"Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.
To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu." Njegovi učenci so rekli: "Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga." Jezus jim je odgovoril: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal"
(Jn 16,23b-33)
Tradicionalna evangeljska perikopa na peto nedeljo po veliki noči se začne s Kristusovo obljubo, da bo dal nebeški Oče njegovim učencem vse, za kar ga bodo prosili v njegovem, torej Jezusovem imenu (cf. vv. 23b.24). Še več, Jezus jim je obljubil, da jim Oče tega ne bo dal zato, ker bi ga Jezus prosil, ampak zato, ker jih ima nebeški Oče sam rad cf. (vv. 26.27). Nekateri te besede razlagajo tako, kot da nam je nebeški Oče pripravljen dati vse, karkoli ga prosimo v Jezusovem imenu, seveda edino pod pogojem, če to tudi trdno verjamemo. Toda v resnici ni čisto tako. Bog uslišuje tiste prošnje svojega ljudstva, ki so njegovim ljudem v resnično korist, ne pa tistih, ki bi jim lahko s stališča večnosti kakorkoli škodovale.
Obljubo, da pride dan, ko Jezus učencem ne bo več govoril o prispodobah (v. 25) so navzoči razumeli tako, kot da je ta ura že napočila. Izrecno so tudi izrazili vero, da je Jezus prišel od Boga (vv. 29.30). Toda Jezus jim je dal vedeti, da ne verjame v trdnost njihove vere: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega." (v. 31b.32a) Zelo razločno jim je povedal, da ga bodo v odločilnem trenutku vsi zapustili in se razkropili, kar se je kasneje tudi uresničilo. Apostol Janez je bil edini, ki se je pridružil Jezusovi materi in še nekaterim drugim ženam ter se skupaj z njimi pojavil pod Jezusovim križem.
Toda kljub napovedi, ki ni bila ravno rožnata, Jezus ni obupal nad učenci. Še več, obljubil jim je, da bodo uživali njegov mir sredi spreminjajočega se in sovražnega sveta ter jih spodbujal k pogumu. Ni jim obljubil lahkega življenja, ugodja in bogastva, kot ga obljubljajo teleevangelisti in podobni karizmatiki. Obljubil jim je stisko! Toda Jezus Kristus je tisti, ki je svet premagal (cf. v. 33). Apostol Janez je napisal: "[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4) Objekt te naše vere pa je Kristus (cf. 1Jn 5,5), ki je premagal svet. Toda nekdo bi lahko vprašal, kaj je tisto, kar je narobe s svetom. Janez odgovarja: "Poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja." (1Jn 2,16b) Gre za stvari, ki jih ima svet rad, torej takšne in drugačne "vrednote", ki pa niso od Očeta! (cf. 1Jn 2,16c)
Toda Jezus je vse to premagal, zato je apostol Pavel vzkliknil: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil." (Rim 8,37) Se lahko pridružiš Pavlu in rečeš, da tudi ti zmaguješ po Kristusu, ki nas je vzljubil
Ni komentarjev:
Objavite komentar