Zajec, praznina, Mladina in 1. april

Ko sem danes odprl Bingov brskalnik, me je na njem pozdravil zajec, ki najbrž simbolizira veliko noč. Striček Google me je pozdravil s praznino, kot da je danes še en dan, na katerega se ni nič posebnega zgodilo, oziroma se v njem nič ne dogaja. Včerajšnji dan je bil za Google vsekakor pomembnejši, saj je vestni striček ovekovečil 153. rojstni dan neke indijske zdravnice, po imenu Anandi Ghopal Joshi.

So se pa zato današnjega dne že v petek spomnili pri časniku Mladina in v njem objavili prispevek znanega slovenskega sociologa religije Marjana Smrketa, z naslovom Male skrivnosti velike noči. Ena takih "skrivnosti" je razodeta že v podnaslovu članka, glasi pa se takole: "Kot drugi čudeži tudi vstajenje ni zgodovinski dogodek, ampak projekcija človekovih želja." Pa si poglejmo to malo skrivnost dr. Smrketa malo podrobneje. 

Če smo malo natančnejši, pri tej stvari v resnici ne gre ne za veliko ne za malo skrivnost, kajti o tem že desetletja in stoletja lajnajo deistične, agnostične, in ateistične lajne, ki skušajo iz nekega dogodka, ki se je zgodil v določenem prostoru in času, narediti gol mit ali projekcijo človekovih želja. Dejstvo je, da obstajajo na svetu grobovi ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Toda v teh grobovih se še vedno nahajajo posmrtni ostanki teh dveh oseb. Obstaja pa  Jezusov grob, ki je   prazen. O tem, zakaj je ravno njegov grob  prazen, že zelo dolgo obstajajo najrazličnejše razlage, s katerimi  skušajo skeptiki vseh vrst racionalno rešiti ta problem.  Poglejmo si nekaj teh teorij. 

1. Jezusovi učenci so ukradli njegovo truplo. Ta teorija bi bila kolikor toliko verjetna , če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kokoši, in je bila v tistem času njihova glavna skrb, kako rešiti lastno glavo. Poleg tega so grobnico stražili rimski vojaki, ki so dodobra obvladali svoje naloge. Stražarju, ki ni opravil naloge po "pravilu službe" je grozila celo smrtna kazen.  Bi si zmedeni in prestrašeni učenci, ki so trepetali za golo življenje in se poskrili v mišje luknje, upali izvesti tako akcijo?
2. Jezus je preživel križanje in odkorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (tak kamen je tehtal med približno 1,3 in 1,8 tone) in se ga je dalo premakniti le od zunaj ter od strani, je  to brez tuje pomoči od zunaj, fizično nemogoče. To še posebej velja za osebo, ki so jo pred tem temeljito prebičali in drugače namučili, zaradi česar je izgubila veliko krvi. Poleg tega so bili Rimljani mojstri križanja in so znali svoje delo temeljito opraviti.
3. Prišlo je do zamenjave groba. Ženske in apostoli so prišli po tej teoriji na velikonočno jutro k napačnemu grobu. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem pravi grob in  razpadajoče truplo ter s tem postavili trditve apostolov na laž.  
4. Kolektivne halucinacije apostolov in drugih vidcev. Apostoli in drugi vidci so na tak način "doživeli" Jezusovo vstajenje. Vsekakor ne smemo zanikati možnosti, da bi lahko imel kdo od učencev halucinacije. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isti način in videla isto osebo. 
5. Učenci so si vse skupaj preprosto izmislili.  Tudi to bi bilo možno, ampak le za določen čas, torej do prvega preganjanja, ali pa, dokler ne bi njihovi nasprotniki odkrili Jezusovo telo. Preganjanje pa je prišlo zelo hitro.  Ne vidim prav nobenega smisla, da bi si kdorkoli izmišljal nekaj, zaradi česar bi moral trpeti psihično poniževanje, na koncu pa bi ga čakala še mučeniška smrt. Dokaz je že to, da so bili  po Jezusovem križanju njegovi učenci popolnoma razočarani, prestrašeni in so se skrili. Nekateri so celo zapustili Jeruzalem. Pogum jim je zrasel pozneje, po Kristusovem vstajenju,  še bolj pa po binkoštih, ki so sledili. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Le kdo bi si želel ali hotel umreti za laž?
6. Vstajenje je le projekcija človekovih želja. Ta teorija, ki jo zagovarja dr. Smrke je s psihološkega vidika zelo verjetna. Nekaj podobnega je trdil že Ernest Renan. Toda tudi za to razlago velja isto, kot za teorijo, po kateri so si apostoli vse skupaj izmislili.  Apostoli zagotovo ne bi šli v mučeništvo in smrt zaradi projekcij svojih človeških želja.  Nihče pri zdravi pameti ne bi storil česa takega.  

Pa še nekaj. Vstajenje od mrtvih ni bilo v 1. stoletji po Kr. nič bolj logična zadeva, kot je za nas čas. Judje so sicer verjeli v vstajenje, a šele ob koncu časov. Da bi kak posameznik kar tako vstal od mrtvih, jim ni prišlo na kraj pameti. Grki in Rimljani so verjeli v nesmrtnost duše, telesno vstajenje je bilo zanje popolnoma nepojmljivo, saj so imeli  telo v glavnem za nekaj, kar je manj vredno od duše.  V 15. poglavju 1. pisma Korinčanom beremo, da je bila celo mnogim korintskim kristjanom ideja telesnega vstajenja tuja. Ravno zato se je Pavel skliceval na priče Jezusovega vstajenja, katere našteva, saj je bila večina med le-temi tedaj še živa. Če bi bilo vstajenje samo mit ali projekcija človeških želja, se Pavel ne bi mogel sklicevati na žive priče, ki so videle vstalega Kristusa, ki jih je bilo kar nekaj sto.  

Teorije dvomljivcev vseh vrst niso ravno prepričljive. Nemški zgodovinar starega veka Werner Dahlheim, ki je sicer do krščanstva zelo skeptičen, je moral priznati, da je Kristusovo vstajenje, kakorkoli ga že kdo  prikazuje, tisti dogodek, s katerim se  krščanstvo začne. V svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal naslednje:

Kakor koli prikazujemo ta dogodek, z njim se začenja krščanstvo. Prihodnjega odrešenja namreč ni prinesla smrt, temveč njeno preseganje. Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.  Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*

Tako Dahlheim. Kot resen zgodovinar je moral  hočeš - nočeš priznati dejstvo, ki je sprožilo začetek krščanstva.  Teorija projekcije, laži, halucinacij, zamenjave groba, Jezusovega pobega iz grobnice ali kraje trupla pri tem ne pijejo vode.

Konec koncev, če Bog obstaja, potem je vse mogoče. Če ga ni, potem ni nič mogoče in ostane svetu  le večni 1. april.  

Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma.