Če izbrišemo Calvina

Izbrišite Jeana Calvina in  njegovo teologijo iz cerkvene zgodovine, toda jaz bom temu navkljub še vedno veroval v človekovo dejansko pokvarjenost,  Božjo brezpogojno izvolitev, določno Kristusovo spravo, učinkovito Božjo milost in stanovitnost svetih. 

To pa zato, ker mi tako govori Sveto pismo.

~ Dustin Benge

 

Hudičeva ribičija

Satan rad ribari v nemirnih vodah nezadovoljnega srca. 

~ Thomas Watson

 

Dobra dela

Dobra dela ne priborijo odrešenja, ampak kažejo, da je tisti, ki jih opravlja, prejel Božjo milost in je eden od izvoljenih.

~ John Wycliffe

Zakaj bi se ponašal s slabotnostmi?

Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda. 2 Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. 3 Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – 4 vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti. 5 S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi. 6 Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. 7 Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. 8 Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, 9 a mi je rekel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.           (2Kor 12,1-10)

 

V zgornjem odlomku sv. Pavel brani svoj apostolski poklic pred posamezniki, ki so nastopali kot nekakšni super-apostoli in so se hvalili s svojimi domnevno veličastnimi duhovnimi izkustvi. Toda Pavel se je za razliko od teh ljudi raje ponašal s svojimi slabostmi.

 

Pravzaprav je tudi sam doživel nekatera močna duhovna izkustva, o čemer nam pripoveduje v   3. in 4. vrstici obravnavanega odlomka. Govori o tem, da je bil dvignjen v tretja nebesa, kar seveda ne pomeni, da bi imela nebesa tri nadstropja. V skladu s takratnim pojmovanjem so prva nebesa tista, po katerih letijo ptice, druga vesolje in tretja svet onkraj časa in prostora, ki predstavlja Božje bivališče. V določenem trenutku je torej dobil nekakšen vpogled v področje božanskega.

Toda, ker pa je bil Pavel ravno tako dovzeten za ponašanje, kot smo na splošno vsi ljudje, mu je bil po Božji volji dan trn v meso, da bi ga varoval pred prevzetnostjo (cf. 2Kor 12,7).  O tem, kaj naj bi bil ta trn, nam apostol ničesar ne pove. Iz besedila se da razbrati, da je šlo za zelo neprijetno nadlogo. Nekateri menijo, da je bil to nekakšen notranji boj ali tegoba, kar bi lahko bilo kot  posledica njegovega nekdanjega preganjanja kristjanov, ali pa žalost zaradi  zavračanja Kristusa s strani judovskega ljudstva itn. Spet drugi menijo, da je šlo za demonsko nadlegovanje. Možno je tudi, da je šlo za kakšno telesno bolezen. Ko je  Pavel tri krat prosil Boga, naj ga reši te nadloge, ni dobil pozitivnega odgovora, ampak naslednjo spodbudo: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (Ibid. v. 9) Kristjan, ki je v stiski,  nima vedno na razpolago  neposredne Božje pomoči. Te se ne da izsiliti, za kar si tako radi prizadevajo različni karizmatiki. Ima pa kristjan na razpolago milost, da smo zmožni črpati  moč celo iz lastne slabotnosti. 

Na več mestih sem napisal, da je hierarhija stvari v krščanstvu bistveno drugačna od tiste, kot jo pozna svet: kar je v svetu zgoraj, je lahko v krščanstvu čisto na dnu in obratno. Da bi nekdo črpal svojo moč iz lastne slabotnosti?  To je tista slabotnost, ki je šla Nietzscheju, in ki gre podobnim "prerokom" volje za moč še vedno  tako zelo na živce. In tu nastopi  Božja milost, ki  zadostuje. Ko si zaradi svojega greha, osebnih težav ali česar koli na dnu, te čaka milost. Milost, ki odpušča in čisti, milost, ki te dviga kvišku, ko si na tleh  in te vodi  v večno življenje.

Da, to je milost, ki zadostuje v vseh potrebah. 

Kdo si?

Tega, kdo si, ne odkriješ z gledanjem vase. Razkriješ se, ko stojiš pred Božjo besedo.

~ Kathryn Walter

Vzeti nase svoj križ

 Vzeti nase svoj križ pomeni, da živiš življenje v prostovoljni predanosti Bogu. 

~ A. W. Pink

Nespremenljivo in spremenljivo

Svetopisemska resnica se nikoli ne spreminja, zato pa vedno spreminja nas. 

- John MacArthur

 

Razlika kot pekel in nebesa

Satan obljublja najboljše, plačuje pa z najslabšim; obljublja čast, plačuje s sramoto; obljublja užitek, plačuje z bolečino; obljublja dobiček, plačuje z izgubo. Toda Bog plačuje, kakor obljublja, vsa njegova plačila so čisto zlato. 

~ Thomas Brooks

Vse ima svoj namen

Na tem svetu ni niti ene travne bilke niti ene barve, ki ji ne bi bilo namenjeno, da nas razveseljuje.

~ Jean Calvin

Velika skrivnost

Resnično, to je ena največjih skrivnosti na svetu, in sicer, da bi pravičnost, ki biva v nebesih, morala opravičiti mene, grešnika na zemlji. 

~ John Bunyan

Kristusov vojak?

 Zato pa, moj otrok, bodi močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. 2 Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti. 3 Trpi z menoj kot dober vojak Kristusa Jezusa. 4 Nihče, ki služi vojsko, se ne zapleta v vsakdanje opravke, da bi le bil po volji tistemu, ki ga je vzel za vojaka. 5 Tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih. 6 Kmet, ki se trudi, ima prvi pravico pobirati sadove. 7 Premisli, kaj pravim. Sicer pa ti bo Gospod dal pamet v vsem.    (2Tim 2,1-7)

Morda deluje naslov tega sestavka, pa tudi citirano besedilo, ki ga komentiram nekoliko militaristično, ampak dejstvo je, da je celotno življenje kristjana boj. Burk Parsons je s tem v zvezi zapisal: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." To seveda ni vojna, ki bi jo bojevali z orožjem tega sveta, kot so sablje, puške ali tanki, ampak za duhovno orožje. 

Na začetku našega odlomka spodbuja apostol Pavel Timoteja, naj bo močan v milosti, ki je v Kristusu. Timotej je namreč kazal znake plahosti, zato ga je Pavel spodbudil h korajžnemu nastopanju. V nadaljevanju mu veleva, kot to komentira sv. Hipolit v enem od svojih spisov, naj ne predaja svetopisemskega učenja nevernim in bogokletnim jezikom, ampak pobožnim in zvestim možem, ki želijo živeti sveto in pravično v Božjem strahu. Dejstvo je, da so le taki zmožni poučevati druge.

Sleherni kristjan je vojak Jezusa Kristusa. Toda pozor, tega izraza si ne smemo predstavljati v dobesednem smislu, ker bi sicer šlo v tem primeru za nekakšen krščanski džihad, ampak v čisto duhovnem. Gre torej za čisto duhovni boj.  Martin Luther je rekel, da obstaja v življenju kristjana v tem smislu trojni duhovni boj: boj zoper svet,  meso in zoper hudiča. Pod besedo svet si ne smemo predstavljati ustvarjenega sveta in ljudi, ampak splošno vzdušje in pokvarjeno miselnost, v katero bi nas rad vklenil in nas skuša vkleniti svet okoli nas. Pri mesu ne gre le za telo kot tako (telo kot tako je namreč dobro), ampak  za globlje stvari, kot so zavist, jeza, napuh in podobno, ki potem v ljudeh sprožajo različne reakcije.  Tretji element je že skoraj odpisani skušnjavec, ki mu pravimo hudič ali satan in ga imajo mnogi za srednjeveško strašilo, ampak stvar ni tako preprosta, ker je to strašilo v resnici zelo staroveško. Svoj rep vleče  že od časov edenskega vrta. 

Tisti, ki smo služili vojsko, vemo, kaj pomeni biti vojak. Živeli smo z mnogimi omejitvami: zaprti v vojašnici, ki smo jo lahko zapustili le na povelje, ali z dovoljenjem, imeli smo točno določen urnik, izvrševati smo morali povelja itn. Pri tem se nismo smeli zapletati v stvari, ki so jih lahko počeli tisti zunaj. Ni bilo lahko in najbrž se radi ravno zato v spominu vračamo v tiste čase. Seveda gre tu bolj za analogijo, kajti kristjanu ni treba živeti kot kakšen menih v nekem ločenem svetu. To bi bil čisti legalizem. Življenja ne smemo striktno ločevati na duhovno in posvetno, ampak mora biti celo naše življenje v tem svetu potekati v skladu z Duhom in Božjo besedo. Luther upravičeno pravi: "Pred Bogom uživa vsako delo svojo čast. Vsakdanje delo je božanski poklic, oziroma poklicanost. Pri našem vsakdanjem delu, ne glede na to, kako pomembno ali povsem navadno se zdi, služimo Bogu preko služenja bližnjemu, s čimer smo udeleženi v neprestani Božji skrbi za človeški rod."   Lahko smo torej čisto duhovni v popolnoma posvetnih stvareh, treba se je le izogibati, da te stvari ne postanejo naša absolutna prioriteta. 

 In še ena misel Burka Parsonsa: "Tisti, ki mislijo, da je duhovni boj šala, še niso vstopili v bitko." Res je, toda v tem boju nismo sami. Pravzaprav je Kristus že vse opravil za nas, zato nam ne preostane drugega, kot da se zanesemo na njegovo v popolnosti dovršeno delo. Pri tem boju ne gre za to, da bi mislili, kaj moramo sami storiti, ampak premišljujmo, kaj je za nas opravil Kristus, pri čemer nam je v pomoč njegova beseda in obljuba. Ne verjemimo skušnjavam sveta, mesa in hudiča, ampak zaupajmo v trdno Božjo obljubo, kot je oznanjena v njegovi besedi. Če pademo, se spomnimo naslednjih besed: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen," (Jn 1,8.9)  Potem nadaljujmo z Gospodom! 

Zakaj cerkev?

Cerkev obstaja Bogu na slavo, ne ljudem za zabavo. 

~ Charles Spurgeon

Glavna zgodovinska prelomnica

Osrednji preobrat človeške zgodovine je Kristusov križ. 

~ Charles Spurgeon

Hierarhija posnemovalcev

 

Skrb za telo in dušo

Skrbi za svoje telo, kot da boš večno živel, za svojo dušo pa skrbi, kot da boš jutri umrl.

~ Sv. Avguštin

 

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.

Obratno

Bog nas ne ljubi, ker bi bili tega vredni, ampak smo vredni, ker nas On ljubi.

~ Martin Luther

 

Boga ne zaustavi nobena stvar

 Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. 12 Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.

13 Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. 14 Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. 15 Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav 16 razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, 17 pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. 

18 Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. 19 Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. 20 Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. 21 Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. 22 Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. 23 Le slišali so: "Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti." 24 In slavili so Boga zaradi mene.   (Gal 1,11-24)

Apostol Pavel je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Rodil se je kot Savel premožnim judovskim staršem v kilikijskem mestu Tarz in bil že od rojstva deležen rimskega državljanstva, kar v tistih časih ni bila majhna stvar. Živel je strogo v skladu s farizejskimi doktrinami, ki so zahtevale natančno izpolnjevanje postave v smislu rabinske tradicije. Od vsega začetka je nasprotoval kristjanom ter, kot sam pravi v zgornjem besedilu,  zagrizeno preganjal Božjo Cerkev.  Sodeloval je pri umoru diakona Štefana, ne sicer neposredno, ampak je varoval obleko tistih, ki so Štefana zasuli s kamenjem (cf. Apd 7,58).  Toda bil je enako kriv kot Štefanovi morilci, saj ni tisti, ki stoji na straži, nič bolj nedolžen od tistih, ki zločin neposredno izvajajo. Tudi sicer je odobraval njihov zločin (cf. Apd 8,1).  V nadaljevanju piše o njem: "Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo." (Apd 8,3) 

Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega in spektakularnega. Ko je šel s pooblastilom velikih duhovnikov v Damask, da bi nadaljeval svojo krvavo raboto, se je srečal z Gospodom. Sam Pavel je ta dogodek opisal takole: "Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.' 15 Vprašal sem: 'Kdo si, Gospod?' Gospod pa je rekel: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. 17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, 18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.'" (Apd 26,14-18)  Pavel je bil torej posebnost med apostoli, saj ne sodi v krog zgodnjih učencev, ki so hodili z Jezusom in ga osebno poznali,  ampak je  našega Gospoda in njegov evangelij spoznal šele na poti v Damask, kjer je doživel popolno preobrazbo. Njegovo življenje se je tako rekoč postavilo na glavo in  obrnilo v čisto novo smer. Preganjalec evangelija je postal njegov največji oznanjevalec. Le zakaj? 

Sv. Pavel se je dobro zavedal, da ni bil on tisti, ki naj bi izbral Boga ("ga sprejel v svoje srce")  in se po svoji volji odločil za oznanjevalca evangelija, ampak da je bil Bog tisti, ki ga je po svoji milosti  določil za to delo. Bog mu je tudi razodel svojega Sina, ki ga je nato Pavel oznanjal med Judi ter pogani po precejšnjem delu rimskega imperija (cf. Gal 1,15.16). Najbolj čudovita stvar, ki so jo doživeli takratni kristjani je bila, da je nekdanji preganjalec postal vnet oznanjevalec, zaradi česar so slavili in hvalili Boga (cf. Gal 1,24). Dejstvo je, da kadar in v komur Bog deluje, tedaj in v tistem tudi zagotovo deluje! Boga ne zaustavi nobena stvar, njegovo delovanje je nezadržno.

Fascinantnih zgodb, kot je  Pavlova, je še kar nekaj. Tudi danes se dogajajo. Bog deluje v različnih ljudeh na različne načine.  Obstajajo spreobrnjenja ljudi, ki so že na zunaj kazali sovražnost do Kristusa in njegove cerkve, a tudi takih, bolj mirnih, ki niso kazali nobene nasilnosti, ampak so  celo greli cerkvene klopi, a niso bili temu navkljub nikoli poprej zares Kristusovi, čeprav so prisostvovali bogoslužjem in celo prejemali zakramente. Spreobrnjenje takih je navidezno manj opazno, toda v resnici gre tudi pri njih za enak čudež, kot pri apostolu Pavlu, saj so se tudi oni "odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame (torej v Kristusa, op. Diz.) prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi." (Apd 26, 18)  Evangelij ni človeško, ampak Božje oznanilo, prav tako tudi spreobrnjenje ni človeško, ampak Božje delo v človeku. 

Postati kristjan ni vedno in povsod enostavno. Ponekod je to še danes stvar življenja in smrti. Spreobrnjenja se dogajajo na zelo različne načine. V krajih, kjer je vsaj nekaj verske svobode, se to dogaja preko slišane ali prebrane Božje besede. Kjer je le-ta nedosegljiva ali težko dosegljiva, se dogaja, da se Jezus ljudem  razodene direktno v sanjah. Ta pojav je prisoten zlasti v islamskem svetu, kjer so do takšnih spreobrnjenj še posebej sovražni. Toda Bog deluje mimo vseh svojih sovražnikov, kakor onih v peklu kot tistih na zemlji ter  vsem navkljub  zbira svoje izvoljeno ljudstvo, ki ga bo Jezus nekega dne povabil: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!"   (Mt 25,34) 

Moč besede

Božja beseda je nakovalo, na katerem se zdrobijo človeška mnenja. 

~ Charles Spurgeon

Princip križa

Dam mu svojo smrt, 

On mi daje svoje življenje.

Za mojo žalost mi daje radost.

Za mojo izgubo mi daje dobitek.

Tako deluje véliki princip križa.

~ Elisabeth Elliot

Človekovo dostojanstvo na začetku in potem

Človekovo dostojanstvo je bilo v stanju nedolžnosti v tem, da je porabljal stvari in gospodoval nad njimi, danes pa je v tem, da se ločuje od njih in se jim podreja. 

~ Blaise Pascal

Blaise Pascal, Misli, Mohorjeva družba, Celje 1986. S. 190.

Človekov paradoks

Ljudje obupno iščejo stvari,  ki  jim jih lahko da edino Bog, obenem pa bežijo proč od njega.

~ R. C. Sproul

Stari lažnivec

Hudič uporablja pri ljudeh dva poglavitna trika. Prvi je: tako si dober, da ne potrebuješ odrešenja. Drugi je: tako si slab, da zate ni rešitve. V obeh primerih laže.

~ Leonard Ravenhill

Samsonovski napor

Svetopisemski ljudje so se soočali z enakimi izzivi kot mi danes. Tukaj vidimo Samsona, kako  poskuša dati mačku tableto.

 

Vir originalne slike: KLIK >>

Telo - tempelj Svetega Duha

"Vse mi je dovoljeno," vendar ni vse koristno! "Vse mi je dovoljeno," toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 13 Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. 14 Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! 16 Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. 17 Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. 18 Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. 19 Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, 20 saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.   (1Kor 6,12-20)

 

Obravnavana tema je danes v svetu zelo nepopularna, a ne le danes, enako je bilo v rimskem času,  ko se je rojevala cerkev. Kot sem v tem blogu že večkrat napisal, je bila krajevna cerkev v Korintu  pravo gojišče nepravilnosti. V njej je bilo prisotno strankarstvo, medsebojno tožarjenje pred posvetnimi sodišči, bile so zlorabe pri bogoslužju itn.,  ne nazadnje pa je bila v cerkvi  prisotna tudi spolna nemorala, o čemer govori zgornji odlomek. 

 

Nam protestantom, ki trdimo, da se lahko človek odreši le po veri v Kristusa in da pri tem dela nimajo nobene odrešilne vrednosti, mnogi očitajo, da  trdimo, da je potemtakem vse dovoljeno, kar je daleč od resnice. Da jim je vse dovoljeno, so najbrž verjeli tudi mnogi verniki v korintski cerkvi, zato jim Pavel odgovarja, da četudi bi bilo to res, pa po drugi strani ni vse koristno; obenem  tudi ni res, da bi se moral kristjan podvreči vsemu, kar počnejo ljudje, ki so  zunaj cerkve. Dejstvo je sicer, da je v določenem smislu vse dovoljeno, saj vendar uživamo svobodo v Kristusu. Zato je nekaj stoletij pozneje sv. Avguštin zapisal: "Ljubi in delaj, kar hočeš." Če  sprevržemo smisel napisanega,  tako da stvar pogledamo v duhu današnjega časa, ki ogromno govori o ljubezni, v resnici pa malo ljubi, dobimo nekaj, kar je zelo daleč od krščanskega pojmovanja svobode v Kristusu. 

 

Iz 1Kor 6, 16 sl. je razvidno, da so imeli korintski kristjani zelo sproščen odnos do intimnega druženja s prostitutkami, da so se torej obnašali enako kot okoliška poganska družba. Odnos do spolnosti  v tamkajšnji družbi je bil zelo podoben tistemu, čemur smo priča v današnjem času. Vse se spreminja, le človeška narava se ne. Toda Pavel pravi, da se od kristjana pričakuje drugačnost, pa ne takšna, kot jo pridiga svet, ampak tista, ki jo od nas zahteva in pričakuje Bog. Kristjan je oseba, ki je tesno povezana s Kristusom, zato pravi Pavel, da je kristjan del Kristusovega telesa. S tem, ko kristjan izvrši prešuštvo, potegne v greh tudi Kristusa. Prešuštvo je greh zoper Boga, zoper zakonskega partnerja in zoper lastno telo. Je prevara, ki jo Božja beseda primerja z malikovanjem. Spolni odnos ima namreč tudi svojo duhovno komponento.  Spolnost ima znotraj zakonske zveze pozitiven duhovni pomen. Kot sem že omenil, sta  spolna nemorala in malikovalstvo v najtesnejši zvezi, kar se je odražalo tudi v zgodovini starega Izraela (cff. 2Mz 32,6. 4Mz 25,1.2).  Sv. Pavel je ti dve stvari na drugem mestu povezal takole: "Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč." (1Kor 10,7.8)  

 

Kristjan ni sam svoj. V njem biva Sveti Duh, zato pravi apostol Pavel, da je vsak posamezni kristjan tempelj Svetega Duha.  Zato je kristjan dolžan odgovorno ravnati s svojim telesom. Povrhu tega smo bili odkupljeni za visoko ceno, s krvjo Jezusa Kristusa. Pavel nas zato opominja, naj poveličujemo Boga v svojem telesu. Telo kot tako ni nič slabega. Gnostiki in drugi dualisti trdijo, da je vse, kar je materialnega slabo, kar je duhovnega pa dobro. Zato so nekateri med njimi živeli strogo asketsko življenje, s čimer so hoteli kazati zaničevanje do telesa, drugi pa so rekli, da telo tako ali tako ni pomembno, pomembna da je duša, zato so živeli v razvratu. Eno in drugo je seveda popolnoma narobe.  Naše telo je Božji dar in zato  je edino pravilno, da v njem poveličujemo Boga s čistim življenjem. 

Doslej sem govoril samo o tem, kar smo dolžni delati, nič pa o tem, kaj naj stori tisti, ki mu pri tem spodleti. Sveto pismo ima dobro novico  za take, ki zgrešijo. Vsi namreč grešimo na različnih področjih, kajti vsakdo med nami ima svoje šibke točke. Božja beseda zato govori: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) V Stari zavezi pa beremo: "Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,7) Jezus je bil umorjen za naše grehe in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  Zatorej poveličujmo Gospoda v svojem telesu, saj si to on vsekakor zasluži!

Vnuk vojnega zločinca, pot spreobrnjenja in sprave

Rudolf Höss je bil esesovski oficir in od 1. maja 1940 do konca leta 1943 komandant taborišča smrti Auschwitz. Leta 1947 so ga poljske oblasti obsodile na smrt in obesile na mestu taborišča, ki ga je vodil več kot tri leta. 

Njegov vnuk Kai je živ dokaz tega, da je Božje delovanje nezadržno. Rodil se je v brezbožni družini kot potomec vojnega zločinca, nato delal širom sveta (Evropa, Bližnji vzhod, Azija) na področju turizma in hotelirstva, doživel transformativno spreobrnjenje in se posvetil službi Bogu in bližnjim. Dela kot pastor Biblične cerkve v Stuttgartu. Poleg tega predava po cerkvah, šolah in drugih javnih ustanovah. V svojih predavanjih nastopa zoper nacionalni socializem in antisemitizem.

V pogovoru s kanonikom J. Johnom, ki si ga lahko ogledate v zgornjem videu, je spregovoril o svojem srečanju z neprijetno preteklostjo, svoji poti spreobrnjenja ter z vzpostavljanjem odnosa z judovskimi skupnostmi ter žrtvami holokavsta in njihovimi svojci.  

Osovraženi

 Nihče te ne more v tem življenju sovražiti bolj, kot so sovražili Jezusa. 

~ Kevin DeYoung

Preko evangelija do vere

Njegov evangelij je edino orodje, preko katerega Bog v nas vdihne svojo vero, ali kot pravi Pavel: "Vera je iz slišanega oznanila."

~ Jean Calvin

Zaklad vere

Nebesa niso pravi zaklad vere. Največji zaklad vere je Kristus.

~ Michael Reeves

Red odrešenja (na kratko)

Človek ni odrešen, ker veruje v Kristusa, ampak veruje v Kristusa, ker je odrešen.

~ Loraine Boettner

Nezainteresirani za evangelij

 Govorimo o evangeliju in se čudimo, zakaj ljudi ne zanima tisto, kar govorimo.  Seveda jih ne zanima. Nikogar ne zanima veselo oznanilo, dokler se ne zave,  da ga potrebuje.  Nikogar ne zanima dar odrešenja, dokler se ne zave,  da obstaja nekaj, česar mora biti odrešen.

~ John Gresham Machen

Cerkev kot zakonska zveza

Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, 26 da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, 27 tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. 28 Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. 29 Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: 30 smo namreč deli njegovega telesa. 31 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 32 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. 33 Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. 

1 Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. 2 Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: 3 da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. 4 In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.    (Ef 5,25-6,4)

Ob branju naslova bi lahko kdo vprašal, kakšno zvezo naj bi  imela cerkev z zakonskim stanom, toda ob branju zgornjega odlomka iz Pisma Efežanom postane stvar popolnoma jasna. V njem  je namreč apostol Pavel primerjal odnos cerkve s Kristusom z  odnosom znotraj zakonske zveze, torej med možem in ženo. Naš Gospod je  vzljubil cerkev in dal sam sebe zanjo. Jezus je umrl za cerkev! On se je zanjo žrtvoval. Žrtvoval se je za vse, ki smo del tega njegovega skrivnostnega telesa. Cerkev niso le pridigarji in predstojniki, kot velikokrat slišimo sli beremo v posvetnih medijih, ampak vsi verni in krščeni kristjani. Jezus je cerkev očistil vsega greha in jo pripravlja na večnost. 

Kristus, ki je  Ženin cerkve, ljubi svojo cerkev, enako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene. V zakonski zvezi nikakor ne sme iti  za moževo gospodovanje nad ženo, ampak za medsebojno ljubeče razmerje. Kot smo  vsi kristjani kot cerkev Kristusovo telo, tako sta tudi mož in žena eno telo. Ne mož in mož ali žena in žena,  kar je iznajdba tega padlega sveta,  ampak mož in žena. Na začetku Svetega pisma beremo: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Moški in ženske nismo enaki, kar danes velikokrat slišimo, ampak komplementarni. Zato sestavljata mož in žena eno meso (cff. 1Mz 2,44. Mt 19,5.6. Mr 10,8. 1Kor 6,16). Način, na katerega smo intimno povezani s svojim telesom, je podoben povezanosti dveh, ki sta v zakonski zvezi. Enako je z zavezo Kristusa s cerkvijo (cf. Ef 5,28-32).  

Otrokom je naložena odgovornost, da po svojih zmožnostih in glede na svojo zrelost izvršujejo svoj del Kristusovega načrta, ki ga ima v zvezi s človeškim rodom. Cerkev namreč sestavljajo različne generacije, med katerimi mora obstajati edinost.  Po drugi strani so starši odgovorni za to, da z otroki ravnajo tako, da v njih ne vzbujajo jeze in zagrenjenosti. 

To, o čemer govori apostol Pavel, je Božji ideal, toda vemo, da v praksi ni vedno čisto tako, kajti tudi ljudje  nismo idealni. Ravno zato je  apostol napisal te besede spodbude in opomina.  Bog je  ob vsakem času pripravljen na odpuščanje.  Pravzaprav nam je v Kristusu že vse odpustil. Le priznati je treba svoje slabosti, da bomo to odpuščanje tudi v polnosti zaživeli.

Vse Pismo govori o Jezusu

Iz slehernega besedila v Svetem pismu vodi pot k Jezusu. 

~ Charles Spurgeon

Vmesni čas

Živimo med dvema velikima dnevoma: med dnevom, ko je Kristus visel pred ljudmi in med dnevom, ko bodo ljudje klečali pred Kristusom. 

~ Paul Washer

O gotovosti

Gotovost je sad, ki raste iz korenin vere.

~ Stephen Charnock 

 

Vera v Kristusa

Vera v Kristusa ni dodajanje religijskega elementa v naše življenje,  ampak smrt starega in rojstvo novega človeka. 

~ Herman Bavinck

Odrešenik za vsa ljudstva

6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Na krščanskem zahodu se ta praznik  imenuje epifanija ali razglašenje (njegovo celotno ime  je Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga).  Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali  dogodkov prvih tridesetih let  Kristusovega življenja, od rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah se na ta dan še vedno spominjajo vseh teh dogodke, v večini cerkva pa so  jih razdelili na več praznikov. Na krščanskem zahodu se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu,  na vzhodu pa  Jezusovega krsta, kar se mi zdi bolj posrečena rešitev, kot je naša, toda tudi naša ima svoj posebno globok pomen.

Ljudska domišljija in izročilo sta  modre spremenila v "svete tri kralje", kar je pri nas dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten folklorni pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti  o številu modrih, niti o kakšnih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V cerkvah  dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko popolnoma netočno, saj so modri  obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on pa je skupaj z družino že  stanoval v hiši. V Kölnu naj bi imeli celo relikvije, oziroma posmrtne ostanke "treh kraljev", kar je tudi zelo problematično, ker v resnici ni šlo za kralje.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike ter strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja  (cf. Mt 2,1.2). 

Poročilo o srečanju magov  z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11)  Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja kmalu zatem zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje seveda še ni bilo popolno. Kristus se je pozneje v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19,  Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30).  Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. O slednjem pravi sv. Pavel takole: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. 

Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28)

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. Iz Judov in poganov je naredil eno sveto ljudstvo, novi Izrael. Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9). Vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, je priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je edina pot v nebesa za ljudi iz vseh narodov. To je resnično sporočilo praznika razglašenja.