Delo Duha resnice

"[Z]daj [...] odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: 'Kam odhajaš'", temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.

Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal." (Jn 16,5-15)

Napovedana ločitev apostolov od njihovega Učitelja ni bila lahka stvar, zato jim je srce napolnila žalost (v.6). Toda, kot pravi Jezus, je bila ta žalost nepotrebna, kajti, dokler je bil on med njimi na svetu, je bil Sveti Duh zadržan. Učlovečeni Božji Sin je  v svojem človeškem stanju istočasno deloval le na enem mestu, prehodil Galilejo, Judejo in še nekatere sosednje pokrajine,  telo pa ga je omejevalo, da ni  bil istočasno v kakšni drugi pokrajini. Ker Sveti Duh ni vezan na določeno telo, lahko deluje kjerkoli (cf. Jn 3,8).  Zato pravi Jezus, da je  za apostole bolje, da  odide k Očetu, in da ga zamenja Sveti Duh - Tolažnik (v.7).

Beseda tolažnik ni   najboljši  prevod grškega izraza parakletos, je pa običajen Samostalnik parakletos namreč pomeni nekoga, ki je poklican nekomu ob stran, oziroma nekomu na pomoč. Izraz bi lahko  prevedli tudi kot Branitelj, Odvetnik, Zagovornik, Srednik, Pomočnik. Ta je sicer lahko tudi Tolažnik, ampak ta izraz deluje precej medlo.

Jezus pravi, da bo Sveti Duh ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe (v. 8).

Glede greha. Čeprav smo vsi grešili in posledično, kot pravi apostol pavel,  ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23), svet nerad prizna greh. Še več, ta pojem skuša vreči  v ropotarnico zgodovine in praznoverja. Toda zanikanje obstoja greha še ne pomeni, da greha ni. Kdor ne verjame, naj vzame v roke  dnevni časnik ali posluša, oziroma si ogleda kakšno informativno oddajo.  Ob novicah o vojnah, krivicah in kriminalu vseh vrst mu bo to najbrž takoj jasno, da je v tem svetu nekaj hudo narobe. Tisto, kar je narobe je v temelju greh. V 9. vrstici nam Jezus pojasni vzrok greha: korenina greha je nevera vanj. Nevera ni le to, da je nekdo brezbožen. To niti ne pomeni le tega, da je nekdo drugače, ne pa krščansko religiozen. Po svetu hodijo milijoni in milijoni ljudi, ki verjamejo v Jezusa Kristusa, prepričani so celo, da je on Božji Sin in Odrešenik, a se kljub temu nimajo za odrešene. Menijo, da njegovo delo nitdovolj popolno, in da morajo tudi oni k temu pripomoči s svojimi dobrimi deli, s čimer zanikajo in  teptajo Jezusovo na križu dokončano delo. Apostol Janez piše: "Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi." (1Jn 2,12) Na drugem mestu pa pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Je to tem ljudem premalo jasno, ali preveč nestvarno? Če je slednje, potem nimajo vere v Božjega Sina, čeprav morda v teološkem in zgodovinskem smislu verjamejo v njegov obstoj in delo.

Glede pravičnosti. Kot pravi Calvin, ljudje  dejansko nikoli ne bodo lačni in žejni pravičnosti, ampak jo bodo zavračali, če se ne bodo prej prepričali glede greha. Posameznik ne more napredovati v stvareh evangelija, če se pred tem ne poniža. Do resnične ponižnosti pa pride le pod pogojem, če se prepriča o svojem grehu. Pred Bogom ne premoremo lastne pravičnosti. On je tisti, ki nam  daje svojo  pravičnost, ki je torej Božji milostni dar, s katerim nas on na nek način pokrije. Ta dar pa smo potencialno prejeli že pred dva tisoč leti, ko je bil njegov Sin obujen  od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4, 25)  Kristus je odšel k Očetu (cf. Jn 16,10) in "je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Da, Kristus je  naša pravičnost! "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus, naša pravičnost, se sedaj za nas prikazuje pred Božjim obličjem. Ker je šel Kristus k Očetu, je naloga Svetega Duha, da prepričuje svet glede resnične  pravičnosti.

Glede sodbe. Kot nam Jezus pojasni v nadaljevanju, je sodba povezana z dejstvom, da je vladar tega sveta obsojen (cf. Jn 16,11). Calvin pravi glede tega, da Sveti Duh prepričuje svet glede sodbe v smislu, da je Kristus premagal kneza hudobije in ga obsodil ter po svoji zmagi obnavlja svet ter spravlja v red stvari, ki so bile po Satanovem delovanju uničene in v razkroju.

V nadaljevanju je Jezus povedal apostolom, da ima še veliko stvari, ki jim jih mora povedati, a da jih v tistem času še ne bi mogli nositi (cf. Jn 16,12), zato je naloga Svetega Duha, da jih bo uvedel v vso resnico (cf. v. 13). Rimskokatoliška cerkev ima Jn 16,13 za dokaz, da ni nič narobe z njenim zakladom vere, ki ga nenehno širi in mu dodaja nove nauke, ki niso osnovani na Svetem pismu, češ, da je Jezus obljubil, da bo cerkev postopoma uvedel v vso resnico. Vsak funkcionalno pismen človek lahko iz prebranega odlomka ugotovi, da Jezus ni govoril o cerkvi na splošno, ampak o apostolih. Oni so bili potem uvedeni v vso resnico, ki so jo nato posredovali naprej.  Zato pravi apostol Juda (Tadej) o veri, da  "je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Jud 1,3b) V kolikor bi razodevanje vere še kar trajalo, kot učijo v rimski cerkvi, bi bile te apostolove besede brezpredmetne. Vera je bila torej izročena enkrat za vselej, Kristusovi učenci pa so jo zapisali v  Svetem pismu Nove zaveze. Duh je navdihnjene pisce spominjal preteklih dogodkov (cf. Jn 14,26), ki so jih zapisali v štirih evangelijih, jim razložil evangelij odrešenja, pomemben za sedanjost (cf. Jn 14,26. 15,26), podan v Apostolskih delih ter apostolskih pismih in razodel eshatološko prihodnost  (Raz 1,19)

Vse, kar je Sveti Duh posredoval apostolom, je prejel od Jezusa, Jezus pa isto prejema od Očeta, oziroma poseduje skupaj z Očetom (Jn 16,14.15). V tem delu je Jezus pokazal na vlogo posameznih oseb Svete Trojice, kar pa  je že druga tema.