosti ne bomo dosegli popolnosti. Naša popolnost je Jezus Kristus in mi smo v njem!  Popolni smo zaradi njegovih del, ne zaradi svojih!

Cerkev je občestvo izvoljenih iz vseh ras, ljudstev, rodov, jezikov, družbenih razredov in kar je še takega (cff. Raz 7,9. 11,9). Kristjan je v Kristusu  in Kristus je v kristjanu (cff. Rim 8,1.2 2Kor 5,17. Kol 1,27).  Zato pa: "Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 11,2a)  On je edini Odrešenik. Mi nismo svoji lastni odrešeniki, vse odrešenje prihaja od Boga. 

 

In zatorej: "Hvala Bogu za njegov neopisljivi dar! " (2Kor 9,15)

Grešnikovo opravičenje

Kristusova pravičnost je edina stvar, ki lahko grešnika opraviči pred svetim Bogom.

~ Thomas Goodwin

Umrl je za upornike

O, globočina, visočina, širokost in globokost tiste ljubezni, ki je privedla Kralja slave z njegovega prestola, da je umrl za upornike, kakršni smo mi!

~ George Whitefield

Je možno odrešenje izgubiti?

Noben pravi kristjan nikdar ne izgubi svojega odrešenja. Ni dvoma, da kristjani občasno resno in korenito padejo, toda nikoli popolnoma in dokončno. Ne vztrajamo po svoji moči, ampak po Božji milosti, ki nas ohranja.

~ R. C. Sproul

Bog zadržuje zlo

Oh, kako neverjetno, da ljudje toliko govorijo o človeški moči in dobroti ob dejstvu, da bi bili utelešeni hudiči, če nas ne bi Bog pri tem zadrževal. 

~ David Brainard

O pravi vrednosti stvari

 Nobena stvar pod nebesi ni vredna, da bi nanjo vezali svoje srce. 

~ Richard Baxter

Volja za moč

Vsakdo hoče biti oblečen v moč, nihče pa noče odložiti samega sebe.

- Leonard Ravenhill

Rušenje mentalnih trdnjav

Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim 2 in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. 

3 Res živimo v mesu, 

a se ne bojujemo v skladu z mesom. 

4 Orožje našega bojevanja ni meseno, 

ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke 5 in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. 6 Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.  (2Kor 10,1-6)

!0. poglavje Drugega pisma Korinčanom pomeni prelomnico v omenjenem pismu. V prvih devetih poglavjih izraža apostol Pavel radost in hvaležnost nad poboljšanjem korintskih kristjanov, do katerega je prišlo po prejemu Prvega pisma.  V 10. poglavju pa se tema dramatično zamenja, kajti v zadnjih štirih poglavjih  apostol brani svojo službo pred lažnimi apostoli, ki so se vmes pojavili v Korintu in njihovimi lažnivimi obtožbami. Toliko o kontekstu, iz katerega je vzet odlomek.

Na začetku našega odlomka (2Kor 10,1.2) se sv. Pavel sklicuje na Kristusovo krotkost in prizanesljivost: Naš Gospod je počasen v jezi in potrpežljiv, da bi se mogli odrešiti vsi Božji izvoljeni, ali kot pravi apostol Peter: "Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,9) V tem je Pavel posnemal Kristusa pri svojem ravnanju s Korinčani. Zato je tamkajšnje vernike pozval, naj uredijo stvari, da mu ne bo treba ostro nastopati proti tistim, ki živijo po mesu. 

Kaj pomeni izraz življenje po mesu? Življenje po mesu (gr. sarx) je fraza, ki jo pogosto omenja apostol Pavel in se je lepo udomačila v krščanski teologiji. Pri tem ne gre nujno za fizično človeško telo (enako  v našem primeru), ampak za življenje, ki ga obvladuje grešna človeška narava, ne Sveti Duh. Gre torej za grešna nagnjenja in želje, ki so v nasprotju z Božjo voljo.

Kristjani sicer živimo v mesu, torej v telesu, ki ni samo po sebi nič slabega (nismo torej manihejci), ni nam pa dovoljeno ravnati po mesu. Kristjanov boj je duhoven, ne mesen, telesen. Pri duhovnem boju ne pridejo v poštev meči, kopja ali katapulti, ker se ne morejo dotakniti duhovne stvarnosti. Orožje, s katerim je razpolagal Pavel, je molitev, Božja beseda, vera in moč Svetega Duha. Ambroziaster pravi: "Čeprav živimo v telesu, moramo delovati na duhovni način. Vsakdo, ki dela, kar je všeč Bogu, deluje duhovno. Pavel bojuje boj za Kristusa s poslušnostjo v veri in samodisciplini." (1) To orožje je zelo močno, saj podira trdnjave. Pavel tu ni mislil fizičnih trdnjav, ampak središča demonskega nasprotovanja evangeliju. Zemeljski nosilci tega nasprotovanja so bili Satanovi služabniki, toda Pavla ni bilo strah, ker je bila z njim moč Svetega Duha, ali kot pravi sv. Janez: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Hudičevi služabniki so pri napadih na sv. Pavla uporabljali vso mogočo lažno modrost in sofisticirane argumente. Zoper take je Pavel govoril že v Prvem pismu Korinčanom, kjer je branil duhovno modrost križa pred modrostjo tega sveta. Apostol se je bil pripravljen soočiti z neposlušnostjo v korintski cerkvi in problem popraviti, vendar nič na silo. Teodoret Cirski to komentira takole: "Pavel je potrpežljiv, ker jih hoče poskušati prepričati, kolikor je mogoče, da popravijo svoja pota. Kaznoval bo le tiste, ki se bodo še naprej upirali njegovim opozorilom." (2)  Kot sem že rekel, Pavel je posnemal Kristusovo potrpljenje.

Za konec še praktična uporabna vrednost našega odlomka. Dejstvo je, da "bog tega sveta" (2Kor 4,4) obvladuje ves svetovni sistem, zaradi česar je le-ta  Bogu sovražen. Pita nas z lažno filozofijo, lažno religijo, lažno modrostjo, lažno svobodo, lažno umetnostjo, lažno znanostjo, ki zanika biološki spol,  izmaličeno moralko, izkrivljenim pravom, toksično empatijo in drugimi peklenskimi iznajdbami. Cerkev kot celota se je znašla v nekakšnem globalnem Korintu, iz katerega je žal vsrkala veliko greznice. In v ta svet smo vrženi kristjani. Ko je hudič skušal Jezusa, ga je le-ta zavrnil s tremi biblijskimi citati cf. (Mt 4,1-11). Božja beseda je močno orožje zoper sile zla. Pismo govori o njej naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Potem je tu molitev, o kateri pravi Luther: "Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje."  Naslednje orožje je vera, oziroma zaupanje vanj, ki je svet premagal, našega Gospoda Jezusa Kristusa  (cf. Jn 16,33). In potem je tu še moč Svetega Duha: "Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,14.15)  Kaj bi še hoteli drugega? 

(1) Church History Study Bible, Crossway, Wheaton Illinois 2023, s. 1764.

(2) Ibid. 

Edinost

Edinost šteje samo tedaj, kadar je zakoreninjena v resnici.

~ Patrick McCabe 

 

Realna prisotnost

Tega se držimo in verujemo v prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu Gospodove večerje: ne v navidezno, ampak v resnično in dejansko prisotnost.   

~ William Perkins

Proti tesnobnosti

Najboljši protistrup proti tesnobnosti je pogosto premišljevanje o Božji dobroti, moči in zadostnosti. Nobena stvar ni prevelika, niti premajhna, da je ne bi mogli razgrniti in položiti pred Boga. 

~ A. W. Pink

Žívi za Kristusa

Tisti, ki so živeli, so umrli. Tisti, ki sedaj živijo, bodo tudi umrli. V primerjavi z večnostjo je vse brez vrednosti. Žívi za Kristusa, žívi za večnost!

~ Avtor. N. N. 

Ob Božji podpori

Vaša vera ne bo omahnila, dokler jo Bog podpira; niste dovolj močni, da bi odpadli, medtem ko je Bog sklenil, da vas drži.

~ J. I. Packer

Odrešenje - pogubljenje

Naše odrešenje je od Boga, naše pogubljenje pa od nas. 

~ Johannes Oecolampadius

Ko deluje Božja ljubezen

Kadar koli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu, 5 ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, 6 da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa. 7 Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so bila srca svetih deležna počitka.

 8 Zaradi tega, čeprav imam v Kristusu veliko svobodo, da ti zapovem, kaj se spodobi storiti, 9 te vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa – 10 za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. 11 Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni. 12 Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. 13 Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. 14 Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. 15 Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, 16 in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu.         (Flm 1,4-16)

Pavlovo pismo Filemonu je bilo  napisano v Rimu, ko je bil Pavel v zaporu in sicer po vsej verjetnosti leta 62 po Kr.  Filemon je bil premožen kristjan iz mesta Kolose v Mali Aziji. Bil je tudi lastnik sužnjev, od katerih mu je eden, po imenu Onézim, pobegnil v Rim in svojega gospodarja verjetno pred tem tudi okradel, kar je razvidno iz Flm 1,18.19a: "Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun.  To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam." Ko je bil v Rimu, je pobegli Onézim srečal Pavla in se spreobrnil. Kazen, ki je v tistem času doletela pobeglega sužnja, ki so ga dobili, je bila zelo huda, od bičanja, žigosanja, dela v verigah, lahko pa celo smrtna. V našem primeru je stvar zelo drugačna.

 

Zgornji odlomek se začenja z zahvalno molitvijo, ki služi kot uvod v samo pismo Filemonu. Že v uvodu apostol apelira na Filemonovo ljubezen do Pavla ter do vseh svetih v Kristusu. 

 

V nadaljevanju je Pavel postopoma razvil svoj poziv Filemonu, da vnovič sprejme Onézima. Tega ni izrazil kot ukaz ali zahtevo, ampak kot prošnjo, v kateri se je skliceval na bratsko ljubezen med kristjani (cf. Flm 1,8.9). Povedal mu je, da je po Pavlovem oznanjevanju Onézim postal kristjan (cf. ib. v. 10) in če prej Filemonu ni bil koristen, ker je okradel gospodarja in mu ušel,   je sedaj koristen tako Filemonu kot Pavlu.  Takšno moč preobrazbe ima evangelij!  Pavel se ni odločil, da bi Onézima  obdržal, ampak ga je poslal nazaj k nekdanjemu gospodarju. Toda ne  pošilja ga več kot sužnja, ampak kot svojega in Filemonovega ljubega brata v Kristusu, s čimer je med vrsticami izrazil željo, naj ga Filemon osvobodi.  Krščanstvo ni šlo v frontalni napad na sužnjelastništvo, ampak ga je spodkopalo na bolj subtilen način, od znotraj. 

Sv. Pavlinu Oglejskemu (725 - 802) pripisujejo himno Ubi caritas est vera, Deus ibi est, ali po naše, Kjer ljubezen je resnična, tam je Bog. Tukaj gre za aluzijo na temo 4. poglavja 1. Janezovega pisma. Vstop Boga v  življenjsko zgodbo posameznika premeša vse karte in postavi vse dotedanje hierarhije stvari na glavo. Božji odtujenci in sovražniki postanejo njegovi ljubljeni otroci, pripadniki sovražnih družbenih skupin in razredov se preobrazijo v  brate in sestre, vse to pa zato,  "ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5)  Kjer in kadar Bog deluje, takrat zagotovo rešuje, kjer in kadar Bog rešuje, tam tudi posvečuje, ljubezen pa je zunanji znak posvečenosti.

Božja milost in usmiljenje

Božja milost in usmiljenje sta brezdanji ocean, ki nikoli ne bo presahnil.

~ Thomas Goodwin

Vsi, ki pripadajo Kristusu

Vsi tisti, ki pripadajo Jezusu Kristusu, so skupaj z njim pripeti h križu. 

~ Sv. Avguštin

Edina Božja beseda

Bog govori v svoji besedi polno in dokončno. Vsa druga domnevna  razodetja so laži, porojene iz pekla. 

~ John Owen

Če izbrišemo Calvina

Izbrišite Jeana Calvina in  njegovo teologijo iz cerkvene zgodovine, toda jaz bom temu navkljub še vedno veroval v človekovo dejansko pokvarjenost,  Božjo brezpogojno izvolitev, določno Kristusovo spravo, učinkovito Božjo milost in stanovitnost svetih. 

To pa zato, ker mi tako govori Sveto pismo.

~ Dustin Benge

 

Hudičeva ribičija

Satan rad ribari v nemirnih vodah nezadovoljnega srca. 

~ Thomas Watson

 

Dobra dela

Dobra dela ne priborijo odrešenja, ampak kažejo, da je tisti, ki jih opravlja, prejel Božjo milost in je eden od izvoljenih.

~ John Wycliffe

Zakaj bi se ponašal s slabotnostmi?

Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda. 2 Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. 3 Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – 4 vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti. 5 S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi. 6 Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. 7 Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. 8 Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, 9 a mi je rekel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.           (2Kor 12,1-10)

 

V zgornjem odlomku sv. Pavel brani svoj apostolski poklic pred posamezniki, ki so nastopali kot nekakšni super-apostoli in so se hvalili s svojimi domnevno veličastnimi duhovnimi izkustvi. Toda Pavel se je za razliko od teh ljudi raje ponašal s svojimi slabostmi.

 

Pravzaprav je tudi sam doživel nekatera močna duhovna izkustva, o čemer nam pripoveduje v   3. in 4. vrstici obravnavanega odlomka. Govori o tem, da je bil dvignjen v tretja nebesa, kar seveda ne pomeni, da bi imela nebesa tri nadstropja. V skladu s takratnim pojmovanjem so prva nebesa tista, po katerih letijo ptice, druga vesolje in tretja svet onkraj časa in prostora, ki predstavlja Božje bivališče. V določenem trenutku je torej dobil nekakšen vpogled v področje božanskega.

Toda, ker pa je bil Pavel ravno tako dovzeten za ponašanje, kot smo na splošno vsi ljudje, mu je bil po Božji volji dan trn v meso, da bi ga varoval pred prevzetnostjo (cf. 2Kor 12,7).  O tem, kaj naj bi bil ta trn, nam apostol ničesar ne pove. Iz besedila se da razbrati, da je šlo za zelo neprijetno nadlogo. Nekateri menijo, da je bil to nekakšen notranji boj ali tegoba, kar bi lahko bilo kot  posledica njegovega nekdanjega preganjanja kristjanov, ali pa žalost zaradi  zavračanja Kristusa s strani judovskega ljudstva itn. Spet drugi menijo, da je šlo za demonsko nadlegovanje. Možno je tudi, da je šlo za kakšno telesno bolezen. Ko je  Pavel tri krat prosil Boga, naj ga reši te nadloge, ni dobil pozitivnega odgovora, ampak naslednjo spodbudo: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (Ibid. v. 9) Kristjan, ki je v stiski,  nima vedno na razpolago  neposredne Božje pomoči. Te se ne da izsiliti, za kar si tako radi prizadevajo različni karizmatiki. Ima pa kristjan na razpolago milost, da smo zmožni črpati  moč celo iz lastne slabotnosti. 

Na več mestih sem napisal, da je hierarhija stvari v krščanstvu bistveno drugačna od tiste, kot jo pozna svet: kar je v svetu zgoraj, je lahko v krščanstvu čisto na dnu in obratno. Da bi nekdo črpal svojo moč iz lastne slabotnosti?  To je tista slabotnost, ki je šla Nietzscheju, in ki gre podobnim "prerokom" volje za moč še vedno  tako zelo na živce. In tu nastopi  Božja milost, ki  zadostuje. Ko si zaradi svojega greha, osebnih težav ali česar koli na dnu, te čaka milost. Milost, ki odpušča in čisti, milost, ki te dviga kvišku, ko si na tleh  in te vodi  v večno življenje.

Da, to je milost, ki zadostuje v vseh potrebah. 

Kdo si?

Tega, kdo si, ne odkriješ z gledanjem vase. Razkriješ se, ko stojiš pred Božjo besedo.

~ Kathryn Walter

Vzeti nase svoj križ

 Vzeti nase svoj križ pomeni, da živiš življenje v prostovoljni predanosti Bogu. 

~ A. W. Pink

Nespremenljivo in spremenljivo

Svetopisemska resnica se nikoli ne spreminja, zato pa vedno spreminja nas. 

- John MacArthur

 

Razlika kot pekel in nebesa

Satan obljublja najboljše, plačuje pa z najslabšim; obljublja čast, plačuje s sramoto; obljublja užitek, plačuje z bolečino; obljublja dobiček, plačuje z izgubo. Toda Bog plačuje, kakor obljublja, vsa njegova plačila so čisto zlato. 

~ Thomas Brooks

Vse ima svoj namen

Na tem svetu ni niti ene travne bilke niti ene barve, ki ji ne bi bilo namenjeno, da nas razveseljuje.

~ Jean Calvin

Velika skrivnost

Resnično, to je ena največjih skrivnosti na svetu, in sicer, da bi pravičnost, ki biva v nebesih, morala opravičiti mene, grešnika na zemlji. 

~ John Bunyan

Kristusov vojak?

 Zato pa, moj otrok, bodi močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. 2 Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti. 3 Trpi z menoj kot dober vojak Kristusa Jezusa. 4 Nihče, ki služi vojsko, se ne zapleta v vsakdanje opravke, da bi le bil po volji tistemu, ki ga je vzel za vojaka. 5 Tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih. 6 Kmet, ki se trudi, ima prvi pravico pobirati sadove. 7 Premisli, kaj pravim. Sicer pa ti bo Gospod dal pamet v vsem.    (2Tim 2,1-7)

Morda deluje naslov tega sestavka, pa tudi citirano besedilo, ki ga komentiram nekoliko militaristično, ampak dejstvo je, da je celotno življenje kristjana boj. Burk Parsons je s tem v zvezi zapisal: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." To seveda ni vojna, ki bi jo bojevali z orožjem tega sveta, kot so sablje, puške ali tanki, ampak za duhovno orožje. 

Na začetku našega odlomka spodbuja apostol Pavel Timoteja, naj bo močan v milosti, ki je v Kristusu. Timotej je namreč kazal znake plahosti, zato ga je Pavel spodbudil h korajžnemu nastopanju. V nadaljevanju mu veleva, kot to komentira sv. Hipolit v enem od svojih spisov, naj ne predaja svetopisemskega učenja nevernim in bogokletnim jezikom, ampak pobožnim in zvestim možem, ki želijo živeti sveto in pravično v Božjem strahu. Dejstvo je, da so le taki zmožni poučevati druge.

Sleherni kristjan je vojak Jezusa Kristusa. Toda pozor, tega izraza si ne smemo predstavljati v dobesednem smislu, ker bi sicer šlo v tem primeru za nekakšen krščanski džihad, ampak v čisto duhovnem. Gre torej za čisto duhovni boj.  Martin Luther je rekel, da obstaja v življenju kristjana v tem smislu trojni duhovni boj: boj zoper svet,  meso in zoper hudiča. Pod besedo svet si ne smemo predstavljati ustvarjenega sveta in ljudi, ampak splošno vzdušje in pokvarjeno miselnost, v katero bi nas rad vklenil in nas skuša vkleniti svet okoli nas. Pri mesu ne gre le za telo kot tako (telo kot tako je namreč dobro), ampak  za globlje stvari, kot so zavist, jeza, napuh in podobno, ki potem v ljudeh sprožajo različne reakcije.  Tretji element je že skoraj odpisani skušnjavec, ki mu pravimo hudič ali satan in ga imajo mnogi za srednjeveško strašilo, ampak stvar ni tako preprosta, ker je to strašilo v resnici zelo staroveško. Svoj rep vleče  že od časov edenskega vrta. 

Tisti, ki smo služili vojsko, vemo, kaj pomeni biti vojak. Živeli smo z mnogimi omejitvami: zaprti v vojašnici, ki smo jo lahko zapustili le na povelje, ali z dovoljenjem, imeli smo točno določen urnik, izvrševati smo morali povelja itn. Pri tem se nismo smeli zapletati v stvari, ki so jih lahko počeli tisti zunaj. Ni bilo lahko in najbrž se radi ravno zato v spominu vračamo v tiste čase. Seveda gre tu bolj za analogijo, kajti kristjanu ni treba živeti kot kakšen menih v nekem ločenem svetu. To bi bil čisti legalizem. Življenja ne smemo striktno ločevati na duhovno in posvetno, ampak mora biti celo naše življenje v tem svetu potekati v skladu z Duhom in Božjo besedo. Luther upravičeno pravi: "Pred Bogom uživa vsako delo svojo čast. Vsakdanje delo je božanski poklic, oziroma poklicanost. Pri našem vsakdanjem delu, ne glede na to, kako pomembno ali povsem navadno se zdi, služimo Bogu preko služenja bližnjemu, s čimer smo udeleženi v neprestani Božji skrbi za človeški rod."   Lahko smo torej čisto duhovni v popolnoma posvetnih stvareh, treba se je le izogibati, da te stvari ne postanejo naša absolutna prioriteta. 

 In še ena misel Burka Parsonsa: "Tisti, ki mislijo, da je duhovni boj šala, še niso vstopili v bitko." Res je, toda v tem boju nismo sami. Pravzaprav je Kristus že vse opravil za nas, zato nam ne preostane drugega, kot da se zanesemo na njegovo v popolnosti dovršeno delo. Pri tem boju ne gre za to, da bi mislili, kaj moramo sami storiti, ampak premišljujmo, kaj je za nas opravil Kristus, pri čemer nam je v pomoč njegova beseda in obljuba. Ne verjemimo skušnjavam sveta, mesa in hudiča, ampak zaupajmo v trdno Božjo obljubo, kot je oznanjena v njegovi besedi. Če pademo, se spomnimo naslednjih besed: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen," (Jn 1,8.9)  Potem nadaljujmo z Gospodom! 

Zakaj cerkev?

Cerkev obstaja Bogu na slavo, ne ljudem za zabavo. 

~ Charles Spurgeon

Glavna zgodovinska prelomnica

Osrednji preobrat človeške zgodovine je Kristusov križ. 

~ Charles Spurgeon

Hierarhija posnemovalcev

 

Skrb za telo in dušo

Skrbi za svoje telo, kot da boš večno živel, za svojo dušo pa skrbi, kot da boš jutri umrl.

~ Sv. Avguštin

 

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.

Obratno

Bog nas ne ljubi, ker bi bili tega vredni, ampak smo vredni, ker nas On ljubi.

~ Martin Luther

 

Boga ne zaustavi nobena stvar

 Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. 12 Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.

13 Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. 14 Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. 15 Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav 16 razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, 17 pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. 

18 Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. 19 Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. 20 Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. 21 Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. 22 Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. 23 Le slišali so: "Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti." 24 In slavili so Boga zaradi mene.   (Gal 1,11-24)

Apostol Pavel je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Rodil se je kot Savel premožnim judovskim staršem v kilikijskem mestu Tarz in bil že od rojstva deležen rimskega državljanstva, kar v tistih časih ni bila majhna stvar. Živel je strogo v skladu s farizejskimi doktrinami, ki so zahtevale natančno izpolnjevanje postave v smislu rabinske tradicije. Od vsega začetka je nasprotoval kristjanom ter, kot sam pravi v zgornjem besedilu,  zagrizeno preganjal Božjo Cerkev.  Sodeloval je pri umoru diakona Štefana, ne sicer neposredno, ampak je varoval obleko tistih, ki so Štefana zasuli s kamenjem (cf. Apd 7,58).  Toda bil je enako kriv kot Štefanovi morilci, saj ni tisti, ki stoji na straži, nič bolj nedolžen od tistih, ki zločin neposredno izvajajo. Tudi sicer je odobraval njihov zločin (cf. Apd 8,1).  V nadaljevanju piše o njem: "Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo." (Apd 8,3) 

Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega in spektakularnega. Ko je šel s pooblastilom velikih duhovnikov v Damask, da bi nadaljeval svojo krvavo raboto, se je srečal z Gospodom. Sam Pavel je ta dogodek opisal takole: "Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.' 15 Vprašal sem: 'Kdo si, Gospod?' Gospod pa je rekel: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. 17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, 18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.'" (Apd 26,14-18)  Pavel je bil torej posebnost med apostoli, saj ne sodi v krog zgodnjih učencev, ki so hodili z Jezusom in ga osebno poznali,  ampak je  našega Gospoda in njegov evangelij spoznal šele na poti v Damask, kjer je doživel popolno preobrazbo. Njegovo življenje se je tako rekoč postavilo na glavo in  obrnilo v čisto novo smer. Preganjalec evangelija je postal njegov največji oznanjevalec. Le zakaj? 

Sv. Pavel se je dobro zavedal, da ni bil on tisti, ki naj bi izbral Boga ("ga sprejel v svoje srce")  in se po svoji volji odločil za oznanjevalca evangelija, ampak da je bil Bog tisti, ki ga je po svoji milosti  določil za to delo. Bog mu je tudi razodel svojega Sina, ki ga je nato Pavel oznanjal med Judi ter pogani po precejšnjem delu rimskega imperija (cf. Gal 1,15.16). Najbolj čudovita stvar, ki so jo doživeli takratni kristjani je bila, da je nekdanji preganjalec postal vnet oznanjevalec, zaradi česar so slavili in hvalili Boga (cf. Gal 1,24). Dejstvo je, da kadar in v komur Bog deluje, tedaj in v tistem tudi zagotovo deluje! Boga ne zaustavi nobena stvar, njegovo delovanje je nezadržno.

Fascinantnih zgodb, kot je  Pavlova, je še kar nekaj. Tudi danes se dogajajo. Bog deluje v različnih ljudeh na različne načine.  Obstajajo spreobrnjenja ljudi, ki so že na zunaj kazali sovražnost do Kristusa in njegove cerkve, a tudi takih, bolj mirnih, ki niso kazali nobene nasilnosti, ampak so  celo greli cerkvene klopi, a niso bili temu navkljub nikoli poprej zares Kristusovi, čeprav so prisostvovali bogoslužjem in celo prejemali zakramente. Spreobrnjenje takih je navidezno manj opazno, toda v resnici gre tudi pri njih za enak čudež, kot pri apostolu Pavlu, saj so se tudi oni "odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame (torej v Kristusa, op. Diz.) prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi." (Apd 26, 18)  Evangelij ni človeško, ampak Božje oznanilo, prav tako tudi spreobrnjenje ni človeško, ampak Božje delo v človeku. 

Postati kristjan ni vedno in povsod enostavno. Ponekod je to še danes stvar življenja in smrti. Spreobrnjenja se dogajajo na zelo različne načine. V krajih, kjer je vsaj nekaj verske svobode, se to dogaja preko slišane ali prebrane Božje besede. Kjer je le-ta nedosegljiva ali težko dosegljiva, se dogaja, da se Jezus ljudem  razodene direktno v sanjah. Ta pojav je prisoten zlasti v islamskem svetu, kjer so do takšnih spreobrnjenj še posebej sovražni. Toda Bog deluje mimo vseh svojih sovražnikov, kakor onih v peklu kot tistih na zemlji ter  vsem navkljub  zbira svoje izvoljeno ljudstvo, ki ga bo Jezus nekega dne povabil: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!"   (Mt 25,34)