29/04/2018

Delo Duha resnice



"[Z]daj [...] odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: 'Kam odhajaš'", temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal." (Jn 16,5-15)

Napovedana ločitev apostolov od njihovega Učitelja ni bila lahka stvar, zato jim je srce napolnila žalost (v.6). Toda, kot pravi Jezus, je bila ta žalost nepotrebna, kajti, dokler je bil on med njimi na svetu, je bil Sveti Duh zadržan. Učlovečeni Božji Sin je  v svojem človeškem stanju istočasno deloval le na enem mestu, prehodil Galilejo, Judejo in še nekatere sosednje pokrajine,  telo pa ga je omejevalo, da ni  bil istočasno v kakšni drugi pokrajini. Ker Sveti Duh ni vezan na določeno telo, lahko deluje kjerkoli (cf. Jn 3,8).  Zato pravi Jezus, da je  za apostole bolje, da  odide k Očetu, in da ga zamenja Sveti Duh - Tolažnik (v.7).

Beseda tolažnik ni   najboljši  prevod grškega izraza parakletos, je pa običajen Samostalnik parakletos namreč pomeni nekoga, ki je poklican nekomu ob stran, oziroma nekomu na pomoč. Izraz bi lahko  prevedli tudi kot Branitelj, Odvetnik, Zagovornik, Srednik, Pomočnik. Ta je sicer lahko tudi Tolažnik, ampak ta izraz deluje precej medlo.

Jezus pravi, da bo Sveti Duh ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe (v. 8).

Glede greha. Čeprav smo vsi grešili in posledično, kot pravi apostol pavel,  ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23), svet nerad prizna greh. Še več, ta pojem skuša vreči  v ropotarnico zgodovine in praznoverja. Toda zanikanje obstoja greha še ne pomeni, da greha ni. Kdor ne verjame, naj vzame v roke  dnevni časnik ali posluša, oziroma si ogleda kakšno informativno oddajo.  Ob novicah o vojnah, krivicah in kriminalu vseh vrst mu bo to najbrž takoj jasno, da je v tem svetu nekaj hudo narobe. Tisto, kar je narobe je v temelju greh. V 9. vrstici nam Jezus pojasni vzrok greha: korenina greha je nevera vanj. Nevera ni le to, da je nekdo brezbožen. To niti ne pomeni le tega, da je nekdo drugače, ne pa krščansko religiozen. Po svetu hodijo milijoni in milijoni ljudi, ki verjamejo v Jezusa Kristusa, prepričani so celo, da je on Božji Sin in Odrešenik, a se kljub temu nimajo za odrešene. Menijo, da njegovo delo nitdovolj popolno, in da morajo tudi oni k temu pripomoči s svojimi dobrimi deli, s čimer zanikajo in  teptajo Jezusovo na križu dokončano delo. Apostol Janez piše: "Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi." (1Jn 2,12) Na drugem mestu pa pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Je to tem ljudem premalo jasno, ali preveč nestvarno? Če je slednje, potem nimajo vere v Božjega Sina, čeprav morda v teološkem in zgodovinskem smislu verjamejo v njegov obstoj in delo.

Glede pravičnosti. Kot pravi Calvin, ljudje  dejansko nikoli ne bodo lačni in žejni pravičnosti, ampak jo bodo zavračali, če se ne bodo prej prepričali glede greha. Posameznik ne more napredovati v stvareh evangelija, če se pred tem ne poniža. Do resnične ponižnosti pa pride le pod pogojem, če se prepriča o svojem grehu. Pred Bogom ne premoremo lastne pravičnosti. On je tisti, ki nam  daje svojo  pravičnost, ki je torej Božji milostni dar, s katerim nas on na nek način pokrije. Ta dar pa smo potencialno prejeli že pred dva tisoč leti, ko je bil njegov Sin obujen  od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4, 25)  Kristus je odšel k Očetu (cf. Jn 16,10) in "je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Da, Kristus je  naša pravičnost! "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus, naša pravičnost, se sedaj za nas prikazuje pred Božjim obličjem. Ker je šel Kristus k Očetu, je naloga Svetega Duha, da prepričuje svet glede resnične  pravičnosti.

Glede sodbe. Kot nam Jezus pojasni v nadaljevanju, je sodba povezana z dejstvom, da je vladar tega sveta obsojen (cf. Jn 16,11). Calvin pravi glede tega, da Sveti Duh prepričuje svet glede sodbe v smislu, da je Kristus premagal kneza hudobije in ga obsodil ter po svoji zmagi obnavlja svet ter spravlja v red stvari, ki so bile po Satanovem delovanju uničene in v razkroju.

V nadaljevanju je Jezus povedal apostolom, da ima še veliko stvari, ki jim jih mora povedati, a da jih v tistem času še ne bi mogli nositi (cf. Jn 16,12), zato je naloga Svetega Duha, da jih bo uvedel v vso resnico (cf. v. 13). Rimskokatoliška cerkev ima Jn 16,13 za dokaz, da ni nič narobe z njenim zakladom vere, ki ga nenehno širi in mu dodaja nove nauke, ki niso osnovani na Svetem pismu, češ, da je Jezus obljubil, da bo cerkev postopoma uvedel v vso resnico. Vsak funkcionalno pismen človek lahko iz prebranega odlomka ugotovi, da Jezus ni govoril o cerkvi na splošno, ampak o apostolih. Oni so bili potem uvedeni v vso resnico, ki so jo nato posredovali naprej.  Zato pravi apostol Juda (Tadej) o veri, da  "je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Jud 1,3b) V kolikor bi razodevanje vere še kar trajalo, kot učijo v rimski cerkvi, bi bile te apostolove besede brezpredmetne. Vera je bila torej izročena enkrat za vselej, Kristusovi učenci pa so jo zapisali v  Svetem pismu Nove zaveze. Duh je navdihnjene pisce spominjal preteklih dogodkov (cf. Jn 14,26), ki so jih zapisali v štirih evangelijih, jim razložil evangelij odrešenja, pomemben za sedanjost (cf. Jn 14,26. 15,26), podan v Apostolskih delih ter apostolskih pismih in razodel eshatološko prihodnost  (Raz 1,19)

Vse, kar je Sveti Duh posredoval apostolom, je prejel od Jezusa, Jezus pa isto prejema od Očeta, oziroma poseduje skupaj z Očetom (Jn 16,14.15). V tem delu je Jezus pokazal na vlogo posameznih oseb Svete Trojice, kar pa  je že druga tema. 

22/04/2018

Zmagoslavje veselja



"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel." (Jn 16,16-22)

Evangelist Janez je edini, ki v svojem evangeliju ni opisal Jezusove postavitve zakramenta Gospodove večerje., ampaj se je, za razliko od piscev sinoptičnih evangelijev, rajši bolj posvetil  besedam, ki jih je izrekel naš Gospod na zadnji večerji. Zgornja perikopa je kratek odlomek, vzet  iz Jezusovega govora.

Kot je razvidno iz reakcije učencev, jim tedaj ni bilo niti najmanj jasno, kaj hoče Jezus povedati z besedami: "Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Če smo odkriti, tega  tudi mi ne bi razumeli, če bi bili na njihovem mestu. Njihova pričakovanja so bila eno, bližnja realnost pa drugo. Nekaj najtežje razumljivega  je neprijetno dejstvo, da vodi pot zmage preko križa. In ravno to je skušal Jezus dopovedati učencem.  Njihova pozornost je bila usmerjena v popolnoma drugo smer, kajti pričakovali so nastop mesijanskega kraljestva, ko naj bi Jezus vsak čas odkupil Izrael (cf. Lk 24,21), ne pa odšel nekam v neznano.  Gospod jim je pravzaprav zelo neposredno povedal, da bo v kratkem prišel čas, ko ga ne bodo videli, nato pa čas, ko ga bodo znova od časa do časa srečali, vse do vnebohoda. Napovedal jim je tudi, kaj se bo zgodilo, ko bo moral pretrpeti smrt: "Vi boste jokali in žalovali, svet pa  bo ob tem prav židane volje." (cf. Jn 16,20) 

Te besede so se uresničile že čez  nekaj dni, ko je Jezus  pretrpel mučno in sramotno smrt na križu, apostoli pa so se razbežali in žalovali v svojih skrivališčih, medtem ko se je svet okoli njih  zabaval in naslajal nad tem, kar se je zgodilo z našim Gospodom: "No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš,  stopi s križa in se tako reši." In še: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti.  Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali." (Mr 15,30-32)

Toda zmaga sveta nad Gospodom je bila le navidezna. Kmalu se je uresničila njegova primerjava njihove žalosti z žalostjo žene pred porodom in po njem. Kakor se žalost žene, ki jo je strah porodnih bolečin, po rojstvu otroka spremeni v veselje, enako bodo tudi apostoli po Jezusovem vstajenju doživeli veselje, ki jim ga nihče ne bo mogel vzeti. V luči tega veselja so nato apostoli po svetu oznanjali evangelij.

Evangeljsko krščanstvo je pravzaprav vesela vera, kajti evangelij nas uči, da nas  je Kristus prišel odrešit greha in večnega pogubljenja in vstal zaradi našega opravičenja. Evangelij ni, kot nekateri menijo, bergla, s pomočjo katere bi se mi ubogi črvi nekako pririnili skozi to solzno dolino. Ko torej govorimo o razlogih za veselje, ki nam izvoljenim daje Jezusovo vstajenje, je prav, da opozorimo, da smo kristjani prevečkrat videti podobni zbranim na sedmini, kot veselim ljudem. Dr. Martyn Lloyd-Jones je o takih povedal:
Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan." (Ps 23,5)*
 Evangelij torej pomeni, da je Bog nekaj velikega storil za nas, rezultat tega pa je  osvoboditev in veselje. Tega nam nihče ne more vzeti, saj nam je to zajamčil sam Gospod Jezus Kristus.



*Ekumenska izdaja, 1974.

21/04/2018

Božji velikani

Vsi Božji velikani so bili šibki ljudje, ki so se zanašali, da sta z njimi  njegova moč in prisotnost. 
~Hudson Taylor
  

15/04/2018

Dobri pastir - jamstvo za večnost



"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10,11-16)

Naš Gospod Jezus Kristus se je v teh nekaj stavkih  poistovetil z dobrim pastirjem. Primerjava Boga s pastirjem pravzaprav ni bila nekaj novega. Srečamo jo na primer v 23. in 80. psalmu, pri preroku Izaiju 40,11, v Jeremiju 23,1 ss., 31,10 in še kje, najbolj izrazito pa v 34. poglavju Ezekiela.

Mnogi verski voditelji se obnašajo kot najemniki in jim ni preveč mar za izročeno čredo. Zanima jih vse drugo, le zveličanje duš jim je  postranska stvar. Toda Jezus je pastir, ki je dal življenje za svoje ovce. On ni le pastir, ampak tudi Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Kot takega ga je prepoznal Janez Krstnik (cf. Jn 1,29). Kot žrtveno jagnje nas je odkupil oblasti greha in vsem vernim odprl pot v večno življenje (cf. Raz 5,9). Jezus se je žrtvoval za svoje ovce.  On daje večno življenje vsem, ki mu jih je dal nebeški Oče (cf. Jn 17,2). On razodeva Očetovo ime vsem, ki mu jih je  Oče odbral iz sveta (Jn 17,6).  Zato je prosil Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi ob zadnji večerji, da bi vsi, ki mu jih je dal nebeški Oče, nekoč zrli njegovo veličastvo (Jn 17,24).

V Jn 10,16 je Jezus povedal, da ima "še druge ovce, ki niso iz tega hleva". Mnogi to stvar narobe razlagajo, ko pravijo, da obstajajo poleg kristjanov še drugi, ki naj bi jih Gospod odrešil.  Toda v resnici ni tako. Jezus je namreč  govoril te besede Judom, ne kristjanom, saj kristjanov tedaj še ni bilo. Nekateri Judje so sprejeli vero vanj, torej so bili odrešeni. Druge ovce pa so ljudje izven judovstva, ki so sprejeli vero, torej tisti, ki so jim rekli goyim (po naše  pogani) in so tudi odrešeni. Naš dobri pastir je spravil z nebeškim Očetom tako  ljudi iz judovstva, kot  ljudi iz poganstva, ali, kot je napisal apostol Pavel: "Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef  2,17.18) Kristus je torej iz nas, ki smo bili daleč in iz tistih, ki so bili blizu, naredil eno samo (zdaj že moremo reči: krščansko) ljudstvo, saj nam je dal svoj mir in obojim omogočil neposredni dostop k nebeškemu Očetu.  

Jezus Kristus je dobri pastir, ki je prišel iskat, kar je izgubljeno in Božje Jagnje, ki je bilo žrtvovano za greh sveta. Za razliko od človeških pastirjev, ki so podvrženi svojim slabostim, je on popoln dobri pastir, na katerega se lahko vedno zanesemo. On je svojim ovcam jamstvo večnega življenja. 

11/04/2018

10/04/2018

Nujni pogoj odrešenja



Nihče ne more biti odrešen, dokler se ne zave, da je izgubljen. Nihče ne veruje dobrim novicam, dokler ne izve slabih novic.
~Steven Lawson

08/04/2018

Dvom in vera

Jezus je zbral okoli sebe nenavadno druščino učencev. Eden ga je izdal drugi ga je zatajil, ob njegovem križanju so se vsi, razen enega, skrili...

Eden od njih je bil Tomaž, ki si je zaradi svojega dvomečega značaja pridobil  sloves "nejevernega Tomaža". Ta Tomaževa značajska lastnost je prišla lepo do izraza, ko so mu učenci po srečanju z Jezusom, na katerem je bil Tomaž odsoten, veselo sporočili, da so videli Gospoda (cf. Jn 20,25). On pa se ni dal zlahka prepričati: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Ibid.) Upravičeno lehko rečemo, da je bil Tomaž skeptik in empiricist, ki je verjel samo tisto, kar je videl, preizkusil in otipal.  Ko se je čez osem dni  Jezus spet pojavil med apostoli,  je bil prisoten tudi Tomaž. Apostol Janez je to srečanje opisal takole: 

Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" 27 Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" 29 Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"  (Jn 20,26b-29)

Opazimo lahko, da je bil Jezus nadvse potrpežljiv in ni obsodil Tomaža zaradi njegove nevere. Še več, rekel mu je, naj pogumno izvede tisto, kar je nameraval in empirično preveri, če so rane res  pristne. Tomaž ni na to zmogel izdaviti ničesar drugega kot: "Moj Gospod in moj Bog!" Šlo je za preblisk, trenutek, ko se je Tomaža dotaknila Božja milost.

Apostoli so imeli  prednost, da so v živo videli vstalega Zveličarja. Po svetu še vedno hodi veliko nejevernih Tomažev. Ker vstajenje ni vsakdanji dogodek, je to popolnoma razumljivo. Če Jezusovi učenci niso mogli verovati, kako naj verujejo tisti, ki Gospoda nikoli niso videli v živo? Za take, ki kljub temu verujejo v vstalega Odrešenika, veljajo njegove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Blagor zato, ker je vera sad Božje milosti, tiste čudovite milosti, ki se je dotaknila Tomaža, ko je položil roko v Kristusovo stran. To je zveličavna vera, ki vodi s poti večnega pogubljenja v nebeško kraljestvo.


06/04/2018

Postava - milost


Postava pravi: "Stori to!" in ni nikoli opravljeno. Milost pravi: "Veruj to!" in vse je že opravljeno. 
~Martin Luther


02/04/2018

Spremljevalec na poti v Emavs


Jezusova smrt je močno potrla njegove učence. Sijajna kariera, ki so si jo obetali v njegovem kraljestvu, je z njim vred odšla v grob.  Biti tesno povezan z nekom, ki je bil obsojen kot najhujši kriminalec, pa tudi ni najboljša popotnica za tvojo varnost, zato so se skrili. V vsem tem dogajanju so se, kar se poguma tiče, še najbolje odrezale ženske. Potem pa se je zgodilo nepričakovano. O tem govori odlomek iz Lk 24, ki ga lahko poslušate na spodnji povezavi. 




01/04/2018

Zajec, praznina, Mladina in 1. april

Ko sem danes odprl Bingov brskalnik, me je na njem pozdravil zajec, ki najbrž simbolizira veliko noč. Striček Google me je pozdravil s praznino, kot da je danes še en dan, na katerega se ni nič posebnega zgodilo, oziroma se v njem nič ne dogaja. Včerajšnji dan je bil za Google vsekakor pomembnejši, saj je vestni striček ovekovečil 153. rojstni dan neke indijske zdravnice, po imenu Anandi Ghopal Joshi.

So se pa zato današnjega dne že v petek spomnili pri časniku Mladina in v njem objavili prispevek znanega slovenskega sociologa religije Marjana Smrketa, z naslovom Male skrivnosti velike noči. Ena takih "skrivnosti" je razodeta že v podnaslovu članka, glasi pa se takole: "Kot drugi čudeži tudi vstajenje ni zgodovinski dogodek, ampak projekcija človekovih želja." Pa si poglejmo to malo skrivnost dr. Smrketa malo podrobneje. 

Če smo malo natančnejši, pri tej stvari v resnici ne gre ne za veliko ne za malo skrivnost, kajti o tem že desetletja in stoletja lajnajo deistične, agnostične, in ateistične lajne, ki skušajo iz nekega dogodka, ki se je zgodil v določenem prostoru in času, narediti gol mit ali projekcijo človekovih želja. Dejstvo je, da obstajajo na svetu grobovi ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Toda v teh grobovih se še vedno nahajajo posmrtni ostanki teh dveh oseb. Obstaja pa  Jezusov grob, ki je   prazen. O tem, zakaj je ravno njegov grob  prazen, že zelo dolgo obstajajo najrazličnejše razlage, s katerimi  skušajo skeptiki vseh vrst racionalno rešiti ta problem.  Poglejmo si nekaj teh teorij. 

  1. Jezusovi učenci so ukradli njegovo truplo. Ta teorija bi bila kolikor toliko verjetna , če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kokoši, in je bila v tistem času njihova glavna skrb, kako rešiti lastno glavo. Poleg tega so grobnico stražili rimski vojaki, ki so dodobra obvladali svoje naloge. Stražarju, ki ni opravil naloge po "pravilu službe" je grozila celo smrtna kazen.  Bi si zmedeni in prestrašeni učenci, ki so trepetali za golo življenje in se poskrili v mišje luknje, upali izvesti tako akcijo?
  2. Jezus je preživel križanje in odkorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (tak kamen je tehtal med približno 1,3 in 1,8 tone) in se ga je dalo premakniti le od zunaj ter od strani, je  to brez tuje pomoči od zunaj, fizično nemogoče. To še posebej velja za osebo, ki so jo pred tem temeljito prebičali in drugače namučili, zaradi česar je izgubila veliko krvi. Poleg tega so bili Rimljani mojstri križanja in so znali svoje delo temeljito opraviti.
  3. Prišlo je do zamenjave groba. Ženske in apostoli so prišli po tej teoriji na velikonočno jutro k napačnemu grobu. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem pravi grob in  razpadajoče truplo ter s tem postavili trditve apostolov na laž.  
  4. Kolektivne halucinacije apostolov in drugih vidcev. Apostoli in drugi vidci so na tak način "doživeli" Jezusovo vstajenje. Vsekakor ne smemo zanikati možnosti, da bi lahko imel kdo od učencev halucinacije. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isti način in videla isto osebo. 
  5. Učenci so si vse skupaj preprosto izmislili.  Tudi to bi bilo možno, ampak le za določen čas, torej do prvega preganjanja, ali pa, dokler ne bi njihovi nasprotniki odkrili Jezusovo telo. Preganjanje pa je prišlo zelo hitro.  Ne vidim prav nobenega smisla, da bi si kdorkoli izmišljal nekaj, zaradi česar bi moral trpeti psihično poniževanje, na koncu pa bi ga čakala še mučeniška smrt. Dokaz je že to, da so bili  po Jezusovem križanju njegovi učenci popolnoma razočarani, prestrašeni in so se skrili. Nekateri so celo zapustili Jeruzalem. Pogum jim je zrasel pozneje, po Kristusovem vstajenju,  še bolj pa po binkoštih, ki so sledili. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Le kdo bi si želel ali hotel umreti za laž?
  6. Vstajenje je le projekcija človekovih želja. Ta teorija, ki jo zagovarja dr. Smrke je s psihološkega vidika zelo verjetna. Nekaj podobnega je trdil že Ernest Renan. Toda tudi za to razlago velja isto, kot za teorijo, po kateri so si apostoli vse skupaj izmislili.  Apostoli zagotovo ne bi šli v mučeništvo in smrt zaradi projekcij svojih človeških želja.  Nihče pri zdravi pameti ne bi storil česa takega.  
Pa še nekaj. Vstajenje od mrtvih ni bilo v 1. stoletji po Kr. nič bolj logična zadeva, kot je za nas čas. Judje so sicer verjeli v vstajenje, a šele ob koncu časov. Da bi kak posameznik kar tako vstal od mrtvih, jim ni prišlo na kraj pameti. Grki in Rimljani so verjeli v nesmrtnost duše, telesno vstajenje je bilo zanje popolnoma nepojmljivo, saj so imeli  telo v glavnem za nekaj, kar je manj vredno od duše.  V 15. poglavju 1. pisma Korinčanom beremo, da je bila celo mnogim korintskim kristjanom ideja telesnega vstajenja tuja. Ravno zato se je Pavel skliceval na priče Jezusovega vstajenja, katere našteva, saj je bila večina med le-temi tedaj še živa. Če bi bilo vstajenje samo mit ali projekcija človeških želja, se Pavel ne bi mogel sklicevati na žive priče, ki so videle vstalega Kristusa, ki jih je bilo kar nekaj sto.  

Teorije dvomljivcev vseh vrst niso ravno prepričljive. Nemški zgodovinar starega veka Werner Dahlheim, ki je sicer do krščanstva zelo skeptičen, je moral priznati, da je Kristusovo vstajenje, kakorkoli ga že kdo  prikazuje, tisti dogodek, s katerim se  krščanstvo začne. V svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal naslednje:

Kakor koli prikazujemo ta dogodek, z njim se začenja krščanstvo. Prihodnjega odrešenja namreč ni prinesla smrt, temveč njeno preseganje. Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.  Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*
Tako Dahlheim. Kot resen zgodovinar je moral  hočeš - nočeš priznati dejstvo, ki je sprožilo začetek krščanstva.  Teorija projekcije, laži, halucinacij, zamenjave groba, Jezusovega pobega iz grobnice ali kraje trupla pri tem ne pijejo vode.

Konec koncev, če Bog obstaja, potem je vse mogoče. Če ga ni, potem ni nič mogoče in ostane svetu  le večni 1. april.  


Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma.

Velika noč prinaša upanje


Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. 3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.     (Kol 3,1-4)

Kristjan, ki je res to, kar naj bi bil, je razpet med "že" in "še ne".  Ko je vstopil Jezus v  življenje kristjana, je slednji skupaj s Kristusom vstal od mrtvih.  Apostol Pavel pravi s tem v zvezi naslednje: "Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,  čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni –  in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu."  (Ef 2,4-6) Nekoč smo bili torej skupaj z ostalim svetom mrtvi v prestopkih in grehih. Bili smo mrtvi za Boga in Bogu sovražni ter smo hodili po svetu kot živi mrliči.  Bog pa, ki je bogat v usmiljenju, nas je obudil iz smrti, v kateri smo se nekoč nahajali. Tega ni storil zaradi naših posebnih kvalitet ali dobrih del, ampak po milosti.  To je tisti "že", o katerem sem govoril. Zato nas Božja beseda spodbuja, da iščemo to, kar je zgoraj, saj smo oživljeni za Boga. 

Toda tisti, ki je živ Bogu, je mrtev grehu. O tem govori Kol 3,3, ko pravi: "Kajti, umrli ste." Kristjan je živ za Kristusa ter s Kristusom in mrtev za greh. To, da je kristjan živ za Boga in mrtev za greh ter svet, je njegov status, ki ga uživa, ker pripada Kristusu.  To še ne pomeni, da kristjan ni več zmožen grešiti. Seveda je. Ravno zato nas Pavel opominja, naj mislimo na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. S tem hoče reči, naj razmišljamo in ravnamo v skladu s svojim sedanjim statusom, torej kot tisti, ki smo oživljeni skupaj s Kristusom, ne pa s prejšnjim, ko smo "bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,1)  

In kaj pomeni tisti "še ne"?  Jezusov drugi prihod še ni napočil, zato še nismo tisto, kar naj bi nekoč bili. To bomo postali, ko se prikaže Kristus v slavi sodit živim in mrtvim in poveliča tiste, ki vanj verujejo. Jezus je za nas opravil veliko delo:  "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Nase je prevzel vse naše grehe in prestopke  ter za nas pretrpel sramotno smrt na križu. Njegovo obujenje od mrtvih in vstajenje sta dokaz, da je resnični Odrešenik sveta. Odrešenje, ki ga je priskrbel, in smo ga deležni po veri, ni  nekaj, kar bi nam prišlo prav le za sedanjost, ampak za vso večnost.  Zato prinaša velika noč upanje in resničen razlog za veselje vsem, ki smo Kristusovi. 

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!