"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel." (Jn 16,16-22)
Evangelist Janez je edini, ki v svojem evangeliju ni opisal Jezusove postavitve zakramenta Gospodove večerje., ampaj se je, za razliko od piscev sinoptičnih evangelijev, rajši bolj posvetil besedam, ki jih je izrekel naš Gospod na zadnji večerji. Zgornja perikopa je kratek odlomek, vzet iz Jezusovega govora.
Kot je razvidno iz reakcije učencev, jim tedaj ni bilo niti najmanj jasno, kaj hoče Jezus povedati z besedami: "Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Če smo odkriti, tega tudi mi ne bi razumeli, če bi bili na njihovem mestu. Njihova pričakovanja so bila eno, bližnja realnost pa drugo. Nekaj najtežje razumljivega je neprijetno dejstvo, da vodi pot zmage preko križa. In ravno to je skušal Jezus dopovedati učencem. Njihova pozornost je bila usmerjena v popolnoma drugo smer, kajti pričakovali so nastop mesijanskega kraljestva, ko naj bi Jezus vsak čas odkupil Izrael (cf. Lk 24,21), ne pa odšel nekam v neznano. Gospod jim je pravzaprav zelo neposredno povedal, da bo v kratkem prišel čas, ko ga ne bodo videli, nato pa čas, ko ga bodo znova od časa do časa srečali, vse do vnebohoda. Napovedal jim je tudi, kaj se bo zgodilo, ko bo moral pretrpeti smrt: "Vi boste jokali in žalovali, svet pa bo ob tem prav židane volje." (cf. Jn 16,20)
Te besede so se uresničile že čez nekaj dni, ko je Jezus pretrpel mučno in sramotno smrt na križu, apostoli pa so se razbežali in žalovali v svojih skrivališčih, medtem ko se je svet okoli njih zabaval in naslajal nad tem, kar se je zgodilo z našim Gospodom: "No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, stopi s križa in se tako reši." In še: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti. Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali." (Mr 15,30-32)
Toda zmaga sveta nad Gospodom je bila le navidezna. Kmalu se je uresničila njegova primerjava njihove žalosti z žalostjo žene pred porodom in po njem. Kakor se žalost žene, ki jo je strah porodnih bolečin, po rojstvu otroka spremeni v veselje, enako bodo tudi apostoli po Jezusovem vstajenju doživeli veselje, ki jim ga nihče ne bo mogel vzeti. V luči tega veselja so nato apostoli po svetu oznanjali evangelij.
Evangeljsko krščanstvo je pravzaprav vesela vera, kajti evangelij nas uči, da nas je Kristus prišel odrešit greha in večnega pogubljenja in vstal zaradi našega opravičenja. Evangelij ni, kot nekateri menijo, bergla, s pomočjo katere bi se mi ubogi črvi nekako pririnili skozi to solzno dolino. Ko torej govorimo o razlogih za veselje, ki nam izvoljenim daje Jezusovo vstajenje, je prav, da opozorimo, da smo kristjani prevečkrat videti podobni zbranim na sedmini, kot veselim ljudem. Dr. Martyn Lloyd-Jones je o takih povedal:
Če dajemo vtis, da je glavni učinek krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11). Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan." (Ps 23,5)*
Evangelij torej pomeni, da je Bog nekaj velikega storil za nas, rezultat tega pa je osvoboditev in veselje. Tega nam nihče ne more vzeti, saj nam je to zajamčil sam Gospod Jezus Kristus.
*Ekumenska izdaja, 1974.
Ni komentarjev:
Objavite komentar