Dvom in vera

Jezus je zbral okoli sebe nenavadno druščino učencev. Eden ga je izdal drugi ga je zatajil, ob njegovem križanju so se vsi, razen enega, skrili...

Eden od njih je bil Tomaž, ki si je zaradi svojega dvomečega značaja pridobil  sloves "nejevernega Tomaža". Ta Tomaževa značajska lastnost je prišla lepo do izraza, ko so mu učenci po srečanju z Jezusom, na katerem je bil Tomaž odsoten, veselo sporočili, da so videli Gospoda (cf. Jn 20,25). On pa se ni dal zlahka prepričati: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Ibid.) Upravičeno lehko rečemo, da je bil Tomaž skeptik in empiricist, ki je verjel samo tisto, kar je videl, preizkusil in otipal.  Ko se je čez osem dni  Jezus spet pojavil med apostoli,  je bil prisoten tudi Tomaž. Apostol Janez je to srečanje opisal takole: 

Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" 27 Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" 29 Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"  (Jn 20,26b-29)

Opazimo lahko, da je bil Jezus nadvse potrpežljiv in ni obsodil Tomaža zaradi njegove nevere. Še več, rekel mu je, naj pogumno izvede tisto, kar je nameraval in empirično preveri, če so rane res  pristne. Tomaž ni na to zmogel izdaviti ničesar drugega kot: "Moj Gospod in moj Bog!" Šlo je za preblisk, trenutek, ko se je Tomaža dotaknila Božja milost.

Apostoli so imeli  prednost, da so v živo videli vstalega Zveličarja. Po svetu še vedno hodi veliko nejevernih Tomažev. Ker vstajenje ni vsakdanji dogodek, je to popolnoma razumljivo. Če Jezusovi učenci niso mogli verovati, kako naj verujejo tisti, ki Gospoda nikoli niso videli v živo? Za take, ki kljub temu verujejo v vstalega Odrešenika, veljajo njegove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Blagor zato, ker je vera sad Božje milosti, tiste čudovite milosti, ki se je dotaknila Tomaža, ko je položil roko v Kristusovo stran. To je zveličavna vera, ki vodi s poti večnega pogubljenja v nebeško kraljestvo.