Zato pa, moj otrok, bodi močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. 2 Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti. 3 Trpi z menoj kot dober vojak Kristusa Jezusa. 4 Nihče, ki služi vojsko, se ne zapleta v vsakdanje opravke, da bi le bil po volji tistemu, ki ga je vzel za vojaka. 5 Tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih. 6 Kmet, ki se trudi, ima prvi pravico pobirati sadove. 7 Premisli, kaj pravim. Sicer pa ti bo Gospod dal pamet v vsem. (2Tim 2,1-7)
Morda deluje naslov tega sestavka, pa tudi citirano besedilo, ki ga komentiram nekoliko militaristično, ampak dejstvo je, da je celotno življenje kristjana boj. Burk Parsons je s tem v zvezi zapisal: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." To seveda ni vojna, ki bi jo bojevali z orožjem tega sveta, kot so sablje, puške ali tanki, ampak za duhovno orožje.
Na začetku našega odlomka spodbuja apostol Pavel Timoteja, naj bo močan v milosti, ki je v Kristusu. Timotej je namreč kazal znake plahosti, zato ga je Pavel spodbudil h korajžnemu nastopanju. V nadaljevanju mu veleva, kot to komentira sv. Hipolit v enem od svojih spisov, naj ne predaja svetopisemskega učenja nevernim in bogokletnim jezikom, ampak pobožnim in zvestim možem, ki želijo živeti sveto in pravično v Božjem strahu. Dejstvo je, da so le taki zmožni poučevati druge.
Sleherni kristjan je vojak Jezusa Kristusa. Toda pozor, tega izraza si ne smemo predstavljati v dobesednem smislu, ker bi sicer šlo v tem primeru za nekakšen krščanski džihad, ampak v čisto duhovnem. Gre torej za čisto duhovni boj. Martin Luther je rekel, da obstaja v življenju kristjana v tem smislu trojni duhovni boj: boj zoper svet, meso in zoper hudiča. Pod besedo svet si ne smemo predstavljati ustvarjenega sveta in ljudi, ampak splošno vzdušje in pokvarjeno miselnost, v katero bi nas rad vklenil in nas skuša vkleniti svet okoli nas. Pri mesu ne gre le za telo kot tako (telo kot tako je namreč dobro), ampak za globlje stvari, kot so zavist, jeza, napuh in podobno, ki potem v ljudeh sprožajo različne reakcije. Tretji element je že skoraj odpisani skušnjavec, ki mu pravimo hudič ali satan in ga imajo mnogi za srednjeveško strašilo, ampak stvar ni tako preprosta, ker je to strašilo v resnici zelo staroveško. Svoj rep vleče že od časov edenskega vrta.
Tisti, ki smo služili vojsko, vemo, kaj pomeni biti vojak. Živeli smo z mnogimi omejitvami: zaprti v vojašnici, ki smo jo lahko zapustili le na povelje, ali z dovoljenjem, imeli smo točno določen urnik, izvrševati smo morali povelja itn. Pri tem se nismo smeli zapletati v stvari, ki so jih lahko počeli tisti zunaj. Ni bilo lahko in najbrž se radi ravno zato v spominu vračamo v tiste čase. Seveda gre tu bolj za analogijo, kajti kristjanu ni treba živeti kot kakšen menih v nekem ločenem svetu. To bi bil čisti legalizem. Življenja ne smemo striktno ločevati na duhovno in posvetno, ampak mora biti celo naše življenje v tem svetu potekati v skladu z Duhom in Božjo besedo. Luther upravičeno pravi: "Pred Bogom uživa vsako delo svojo čast. Vsakdanje delo je božanski poklic, oziroma poklicanost. Pri našem vsakdanjem delu, ne glede na to, kako pomembno ali povsem navadno se zdi, služimo Bogu preko služenja bližnjemu, s čimer smo udeleženi v neprestani Božji skrbi za človeški rod." Lahko smo torej čisto duhovni v popolnoma posvetnih stvareh, treba se je le izogibati, da te stvari ne postanejo naša absolutna prioriteta.
In še ena misel Burka Parsonsa: "Tisti, ki mislijo, da je duhovni boj šala, še niso vstopili v bitko." Res je, toda v tem boju nismo sami. Pravzaprav je Kristus že vse opravil za nas, zato nam ne preostane drugega, kot da se zanesemo na njegovo v popolnosti dovršeno delo. Pri tem boju ne gre za to, da bi mislili, kaj moramo sami storiti, ampak premišljujmo, kaj je za nas opravil Kristus, pri čemer nam je v pomoč njegova beseda in obljuba. Ne verjemimo skušnjavam sveta, mesa in hudiča, ampak zaupajmo v trdno Božjo obljubo, kot je oznanjena v njegovi besedi. Če pademo, se spomnimo naslednjih besed: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen," (Jn 1,8.9) Potem nadaljujmo z Gospodom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar