25/02/2026

Bog zadržuje zlo

Oh, kako neverjetno, da ljudje toliko govorijo o človeški moči in dobroti ob dejstvu, da bi bili utelešeni hudiči, če nas ne bi Bog pri tem zadrževal. 

~ David Brainard

23/02/2026

22/02/2026

Rušenje mentalnih trdnjav

Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. Res živimo v mesu, a se ne bojujemo v skladu z mesom. Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.  (2Kor 10,1-6)

!0. poglavje Drugega pisma Korinčanom pomeni prelomnico v omenjenem pismu. V prvih devetih poglavjih izraža apostol Pavel radost in hvaležnost nad poboljšanjem korintskih kristjanov, do katerega je prišlo po prejemu Prvega pisma.  V 10. poglavju pa se tema dramatično zamenja, kajti v zadnjih štirih poglavjih  apostol brani svojo službo pred lažnimi apostoli, ki so se vmes pojavili v Korintu in njihovimi lažnivimi obtožbami. Toliko o kontekstu, iz katerega je vzet odlomek.

Na začetku našega odlomka (2Kor 10,1.2) se sv. Pavel sklicuje na Kristusovo krotkost in prizanesljivost: Naš Gospod je počasen v jezi in potrpežljiv, da bi se mogli odrešiti vsi Božji izvoljeni, ali kot pravi apostol Peter: "Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,9) V tem je Pavel posnemal Kristusa pri svojem ravnanju s Korinčani. Zato je tamkajšnje vernike pozval, naj uredijo stvari, da mu ne bo treba ostro nastopati proti tistim, ki živijo po mesu. 

Kaj pomeni izraz življenje po mesu? Življenje po mesu (gr. sarx) je fraza, ki jo pogosto omenja apostol Pavel in se je lepo udomačila v krščanski teologiji. Pri tem ne gre nujno za fizično človeško telo (enako  v našem primeru), ampak za življenje, ki ga obvladuje grešna človeška narava, ne Sveti Duh. Gre torej za grešna nagnjenja in želje, ki so v nasprotju z Božjo voljo.

Kristjani sicer živimo v mesu, torej v telesu, ki ni samo po sebi nič slabega (nismo torej manihejci), ni nam pa dovoljeno ravnati po mesu. Kristjanov boj je duhoven, ne mesen, telesen. Pri duhovnem boju ne pridejo v poštev meči, kopja ali katapulti, ker se ne morejo dotakniti duhovne stvarnosti. Orožje, s katerim je razpolagal Pavel, je molitev, Božja beseda, vera in moč Svetega Duha. Ambroziaster pravi: "Čeprav živimo v telesu, moramo delovati na duhovni način. Vsakdo, ki dela, kar je všeč Bogu, deluje duhovno. Pavel bojuje boj za Kristusa s poslušnostjo v veri in samodisciplini." (1) To orožje je zelo močno, saj podira trdnjave. Pavel tu ni mislil fizičnih trdnjav, ampak središča demonskega nasprotovanja evangeliju. Zemeljski nosilci tega nasprotovanja so bili Satanovi služabniki, toda Pavla ni bilo strah, ker je bila z njim moč Svetega Duha, ali kot pravi sv. Janez: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Hudičevi služabniki so pri napadih na sv. Pavla uporabljali vso mogočo lažno modrost in sofisticirane argumente. Zoper take je Pavel govoril že v Prvem pismu Korinčanom, kjer je branil duhovno modrost križa pred modrostjo tega sveta. Apostol se je bil pripravljen soočiti z neposlušnostjo v korintski cerkvi in problem popraviti, vendar nič na silo. Teodoret Cirski to komentira takole: "Pavel je potrpežljiv, ker jih hoče poskušati prepričati, kolikor je mogoče, da popravijo svoja pota. Kaznoval bo le tiste, ki se bodo še naprej upirali njegovim opozorilom." (2)  Kot sem že rekel, Pavel je posnemal Kristusovo potrpljenje.

Za konec še praktična uporabna vrednost našega odlomka. Dejstvo je, da "bog tega sveta" (2Kor 4,4) obvladuje ves svetovni sistem, zaradi česar je le-ta  Bogu sovražen. Pita nas z lažno filozofijo, lažno religijo, lažno modrostjo, lažno svobodo, lažno umetnostjo, lažno znanostjo, ki zanika biološki spol,  izmaličeno moralko, izkrivljenim pravom, toksično empatijo in drugimi peklenskimi iznajdbami. Cerkev kot celota se je znašla v nekakšnem globalnem Korintu, iz katerega je žal vsrkala veliko greznice. In v ta svet smo vrženi kristjani. Ko je hudič skušal Jezusa, ga je le-ta zavrnil s tremi biblijskimi citati cf. (Mt 4,1-11). Božja beseda je močno orožje zoper sile zla. Pismo govori o njej naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Potem je tu molitev, o kateri pravi Luther: "Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje."  Naslednje orožje je vera, oziroma zaupanje vanj, ki je svet premagal, našega Gospoda Jezusa Kristusa  (cf. Jn 16,33). In potem je tu še moč Svetega Duha: "Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,14.15)  Kaj bi še hoteli drugega? 


(1) Church History Study Bible, Crossway, Wheaton Illinois 2023, s. 1764.
(2) Ibid. 

21/02/2026

20/02/2026

Realna prisotnost

Tega se držimo in verujemo v prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu Gospodove večerje: ne v navidezno, ampak v resnično in dejansko prisotnost.   

~ William Perkins

19/02/2026

Proti tesnobnosti

Najboljši protistrup proti tesnobnosti je pogosto premišljevanje o Božji dobroti, moči in zadostnosti. Nobena stvar ni prevelika, niti premajhna, da je ne bi mogli razgrniti in položiti pred Boga. 
~ A. W. Pink

18/02/2026

Žívi za Kristusa

Tisti, ki so živeli, so umrli. Tisti, ki sedaj živijo, bodo tudi umrli. V primerjavi z večnostjo je vse brez vrednosti. Žívi za Kristusa, žívi za večnost!
~ Avtor. N. N. 


17/02/2026

Ob Božji podpori

Vaša vera ne bo omahnila, dokler jo Bog podpira; niste dovolj močni, da bi odpadli, medtem ko je Bog sklenil, da vas drži.
~ J. I. Packer

15/02/2026

Ko deluje Božja ljubezen

Kadar koli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu, ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa. Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so bila srca svetih deležna počitka.
 Zaradi tega, čeprav imam v Kristusu veliko svobodo, da ti zapovem, kaj se spodobi storiti, te vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa – 10 za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. 11 Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni. 12 Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. 13 Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. 14 Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. 15 Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, 16 in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu.         (Flm 1,4-16)

Pavlovo pismo Filemonu je bilo  napisano v Rimu, ko je bil Pavel v zaporu in sicer po vsej verjetnosti leta 62 po Kr.  Filemon je bil premožen kristjan iz mesta Kolose v Mali Aziji. Bil je tudi lastnik sužnjev, od katerih mu je eden, po imenu Onézim, pobegnil v Rim in svojega gospodarja verjetno pred tem tudi okradel, kar je razvidno iz Flm 1,18.19a: "Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun.  To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam." Ko je bil v Rimu, je pobegli Onézim srečal Pavla in se spreobrnil. Kazen, ki je v tistem času doletela pobeglega sužnja, ki so ga dobili, je bila zelo huda, od bičanja, žigosanja, dela v verigah, lahko pa celo smrtna. V našem primeru je stvar zelo drugačna.
 
Zgornji odlomek se začenja z zahvalno molitvijo, ki služi kot uvod v samo pismo Filemonu. Že v uvodu apostol apelira na Filemonovo ljubezen do Pavla ter do vseh svetih v Kristusu. 
 
V nadaljevanju je Pavel postopoma razvil svoj poziv Filemonu, da vnovič sprejme Onézima. Tega ni izrazil kot ukaz ali zahtevo, ampak kot prošnjo, v kateri se je skliceval na bratsko ljubezen med kristjani (cf. Flm 1,8.9). Povedal mu je, da je po Pavlovem oznanjevanju Onézim postal kristjan (cf. ib. v. 10) in če prej Filemonu ni bil koristen, ker je okradel gospodarja in mu ušel,   je sedaj koristen tako Filemonu kot Pavlu.  Takšno moč preobrazbe ima evangelij!  Pavel se ni odločil, da bi Onézima  obdržal, ampak ga je poslal nazaj k nekdanjemu gospodarju. Toda ne  pošilja ga več kot sužnja, ampak kot svojega in Filemonovega ljubega brata v Kristusu, s čimer je med vrsticami izrazil željo, naj ga Filemon osvobodi.  Krščanstvo ni šlo v frontalni napad na sužnjelastništvo, ampak ga je spodkopalo na bolj subtilen način, od znotraj. 

Sv. Pavlinu Oglejskemu (725 - 802) pripisujejo himno Ubi caritas est vera, Deus ibi est, ali po naše, Kjer ljubezen je resnična, tam je Bog. Tukaj gre za aluzijo na temo 4. poglavja 1. Janezovega pisma. Vstop Boga v  življenjsko zgodbo posameznika premeša vse karte in postavi vse dotedanje hierarhije stvari na glavo. Božji odtujenci in sovražniki postanejo njegovi ljubljeni otroci, pripadniki sovražnih družbenih skupin in razredov se preobrazijo v  brate in sestre, vse to pa zato,  "ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5)  Kjer in kadar Bog deluje, takrat zagotovo rešuje, kjer in kadar Bog rešuje, tam tudi posvečuje, ljubezen pa je zunanji znak posvečenosti.

14/02/2026

12/02/2026

Edina Božja beseda

Bog govori v svoji besedi polno in dokončno. Vsa druga domnevna  razodetja so laži, porojene iz pekla. 
~ John Owen

11/02/2026

Če izbrišemo Calvina

Izbrišite Jeana Calvina in  njegovo teologijo iz cerkvene zgodovine, toda jaz bom temu navkljub še vedno veroval v človekovo dejansko pokvarjenost,  Božjo brezpogojno izvolitev, določno Kristusovo spravo, učinkovito Božjo milost in stanovitnost svetih. 

To pa zato, ker mi tako govori Sveto pismo.
~ Dustin Benge

 

09/02/2026

Dobra dela

Dobra dela ne priborijo odrešenja, ampak kažejo, da je tisti, ki jih opravlja, prejel Božjo milost in je eden od izvoljenih.
~ John Wycliffe

08/02/2026

Zakaj bi se ponašal s slabotnostmi?

Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda. Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti. S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi. Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.           (2Kor 12,1-10)
 
V zgornjem odlomku sv. Pavel brani svoj apostolski poklic pred posamezniki, ki so nastopali kot nekakšni super-apostoli in so se hvalili s svojimi domnevno veličastnimi duhovnimi izkustvi. Toda Pavel se je za razliko od teh ljudi raje ponašal s svojimi slabostmi.
 
Pravzaprav je tudi sam doživel nekatera močna duhovna izkustva, o čemer nam pripoveduje v   3. in 4. vrstici obravnavanega odlomka. Govori o tem, da je bil dvignjen v tretja nebesa, kar seveda ne pomeni, da bi imela nebesa tri nadstropja. V skladu s takratnim pojmovanjem so prva nebesa tista, po katerih letijo ptice, druga vesolje in tretja svet onkraj časa in prostora, ki predstavlja Božje bivališče. V določenem trenutku je torej dobil nekakšen vpogled v področje božanskega.

Toda, ker pa je bil Pavel ravno tako dovzeten za ponašanje, kot smo na splošno vsi ljudje, mu je bil po Božji volji dan trn v meso, da bi ga varoval pred prevzetnostjo (cf. 2Kor 12,7).  O tem, kaj naj bi bil ta trn, nam apostol ničesar ne pove. Iz besedila se da razbrati, da je šlo za zelo neprijetno nadlogo. Nekateri menijo, da je bil to nekakšen notranji boj ali tegoba, kar bi lahko bilo kot  posledica njegovega nekdanjega preganjanja kristjanov, ali pa žalost zaradi  zavračanja Kristusa s strani judovskega ljudstva itn. Spet drugi menijo, da je šlo za demonsko nadlegovanje. Možno je tudi, da je šlo za kakšno telesno bolezen. Ko je  Pavel tri krat prosil Boga, naj ga reši te nadloge, ni dobil pozitivnega odgovora, ampak naslednjo spodbudo: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (Ibid. v. 9) Kristjan, ki je v stiski,  nima vedno na razpolago  neposredne Božje pomoči. Te se ne da izsiliti, za kar si tako radi prizadevajo različni karizmatiki. Ima pa kristjan na razpolago milost, da smo zmožni črpati  moč celo iz lastne slabotnosti. 

Na več mestih sem napisal, da je hierarhija stvari v krščanstvu bistveno drugačna od tiste, kot jo pozna svet: kar je v svetu zgoraj, je lahko v krščanstvu čisto na dnu in obratno. Da bi nekdo črpal svojo moč iz lastne slabotnosti?  To je tista slabotnost, ki je šla Nietzscheju, in ki gre podobnim "prerokom" volje za moč še vedno  tako zelo na živce. In tu nastopi  Božja milost, ki  zadostuje. Ko si zaradi svojega greha, osebnih težav ali česar koli na dnu, te čaka milost. Milost, ki odpušča in čisti, milost, ki te dviga kvišku, ko si na tleh  in te vodi  v večno življenje.

Da, to je milost, ki zadostuje v vseh potrebah. 

07/02/2026

Kdo si?

Tega, kdo si, ne odkriješ z gledanjem vase. Razkriješ se, ko stojiš pred Božjo besedo.
~ Kathryn Walter

06/02/2026

Vzeti nase svoj križ

 Vzeti nase svoj križ pomeni, da živiš življenje v prostovoljni predanosti Bogu. 

~ A. W. Pink

04/02/2026

Razlika kot pekel in nebesa

Satan obljublja najboljše, plačuje pa z najslabšim; obljublja čast, plačuje s sramoto; obljublja užitek, plačuje z bolečino; obljublja dobiček, plačuje z izgubo. Toda Bog plačuje, kakor obljublja, vsa njegova plačila so čisto zlato. 
~ Thomas Brooks

03/02/2026

Vse ima svoj namen

Na tem svetu ni niti ene travne bilke niti ene barve, ki ji ne bi bilo namenjeno, da nas razveseljuje.
~ Jean Calvin

02/02/2026

Velika skrivnost

Resnično, to je ena največjih skrivnosti na svetu, in sicer, da bi pravičnost, ki biva v nebesih, morala opravičiti mene, grešnika na zemlji. 
~ John Bunyan

01/02/2026

Kristusov vojak?

 Zato pa, moj otrok, bodi močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti. Trpi z menoj kot dober vojak Kristusa Jezusa. Nihče, ki služi vojsko, se ne zapleta v vsakdanje opravke, da bi le bil po volji tistemu, ki ga je vzel za vojaka. Tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih. Kmet, ki se trudi, ima prvi pravico pobirati sadove. Premisli, kaj pravim. Sicer pa ti bo Gospod dal pamet v vsem.    (2Tim 2,1-7)

Morda deluje naslov tega sestavka, pa tudi citirano besedilo, ki ga komentiram nekoliko militaristično, ampak dejstvo je, da je celotno življenje kristjana boj. Burk Parsons je s tem v zvezi zapisal: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." To seveda ni vojna, ki bi jo bojevali z orožjem tega sveta, kot so sablje, puške ali tanki, ampak za duhovno orožje. 

Na začetku našega odlomka spodbuja apostol Pavel Timoteja, naj bo močan v milosti, ki je v Kristusu. Timotej je namreč kazal znake plahosti, zato ga je Pavel spodbudil h korajžnemu nastopanju. V nadaljevanju mu veleva, kot to komentira sv. Hipolit v enem od svojih spisov, naj ne predaja svetopisemskega učenja nevernim in bogokletnim jezikom, ampak pobožnim in zvestim možem, ki želijo živeti sveto in pravično v Božjem strahu. Dejstvo je, da so le taki zmožni poučevati druge.

Sleherni kristjan je vojak Jezusa Kristusa. Toda pozor, tega izraza si ne smemo predstavljati v dobesednem smislu, ker bi sicer šlo v tem primeru za nekakšen krščanski džihad, ampak v čisto duhovnem. Gre torej za čisto duhovni boj.  Martin Luther je rekel, da obstaja v življenju kristjana v tem smislu trojni duhovni boj: boj zoper svet,  meso in zoper hudiča. Pod besedo svet si ne smemo predstavljati ustvarjenega sveta in ljudi, ampak splošno vzdušje in pokvarjeno miselnost, v katero bi nas rad vklenil in nas skuša vkleniti svet okoli nas. Pri mesu ne gre le za telo kot tako (telo kot tako je namreč dobro), ampak  za globlje stvari, kot so zavist, jeza, napuh in podobno, ki potem v ljudeh sprožajo različne reakcije.  Tretji element je že skoraj odpisani skušnjavec, ki mu pravimo hudič ali satan in ga imajo mnogi za srednjeveško strašilo, ampak stvar ni tako preprosta, ker je to strašilo v resnici zelo staroveško. Svoj rep vleče  že od časov edenskega vrta. 

Tisti, ki smo služili vojsko, vemo, kaj pomeni biti vojak. Živeli smo z mnogimi omejitvami: zaprti v vojašnici, ki smo jo lahko zapustili le na povelje, ali z dovoljenjem, imeli smo točno določen urnik, izvrševati smo morali povelja itn. Pri tem se nismo smeli zapletati v stvari, ki so jih lahko počeli tisti zunaj. Ni bilo lahko in najbrž se radi ravno zato v spominu vračamo v tiste čase. Seveda gre tu bolj za analogijo, kajti kristjanu ni treba živeti kot kakšen menih v nekem ločenem svetu. To bi bil čisti legalizem. Življenja ne smemo striktno ločevati na duhovno in posvetno, ampak mora biti celo naše življenje v tem svetu potekati v skladu z Duhom in Božjo besedo. Luther upravičeno pravi: "Pred Bogom uživa vsako delo svojo čast. Vsakdanje delo je božanski poklic, oziroma poklicanost. Pri našem vsakdanjem delu, ne glede na to, kako pomembno ali povsem navadno se zdi, služimo Bogu preko služenja bližnjemu, s čimer smo udeleženi v neprestani Božji skrbi za človeški rod."   Lahko smo torej čisto duhovni v popolnoma posvetnih stvareh, treba se je le izogibati, da te stvari ne postanejo naša absolutna prioriteta. 

 In še ena misel Burka Parsonsa: "Tisti, ki mislijo, da je duhovni boj šala, še niso vstopili v bitko." Res je, toda v tem boju nismo sami. Pravzaprav je Kristus že vse opravil za nas, zato nam ne preostane drugega, kot da se zanesemo na njegovo v popolnosti dovršeno delo. Pri tem boju ne gre za to, da bi mislili, kaj moramo sami storiti, ampak premišljujmo, kaj je za nas opravil Kristus, pri čemer nam je v pomoč njegova beseda in obljuba. Ne verjemimo skušnjavam sveta, mesa in hudiča, ampak zaupajmo v trdno Božjo obljubo, kot je oznanjena v njegovi besedi. Če pademo, se spomnimo naslednjih besed: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen," (Jn 1,8.9)  Potem nadaljujmo z Gospodom!