Božja svetost

Božja svetost je za nesvete ljudi travmatična. 

~ R. C. Sproul

 

Vabilo na predavanje (SPD Primož Trubar)

 

Vabilo

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

vabi na

študijski večer, ki bo v torek, 31. 03. 2026, ob 19.00 uri, 
v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7, Ljubljana

na temo
 
O Trubarjevi Slouenski desheli: integralni označevalci slovenskega etničnega prostora v protestantskih besedilih druge polovice 16. stoletja

 

Predavatelj: doc. dr. Vanja Kočevar   

 

Izvleček vsebine:
Slovenski etnični prostor so nekateri srednjeveški viri označevali z variantami latinskega horonima Sclavonia, ki se mu je najpozneje v zgodnjem 15. stoletju pridružilo še nemško poimenovanje Windischland z različicami. Čeprav je opredeljevanje s slovenskim prostorom kot celoto vsled krepitve deželnih identitet v zgodnjem novem veku postopno slabelo, je nastanek slovenske protestantske književnosti v drugi polovici 16. stoletja botroval najstarejšim znanim zapisom slovenskih različic latinskih in nemških poimenovanj. Gre za besedni zvezi Slovenſka Deshela in Slouenske Deshele, ki so ju v svojih slovenskih besedilih uporabljali Primož Trubar, Sebastjan Krelj, Jurij Dalmatin in Matija Trost. S precejšnjo verjetnostjo lahko sklepamo, da omenjena horonima nista protestantski iznajdbi, temveč zapisa poimenovanj iz obče rabe.

doc. dr. Vanja Kočevar:
Znanstveni sodelavec Vanja Kočevar je raziskovalec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Doktoriral je s področja zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se dodatno izpopolnjeval na univerzah v Tübingenu, Gradcu in na Dunaju. Ukvarja se s politično zgodovino slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku s poudarkom na vojvodini Kranjski ter preučevanjem simbolne komunikacije in političnih ritualov na primeru kranjskih deželnih zborov in dednih poklonitev. Posveča se tudi raziskovanju političnih vidikov protireformacije in katoliške obnove na prelomu 16. in 17. stoletja, razvoju kolektivnih identitet na Slovenskem pred pojavom narodnih gibanj ter zgodovini epidemij v zgodnjem novem veku. (https://zimk.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/vanja-kocevar-sl).

 

Dogodek se bo odvijal v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7 v Ljubljani.

Za ene norost, za druge Božja moč

Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. 19 Saj je pisano: 

Uničil bom modrost modrih,

razumnost razumnih bom zavrgel.

20 Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? 21 Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. 22 Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, 23 mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. 24 Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. 25 Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.     (1 Kor 1,18-25) 

 Judje Pavlovega časa so hoteli imeti nazorne dokaze o   mesijanskem poslanstvu našega Gospoda. Hoteli so videti znamenja in čudeže.  Toda v resnici jim tudi to ni bilo dovolj, saj so jih mnogi med njimi pripisovali zlim silam. Zato srečamo v talmudski literaturi trditev, po kateri naj bi imel Jezus demona in naj bi delal čudeže s pomočjo demonskih sil (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a). 

 Po drugi strani so Grki stavili skoraj izključno na razum in filozofijo. Odgovore na vsa svoja končna vprašanja so hoteli dobiti v moči svojega razuma.  Pri tem se niso zavedali, da ima tudi razum svoje meje. 

 Judom je bil torej koncept križanega Mesija v spotiko, Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr. muslimanom v spotiko,  tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali agnostike, pa norost. Toda Bog  ne deluje v skladu z našimi željami in predstavami, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija zato pravi: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8) Na drugem mestu pa govori: "Gospod nad vojskami je sklenil to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na zemlji."  (Iz 23,9)  Naš Bog ni projekcija naših pogledov in želja, ampak suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki vse dela v skladu s svojim namenom.

 Za svet je krščanstvo, ki je zvesto Kristusu, nekakšen popoln  narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo, ki ceni predvsem tisto, kar je močno, veliko in bleščeče, zaradi česar je Nietzsche krščanstvo tako globoko preziral.  Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je v popolnem  nasprotju z vplivništvom in glamuroznostjo, ki je našemu svetu tako zelo pri srcu. 

Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem in estradništvom, Bogu sovražen in kot tak nima za apostola nobenega dejanskega  pomena.  Filozofija, ki jo prodaja današnji svet je sploh precej zmedena. Če je od prosvetljenstva naprej veljalo za resnično le to, kar naj bi pravil razum, prevladuje v novejšem času miselnost, ki daje absolutno prednost posameznikovim občutkom. Tako smo prišli do teorije, da obstaja toliko "resnic", kolikor je pač ljudi na svetu. Pavel je tole zelo dobro napisal: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1, 22) Ta stvar dejansko velja za človeške družbe  vseh časov, v današnji zahodni pa še posebej izstopa. Pomislimo le na "znanost", ki se gre nekakšne spolne študije in je "iznašla" že nekaj desetin spolov s katerimi se lahko nekdo poistoveti. 

Takšna družba ima verne kristjane v najboljšem primeru za pobožnjaške tepce, toda ljudje iz taiste družba ne vedo, ali se nočejo zavedati, da je Božja norost modrejša in Božja slabotnost močnejša od njih (cf. 1Kor 1,25).  Vsem poklicanim in izvoljenim pa je križani Kristus Božja moč in Božja modrost (cf. 1Kor 1,24). On je bil na križu po krivem usmrčen za naše grehe, svoje odrešenjsko poslanstvo pa je dokazal z vstajenjem od mrtvih (cf. Rim 4,24). Jezus Kristus vsem, ki vanj verujejo, mu zaupajo in se nanj zanašajo, jamči večno življenje. Tu, v tej veri je prava modrost in moč. 

 

 

Katero zgodovinsko obdobje spominja na naše?

Zgodovina ne poteka ciklično. Toda če obstaja katero obdobje, ki bi bilo nekako podobno našemu, potem je to prvih tristo let krščanstva.

~ Adam Francisco

Neprijetna realnost križa

Križ je kronski dokaz, da bi človek, če bi mu Bog dal to možnost, ubil svojega Stvarnika. 

~ Lucas Costa

Vera, ki privede h Kristusu

Vera, ki nas privedeh Kristusu, je vera, ki spremlja potrto in skesano srce.

- R. C. Sproul

Berkhof o opravičenju

 Opravičenje je Božje sodno dejanje, pri katerem On na osnovi pravičnosti Jezusa Kristusa razglasi, da so glede grešnika izpolnjene vse zahteve postave.

~  Louis Berkhof

Kristjanova vera

Ni treba, da me muči strah, da bo moja vera omagala. Milost, ki me je v začetku privedla k veri, me bo v njej držala do konca. Vera je tako po svojem izvoru kot v nadaljevanju dar milosti.

~ J. I. Packer

Kristjan in svet

Kristjan je človek, ki ne pričakuje ničesar od tega sveta in ne polaga vanj svojih upov, saj ve, da  je ta svet pod obsodbo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Prava svoboda

Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.  

2 Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: če se daste obrezati, vam Kristus ne bo prav nič koristil. 3 In ponovno izjavljam vsakomur, ki se dá obrezati, da je dolžan v celoti izpolnjevati postavo. 4 Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti. 5 Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, 6 saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, 9ki deluje po ljubezni.    (Gal 5,1-6) 

Cerkev v Galatiji je bila, podobno kot tista v Korintu,  za Pavla dokaj trd oreh, pravzaprav celo trši. V korintski cerkvi je bil prisoten nered, zlorabe in precejšnja spolna nemorala, verniki v galatijski cerkvi pa so se zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar je Pavlu povzročala velike skrbi, saj je šlo v tem primeru za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal,  zaradi česar se je v  Pismu Galačanom spoprijel  s problemom vere in del postave.

 

Odrešenje v Kristusu pomeni svobodo, saj sam Gospod pravi: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,32.36)  Kristusovo dejanje osvoboditve seveda ne pomeni v osnovi socialnih, političnih ali gospodarskih izboljšav, o čemer slišimo pri raznih teologih osvoboditve. Še manj gre tu za svobodo, o kateri govorijo razni filozofi,oblikovalci javnega mnenja, politiki in drugi vplivneži: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (2Pt 2,19) V resnici gre za osvoboditev od postave kot sredstva za odrešenje, pa tudi za osvoboditev od greha in praznoverja. 

 

Kristjan je odrešen postave kot sistema za dosego odrešenja.  Vsi, ki so opravičeni po veri, niso več pod Božjo postavo, ampak pod milostjo. Iz odlomka v Gal 5,2.3 je razvidno, da se je od vernih moških v Galatiji zahtevalo, da se dajo obrezati. Toda to je narobe. Naše odrešenje ni odvisno od izpolnjevanja postave, ampak od Kristusovega zveličavnega dela. Kristjan je sprejet in posvojen v Kristusu. Ta sprejetost ni odvisna od kristjanovih dejanj, kajti tudi kristjan, kljub trudu, žal še vedno greši, ampak od Božjega odpuščanja. Človeška bitja v stanju svoje podedovane padle narave mislijo, da lahko vstopijo v pristen odnos z Bogom preko poslušnosti, obredov ali askeze. Spominjajo na Jude, o katerih piše Pavel: "Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti." (Rim 10,3)  Toda tu gre za popolnoma nemogočo stvar. Nobeno človeško naprezanje ni zmožno doseči opravičenja pred Bogom. Zato je naloga postave, da pokaže, izpostavi in obsodi greh, ki pronica v naše življenje, da bi se zavedeli njegove resničnosti in posledic. Popolnoma očitna je nesmiselnost pričakovanja, da bi se lahko odrešili preko postave. To je tako, kot bi se prestopnik zanašal na to, da ga bo kazenski zakonik rešil pred zaporom. Tovrstno nesmiselno pričakovanje je jarem suženjstva, katerega nas je osvobodil Kristus (cf. Gal 5,1).

Kristjan je osvobojen vladavine greha: "Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha.  Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj.  Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,34-36)  Ker je na novo rojen v Kristusu, je preko edinosti s Kristusom postal živ za Boga. Kristus je za nas umrl in bil obujen od mrtvih. Želja kristjana je, da bi Bogu služil v pravičnosti, zato pravi Pavel:  "Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti." (Rim 6,18) Kristjanove prioritete so se spremenile, greh zanj ni več logična stvar, zato beži pred njim.

Kristjan je tudi osvobojen praznoverja, vključno s trditvijo, da sta materija in fizično zadovoljstvo nujno nekaj slabega. Zato sme uživati v dobrih darovih, ki prihajajo od Boga, pri čemer seveda ne sme prestopiti moralne postave, ali škodovati duhovnemu blagru svojih bližnjih. Danes je posebej nevarna ideologija etatizma, ki pravi, da bi morala država poskrbeti čisto za vse potrebe posameznika.  Opažamo namreč, da se država, ponekod v večji, drugod v manjši meri, vmešava v vse sisteme, kot so družina, cerkev itn. Taka monstruozna leviatanska država je nevarna, ker ti lahko po eni strani vse da, po drugi pa vse vzame. Ob tem se po navadi spomnimo na komunizem, fašizem in nacizem, ampak podobni etatistični procesi se danes dogajajo tudi v državah, ki veljajo za spodobne demokracije.  Kristjan je tudi osvobojen brezmejnega malikovalskega zaupanja v državo.

Ali torej svoboda pomeni, da lahko kristjan počne, kar koli se mu zahoče?  Seveda ne, kar pa  ne pomeni, da je kristjan sedaj brezgrešen, kot govorijo krivi preroki raznih svetostnih gibanj, ampak, da je osredotočen na Kristusa, ki je naše jamstvo za odpuščanje grehov. Pristop k njegovemu prestolu milosti nam je na voljo 24 ur na dan in vseh 365 ali 366 dni v letu. Bogu hvala za ta čudoviti dar!

V težavah

 Težaven položaj, v katerem ste se morda znašli, je prav tisti položaj, v katerem vam daje Bog priložnost, da se zanesete samo na njega.

~ Elisabeth Elliot

Življenje v Kristusu

O, ko bi se kristjani naučili živeti tako, da bi imeli eno oko uprto v Kristusa križanega, drugo pa v njegov prihod v slavi!

~ Richard Baxter

Creatio ex nihilo in mi

Bog je ustvaril svet iz nič, in dokler smo nič, lahko iz nas nekaj naredi. 

~ Martin Luther

Božja resnica v temi

V temi Božja resnica najjasnejše sije. 

~ Corrie ten Boom

Darovi opravičenja

Opravičenje ni celotna zgodba, toda brez njega ni srečnega konca. Resnično, opravičenje nam zagotavlja vse ostale darove, ki jih imamo v zedinjenosti s Kristusom: posinovljenje, posvečenje in poveličanje. 

~ Michael Horton

Božje in posvetno

Stvari, ki pripadajo Bogu, ne sodijo pod cesarjevo pristojnost. 

~ Sv. Ambrož

Pogumno k prestolu milosti!

Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. 15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. 16 Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Heb 4,14-16)

Pred leti sem nekje naletel na naslednjo, zelo "katoliško" (točneje, katoliško v rimskem smislu) misel: "Gospod je pravičen sodnik. Naša dejanja, besede in misli nam pišejo sodbo. Kakšna bo?" Odgovoril sem: "Sodba po delih, zveličanje po milosti." Kmalu pa sem prejel naslednji odgovor: "Drži. A to ne pomeni, da je zveličanje garantirano. Danes ljudje vse preradi beremo sledeče: "Vstopíte skozi široka vrata, kajti ozka so vrata in drobna je stezica, ki vodi v pogubo, in malo jih je, ki vstopajo po njej." Pa to res piše v Svetem Pismu? 

 

Seveda piše drugače, in sicer: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata 

in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.  Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo."  (Mt 7,13.14)  Mnogi, najbrž tudi pisec odgovora na mojo pripombo, si žal predstavljajo, da pomeni pričujoči odlomek to, da se moramo strašansko truditi in "delati na tem", da bi lahko vstopili v življenje. Pa si malo pobliže poglejmo, kaj v krščanskem kontekstu pomenita besedi vrata in pot! Jezus pravi:  "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo." (Jn 10,9) Na drugem mestu pa pravi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  Jezus je torej vrata in pot. Žal je tako, da bi mnogi radi imeli Jezusa za heroja, ali v najboljšem primeru za velikega učitelja, bolj malo pa je takih, ki bi ga imeli za vrata in pot, torej Odrešenika, ki je zmožen popolnoma odrešiti. 

Toda Jezus je več od heroja ali velikega učitelja. On je naš veliki duhovnik. Pokojni ameriški teolog R. C. Sproul je rekel: "Kristus ni le umrl za nas. On je živel za nas. V tem je vsa poanta evangelija." Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Kot učlovečeni Božji Sin je imel v svojem zemeljskem življenju enake potrebe kot vsi ljudje. Prestati je moral mnoge preizkušnje in ponižanja, na koncu pa mučno smrt na križu. Bil je torej skušan podobno kot drugi ljudje, pri čemer pa je bil, za razliko od nas, brez greha. Ravno zato, ker je šel skozi človeške preizkušnje, ker je torej živel za nas, kot pravi Sproul,  je zmožen sočustvovati z našimi slabostmi. Ljudje smo po naravi grešni, zato grešimo. Da, tudi kristjani grešimo, ne le "tisti zunaj". Pripadniki krščanskih svetostnih gibanj, ki izhajajo iz pietizma, trdijo, da kristjani ne bi smeli grešiti, kar je po svoje res, kajti  za kristjana greh ni logičen. Toda tudi kristjani še vedno nosimo s sabo staro prtljago, staro naravo, o kateri piše Pavel v Rim 7. Greh  je tako vabljiv, da nas mimogrede premami. Kaj sledi temu, če podležemo? Po navadi samoobsojanje in strah pred Bogom, kar nas potem drži proč od Boga. Hudič pa ta občutek krivde še podpihuje. Zato je angleški puritanski pridigar Thomas Watson* upravičeno zapisal: "Jezus je bil bolj pripravljen iti na križ, kot mi k prestolu milosti." Naš Gospod ni nek bav-bav, pred katerim bi morali  trepetati. On razume naše slabosti in nas je vedno pripravljen  sprejeti. On je umrl za naše pretekle, sedanje in prihodnje grehe. V cerkvah, ki same sebi pravijo evangelijske, slišimo danes zelo malo ali nič evangelija (ta je pri njih rezerviran za "tiste zunaj") in zelo veliko postave ter moraliziranja. toda Jezus vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28) To ne velja le za ljudi izven naših krogov, ampak tudi za verne kristjane. 

Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Osredotočimo se na njega, ne nase. Ob vsakem času torej pogumno pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč!  Vsak dan si povejmo evangelij, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

*Angleški puritanci iz 16. in 17. stol. niso bili tisto, kar danes predstavlja izraz puritanec. 

Božje otroštvo

Če si Božji otrok, potem te greh nikoli ne bo osrečeval.

~ Charles Spurgeon

Na Kalvariji dovršeno delo

Kalvarija ne daje le možnost odrešenja tistim,  za katere je umrl Kristus, ampak jim zagotavlja, da pridejo k veri in udejanja njihovo odrešenje.

~ J. I. Packer

Kristusovo delo

Kristus ni le umrl za nas, on je živel za nas. V tem je vsa poanta evangelija. 

~ R. C. Sproul

Vermigli o reformaciji

Mi ne uvajamo nobenih novotarij, ampak smo se vrnili k izviru čistega in apostolskega nauka...

  Vzdržujemo kontinuiteto, skupnost in občestvo z vsemi svetimi očeti in škofi, ki so bili resnično pravoverni...

    Mi  nismo  zavrgli cerkve, ampak smo se k njej vrnili.

~ Peter M. Vermigli

Kaj lahko damo Bogu?

Mi ne moremo dati Bogu ničesar, kajti vse je že njegovo in vse, kar imamo, prihaja od njega. Damo mu lahko le slavo, zahvalo in čast. 

~ Martin Luther

Avguštin o odrešenju

Ljudje niso odrešeni po dobrih delih, niti po svobodni odločitvi svoje lastne volje, ampak po Božji milosti preko vere.

~ Sv. Avguštin

Kristjan in greh

Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. 9 Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred 10 in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. 11 Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus. 

(Kol 3,8-11) 

Vsi ljudje smo rojeni kot grešniki, čisto vsi.  Božja beseda nam govori: "Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!" (Job 14,4) Na drugem mestu pa pravi: "Glej, v krivdi sem bil rojen,v grehu me je spočela moja mati." (Ps 51,7) To ne pomeni, da je samo dejanje spočetja v vsakem primeru grešno, ampak, da je človek grešen od samega začetka. Temu grešnemu stanju pravimo izvirni greh. Grešen človek pa greši. 

 

Apostol Pavel  v prvih dveh vrsticah obravnavanega odlomka poziva Kološane, naj se odpovedo nekaterim grehom, kot so jeza,  obrekovanje, laž itn.  Iz tega sledi, da so bili  v kološki cerkvi prisotni ti grehi. Kot sem že napisal, je greh logična posledica človekove grešnosti. Toda kristjani naj ne bi bili takšni kot ostali ljudje, saj smo vendar slekli starega človeka in oblekli novega, ki se preobraža po Stvarnikov podobi (cf. Kol 3,9.10). Greh torej ni več naravno stanje kristjana. Toda izkustvo nam dokazuje, da kristjani še vedno grešimo. Greh v življenju kristjana se torej ne kaže več tako nelogičen, o čemer nam na široko pripoveduje apostol Pavel v 7. poglavju Pisma Rimljanom. Kaj pa zdaj? 

Na novo rojeni kristjani mnogokrat obupajo, ker ugotovijo, da je  medenih tednov s Kristusom, ki se kažejo v začetnem navdušenju,  konec in da se stare grešne navade znova vračajo. Problem je v tem, da imajo ti kristjani pogled obrnjen vase, ter da se mučijo z introspektivnim proučevanjem svojega duhovnega življenja, namesto da bi svoj pogled osredotočili na Kristusa. Naše posvečenje namreč ni odvisno od nas, ampak od Boga. Zato pravi Pavel:  "Iz njega [namreč iz Boga, op. Diz.] pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30)  Ravno osredotočenost na Kristusa je tista, ki nas preobraža, da se lahko osvobajamo starih grehov.  Toda tu se moramo zavedati, da na tej strani večnosti ne bomo dosegli popolnosti. Naša popolnost je Jezus Kristus in mi smo v njem!  Popolni smo zaradi njegovih del, ne zaradi svojih!

Cerkev je občestvo izvoljenih iz vseh ras, ljudstev, rodov, jezikov, družbenih razredov in kar je še takega (cff. Raz 7,9. 11,9). Kristjan je v Kristusu  in Kristus je v kristjanu (cff. Rim 8,1.2 2Kor 5,17. Kol 1,27).  Zato pa: "Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 11,2a)  On je edini Odrešenik. Mi nismo svoji lastni odrešeniki, vse odrešenje prihaja od Boga. 

 

In zatorej: "Hvala Bogu za njegov neopisljivi dar! " (2Kor 9,15)

Grešnikovo opravičenje

Kristusova pravičnost je edina stvar, ki lahko grešnika opraviči pred svetim Bogom.

~ Thomas Goodwin

Umrl je za upornike

O, globočina, visočina, širokost in globokost tiste ljubezni, ki je privedla Kralja slave z njegovega prestola, da je umrl za upornike, kakršni smo mi!

~ George Whitefield

Je možno odrešenje izgubiti?

Noben pravi kristjan nikdar ne izgubi svojega odrešenja. Ni dvoma, da kristjani občasno resno in korenito padejo, toda nikoli popolnoma in dokončno. Ne vztrajamo po svoji moči, ampak po Božji milosti, ki nas ohranja.

~ R. C. Sproul

Bog zadržuje zlo

Oh, kako neverjetno, da ljudje toliko govorijo o človeški moči in dobroti ob dejstvu, da bi bili utelešeni hudiči, če nas ne bi Bog pri tem zadrževal. 

~ David Brainard

O pravi vrednosti stvari

 Nobena stvar pod nebesi ni vredna, da bi nanjo vezali svoje srce. 

~ Richard Baxter

Volja za moč

Vsakdo hoče biti oblečen v moč, nihče pa noče odložiti samega sebe.

- Leonard Ravenhill

Rušenje mentalnih trdnjav

Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim 2 in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. 

3 Res živimo v mesu, 

a se ne bojujemo v skladu z mesom. 

4 Orožje našega bojevanja ni meseno, 

ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke 5 in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. 6 Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.  (2Kor 10,1-6)

!0. poglavje Drugega pisma Korinčanom pomeni prelomnico v omenjenem pismu. V prvih devetih poglavjih izraža apostol Pavel radost in hvaležnost nad poboljšanjem korintskih kristjanov, do katerega je prišlo po prejemu Prvega pisma.  V 10. poglavju pa se tema dramatično zamenja, kajti v zadnjih štirih poglavjih  apostol brani svojo službo pred lažnimi apostoli, ki so se vmes pojavili v Korintu in njihovimi lažnivimi obtožbami. Toliko o kontekstu, iz katerega je vzet odlomek.

Na začetku našega odlomka (2Kor 10,1.2) se sv. Pavel sklicuje na Kristusovo krotkost in prizanesljivost: Naš Gospod je počasen v jezi in potrpežljiv, da bi se mogli odrešiti vsi Božji izvoljeni, ali kot pravi apostol Peter: "Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,9) V tem je Pavel posnemal Kristusa pri svojem ravnanju s Korinčani. Zato je tamkajšnje vernike pozval, naj uredijo stvari, da mu ne bo treba ostro nastopati proti tistim, ki živijo po mesu. 

Kaj pomeni izraz življenje po mesu? Življenje po mesu (gr. sarx) je fraza, ki jo pogosto omenja apostol Pavel in se je lepo udomačila v krščanski teologiji. Pri tem ne gre nujno za fizično človeško telo (enako  v našem primeru), ampak za življenje, ki ga obvladuje grešna človeška narava, ne Sveti Duh. Gre torej za grešna nagnjenja in želje, ki so v nasprotju z Božjo voljo.

Kristjani sicer živimo v mesu, torej v telesu, ki ni samo po sebi nič slabega (nismo torej manihejci), ni nam pa dovoljeno ravnati po mesu. Kristjanov boj je duhoven, ne mesen, telesen. Pri duhovnem boju ne pridejo v poštev meči, kopja ali katapulti, ker se ne morejo dotakniti duhovne stvarnosti. Orožje, s katerim je razpolagal Pavel, je molitev, Božja beseda, vera in moč Svetega Duha. Ambroziaster pravi: "Čeprav živimo v telesu, moramo delovati na duhovni način. Vsakdo, ki dela, kar je všeč Bogu, deluje duhovno. Pavel bojuje boj za Kristusa s poslušnostjo v veri in samodisciplini." (1) To orožje je zelo močno, saj podira trdnjave. Pavel tu ni mislil fizičnih trdnjav, ampak središča demonskega nasprotovanja evangeliju. Zemeljski nosilci tega nasprotovanja so bili Satanovi služabniki, toda Pavla ni bilo strah, ker je bila z njim moč Svetega Duha, ali kot pravi sv. Janez: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Hudičevi služabniki so pri napadih na sv. Pavla uporabljali vso mogočo lažno modrost in sofisticirane argumente. Zoper take je Pavel govoril že v Prvem pismu Korinčanom, kjer je branil duhovno modrost križa pred modrostjo tega sveta. Apostol se je bil pripravljen soočiti z neposlušnostjo v korintski cerkvi in problem popraviti, vendar nič na silo. Teodoret Cirski to komentira takole: "Pavel je potrpežljiv, ker jih hoče poskušati prepričati, kolikor je mogoče, da popravijo svoja pota. Kaznoval bo le tiste, ki se bodo še naprej upirali njegovim opozorilom." (2)  Kot sem že rekel, Pavel je posnemal Kristusovo potrpljenje.

Za konec še praktična uporabna vrednost našega odlomka. Dejstvo je, da "bog tega sveta" (2Kor 4,4) obvladuje ves svetovni sistem, zaradi česar je le-ta  Bogu sovražen. Pita nas z lažno filozofijo, lažno religijo, lažno modrostjo, lažno svobodo, lažno umetnostjo, lažno znanostjo, ki zanika biološki spol,  izmaličeno moralko, izkrivljenim pravom, toksično empatijo in drugimi peklenskimi iznajdbami. Cerkev kot celota se je znašla v nekakšnem globalnem Korintu, iz katerega je žal vsrkala veliko greznice. In v ta svet smo vrženi kristjani. Ko je hudič skušal Jezusa, ga je le-ta zavrnil s tremi biblijskimi citati cf. (Mt 4,1-11). Božja beseda je močno orožje zoper sile zla. Pismo govori o njej naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Potem je tu molitev, o kateri pravi Luther: "Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje."  Naslednje orožje je vera, oziroma zaupanje vanj, ki je svet premagal, našega Gospoda Jezusa Kristusa  (cf. Jn 16,33). In potem je tu še moč Svetega Duha: "Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,14.15)  Kaj bi še hoteli drugega? 

(1) Church History Study Bible, Crossway, Wheaton Illinois 2023, s. 1764.

(2) Ibid. 

Edinost

Edinost šteje samo tedaj, kadar je zakoreninjena v resnici.

~ Patrick McCabe 

 

Realna prisotnost

Tega se držimo in verujemo v prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu Gospodove večerje: ne v navidezno, ampak v resnično in dejansko prisotnost.   

~ William Perkins

Proti tesnobnosti

Najboljši protistrup proti tesnobnosti je pogosto premišljevanje o Božji dobroti, moči in zadostnosti. Nobena stvar ni prevelika, niti premajhna, da je ne bi mogli razgrniti in položiti pred Boga. 

~ A. W. Pink

Žívi za Kristusa

Tisti, ki so živeli, so umrli. Tisti, ki sedaj živijo, bodo tudi umrli. V primerjavi z večnostjo je vse brez vrednosti. Žívi za Kristusa, žívi za večnost!

~ Avtor. N. N. 

Ob Božji podpori

Vaša vera ne bo omahnila, dokler jo Bog podpira; niste dovolj močni, da bi odpadli, medtem ko je Bog sklenil, da vas drži.

~ J. I. Packer

Odrešenje - pogubljenje

Naše odrešenje je od Boga, naše pogubljenje pa od nas. 

~ Johannes Oecolampadius

Ko deluje Božja ljubezen

Kadar koli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu, 5 ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, 6 da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa. 7 Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so bila srca svetih deležna počitka.

 8 Zaradi tega, čeprav imam v Kristusu veliko svobodo, da ti zapovem, kaj se spodobi storiti, 9 te vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa – 10 za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. 11 Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni. 12 Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. 13 Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. 14 Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. 15 Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, 16 in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu.         (Flm 1,4-16)

Pavlovo pismo Filemonu je bilo  napisano v Rimu, ko je bil Pavel v zaporu in sicer po vsej verjetnosti leta 62 po Kr.  Filemon je bil premožen kristjan iz mesta Kolose v Mali Aziji. Bil je tudi lastnik sužnjev, od katerih mu je eden, po imenu Onézim, pobegnil v Rim in svojega gospodarja verjetno pred tem tudi okradel, kar je razvidno iz Flm 1,18.19a: "Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun.  To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam." Ko je bil v Rimu, je pobegli Onézim srečal Pavla in se spreobrnil. Kazen, ki je v tistem času doletela pobeglega sužnja, ki so ga dobili, je bila zelo huda, od bičanja, žigosanja, dela v verigah, lahko pa celo smrtna. V našem primeru je stvar zelo drugačna.

 

Zgornji odlomek se začenja z zahvalno molitvijo, ki služi kot uvod v samo pismo Filemonu. Že v uvodu apostol apelira na Filemonovo ljubezen do Pavla ter do vseh svetih v Kristusu. 

 

V nadaljevanju je Pavel postopoma razvil svoj poziv Filemonu, da vnovič sprejme Onézima. Tega ni izrazil kot ukaz ali zahtevo, ampak kot prošnjo, v kateri se je skliceval na bratsko ljubezen med kristjani (cf. Flm 1,8.9). Povedal mu je, da je po Pavlovem oznanjevanju Onézim postal kristjan (cf. ib. v. 10) in če prej Filemonu ni bil koristen, ker je okradel gospodarja in mu ušel,   je sedaj koristen tako Filemonu kot Pavlu.  Takšno moč preobrazbe ima evangelij!  Pavel se ni odločil, da bi Onézima  obdržal, ampak ga je poslal nazaj k nekdanjemu gospodarju. Toda ne  pošilja ga več kot sužnja, ampak kot svojega in Filemonovega ljubega brata v Kristusu, s čimer je med vrsticami izrazil željo, naj ga Filemon osvobodi.  Krščanstvo ni šlo v frontalni napad na sužnjelastništvo, ampak ga je spodkopalo na bolj subtilen način, od znotraj. 

Sv. Pavlinu Oglejskemu (725 - 802) pripisujejo himno Ubi caritas est vera, Deus ibi est, ali po naše, Kjer ljubezen je resnična, tam je Bog. Tukaj gre za aluzijo na temo 4. poglavja 1. Janezovega pisma. Vstop Boga v  življenjsko zgodbo posameznika premeša vse karte in postavi vse dotedanje hierarhije stvari na glavo. Božji odtujenci in sovražniki postanejo njegovi ljubljeni otroci, pripadniki sovražnih družbenih skupin in razredov se preobrazijo v  brate in sestre, vse to pa zato,  "ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5)  Kjer in kadar Bog deluje, takrat zagotovo rešuje, kjer in kadar Bog rešuje, tam tudi posvečuje, ljubezen pa je zunanji znak posvečenosti.