16. april 2011

Med "Hozana!" in "Križaj ga!"

Giotto: Jezusov slovesni  prihod v Jeruzalem
Cvetni nedelji bi lahko rekli tudi nedelja mešanih občutkov. Ne vem, koliko ljudi ve, da se ta nedelja imenuje tudi druga pasijonska nedelja ali druga nedelja trpljenja. Prva nedelja trpljenja je namreč 5. postna.  Nedelja mešanih občutkov ji pravim zato, ker se na to nedeljo srečujeta dve že na prvi pogled nasprotujoči si stvari: vzklik "Hozana!" in vpitje "Križaj ga!" V zahodni cerkvi je to dan spomina na Kristusov slovesni prihod v Jeruzalem, ki ga je spremljalo navdušeno vpitje množic, obenem pa se na ta dan spominjamo tudi Kristusovega trpljenja, ki ga je tudi spremljalo vpitje skoraj istih množic, a popolnoma drugačno. V tradicionalnem lekcionarju je temu dnevu namenjen daljši odlomek iz Matejevega evangelija.

Biti najprej čaščen in kmalu nato zavržen ali celo ogrožen od množic, včasih tudi od posvetne gosposke, je bila stalnica Jezusovega življenja, oziroma vsaj tistega dela, ki nam ga opisujejo evangeliji. Toda višek tega dogajanja je antiteza med cvetno nedeljo in velikim petkom. Na eni strani imamo zmagoslavje na cvetno nedeljo, na drugi pa bridko sramoto križa, ki jo je pretrpel.

Vse skupaj pa je imelo povsem drugačen smoter in pomen, kot so mislili tako Jezusovi nasprotniki kot njegovi učenci. Ko se je po svojem vstajenju pridružil dvema zbeganima učencema na poti v Emavs, jima je rekel:  "'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?'  Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih." (Lk 24, 26.27). Že prej in sicer po svojem  slovesnem vhodu v Jeruzalem, je povedal učencem: "Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu." (Jn 12,24)

Ta sad pa je večno življenje, ki nam ga je Jezus pridobil, če le verujemo v njegovo odkupiteljsko delo na križu in si ga z vero prisvojimo. V naši domovini je navada, da nosijo ljudje na cvetno nedeljo v cerkev blagoslavljat različno zelenje in butare. Šega kot šega, s katero naj bi podoživljali veselje jeruzalemskega ljudstva ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Duhovniki bodo nad zelenjem izgovarjali molitve, zelenje kropili z blagoslovljeno vodo in pokadili z dišečim kadilom. Toda ves ta teater je brez haska, saj se po oljčnih in drugih vejicah, butarah, žegnani vodi in kadilu ni še nihče odrešil. Rešuje le vera, vera pa je "iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi." (Rim 10,17) Vera rešuje, ne  butare, ne glede na to, če so prišle zaradi svoje dolžine v Guinessovo knjigo rekordov ali ne! Oznanjujemo pa jo z besedami, ne s pantomimo ali s predmeti.

Bistvo zveličavne vere pa je, da je Jezus prišel na svet odrešit grešnike; na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje; za naše grehe je pretrpel   sramotno smrt na križu in vstal od mrtvih za naše opravičenje.  Opravičenje pa prejmemo od Boga gratis (zastonj!), po veri.  Bog daj vsem to vero!



Ni komentarjev: