Svet ima zelo rad papeža Bergoglia. Le zakaj? Odgovor je preprost: Bergoglio govori tisto, kar svet rad sliši in kar hoče slišati. Ko omenjeni gospod pove kaj zelo všečnega, ga mora vsake toliko njegov tiskovni predstavnik demantirati in povedati, kaj da je poglavar rimske cerkve v resnici hotel povedati. Kakorkoli, svet se obnaša tako, kot se je rimski cesarski namestnik Feliks, ko je poklical na zagovor apostola Pavla. Pa poglejmo ta prizor:
Dal je poklicati Pavla in ga poslušal, ko je govoril o veri v Kristusa Jezusa. Ko pa je beseda nanesla na pravičnost, samoobvladovanje in prihodnjo sodbo, se je Feliks prestrašil, zato je rekel: »Za zdaj lahko greš! Ko najdem čas, te bom spet poklical."(Apd 24b.25)
Feliks je dal še nekajkrat poklicat Pavla, a ne zato, da bi slišal kaj o samoobvladovanju, pravičnosti in prihodnji sodbi, ampak, ker se je nadejal, da dobi od Pavla kaj denarja. Tudi v današnjem času gredo zelo dobro v promet razne pozitivne misli, ne pa ideje, kot so greh, pravičnost in sodba. Tako tudi gospod Bergoglio, ki sliši na ime Frančišek, prav rad seje "pozitivne misli" in je postal neke vrste rimskokatoliška Oprah, v zadnjem času pa v lennonovskem stilu opleta na način "Give peace a chance." 29. aprila letos je rimski škof na Twitterju objavil naslednji čivk: "Ali res hočemo mir? Potem prepovejmo vse orožje, da nam ne bo treba živeti v strahu pred vojno." Ta misel je seveda nadvse všečna, pozablja pa na bistvo človeške narave. Kar je napisal, je zelo dober humanizem, a nikakršno krščanstvo, celo tisto v rimski varianti ne.
Iz razsvetljenstva izhajajoči humanizem uči, da je človek v bistvu dober, potrebuje le dobre zakone in bo vse v redu. Kakorkoli, v zadnjih dvesto letih humanizmu ni uspelo proizvesti tako dobrega zakona, s katerim bi spremenili človeško naravo tako, da ne bi bilo več nasilja, vojn, kriminala, terorizma in podobnega. V padlem svetu, ki ga sestavljamo grešni ljudje, je orožje v bistvu zlo, včasih celo nujno zlo. Konec koncev, če prepovemo vse orožje, se bodo ljudje pobijali s kamni ali koli. Smrtonosni učinek bi bil sicer manjši, a vendar to ne bi spremenilo človeške narave. Tega se gospod Bergoglio očitno ne zaveda.
Rimska cerkev pravi, da ima njen poglavar neko posebno karizmo Svetega Duha. O Svetem Duhu pa je Jezus pri zadnji večerji rekel, da "bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe." (Jn 16,8) O tem sem več napisal v prejšnjem prispevku. No, pri gospodu Bergogliu ni o čem takem ne duha ne sluha. On govori tisto, kar večina želi in hoče slišati. Jezus je govoril o drugačnem miru, ko je rekel: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet." (Jn 14,27a) Svet ni še nikoli proizvedel resničnega miru, celo tako imenovani krščanski svet tega ni bil nikoli zmožen, kajti tudi pokristjanjena človeška narava je še vedno grešna. Zato pravi Luther, da je kristjan simul iustus et peccator, hkrati pravičen in grešnik. Pravičen ni zaradi svojih del, ampak je pokrit s Kristusovo pravičnostjo.
Če je John Lennon, kot nekristjan, upal na mir, ki ga bo ustvaril svet, je to prisrčna naivnost. Če o tem govori Jorge Maria Bergoglio, je to s svetopisemskega stališča čista herezija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar