"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10,11-16)
Naš Gospod Jezus Kristus se je v teh nekaj stavkih poistovetil z dobrim pastirjem. Primerjava Boga s pastirjem pravzaprav ni bila nekaj novega. Srečamo jo na primer v 23. in 80. psalmu, pri preroku Izaiju 40,11, v Jeremiju 23,1 ss., 31,10 in še kje, najbolj izrazito pa v 34. poglavju Ezekiela.
Mnogi verski voditelji se obnašajo kot najemniki in jim ni preveč mar za izročeno čredo. Zanima jih vse drugo, le zveličanje duš jim je postranska stvar. Toda Jezus je pastir, ki je dal življenje za svoje ovce. On ni le pastir, ampak tudi Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Kot takega ga je prepoznal Janez Krstnik (cf. Jn 1,29). Kot žrtveno jagnje nas je odkupil oblasti greha in vsem vernim odprl pot v večno življenje (cf. Raz 5,9). Jezus se je žrtvoval za svoje ovce. On daje večno življenje vsem, ki mu jih je dal nebeški Oče (cf. Jn 17,2). On razodeva Očetovo ime vsem, ki mu jih je Oče odbral iz sveta (Jn 17,6). Zato je prosil Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi ob zadnji večerji, da bi vsi, ki mu jih je dal nebeški Oče, nekoč zrli njegovo veličastvo (Jn 17,24).
V Jn 10,16 je Jezus povedal, da ima "še druge ovce, ki niso iz tega hleva". Mnogi to stvar narobe razlagajo, ko pravijo, da obstajajo poleg kristjanov še drugi, ki naj bi jih Gospod odrešil. Toda v resnici ni tako. Jezus je namreč govoril te besede Judom, ne kristjanom, saj kristjanov tedaj še ni bilo. Nekateri Judje so sprejeli vero vanj, torej so bili odrešeni. Druge ovce pa so ljudje izven judovstva, ki so sprejeli vero, torej tisti, ki so jim rekli goyim (po naše pogani) in so tudi odrešeni. Naš dobri pastir je spravil z nebeškim Očetom tako ljudi iz judovstva, kot ljudi iz poganstva, ali, kot je napisal apostol Pavel: "Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef 2,17.18) Kristus je torej iz nas, ki smo bili daleč in iz tistih, ki so bili blizu, naredil eno samo (zdaj že moremo reči: krščansko) ljudstvo, saj nam je dal svoj mir in obojim omogočil neposredni dostop k nebeškemu Očetu.
Jezus Kristus je dobri pastir, ki je prišel iskat, kar je izgubljeno in Božje Jagnje, ki je bilo žrtvovano za greh sveta. Za razliko od človeških pastirjev, ki so podvrženi svojim slabostim, je on popoln dobri pastir, na katerega se lahko vedno zanesemo. On je svojim ovcam jamstvo večnega življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar