Drugi Tolažnik

El Greco: Prihod Svetega Duha. Vir: Wikimedia

"Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi;  jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel."  Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: "Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?" Jezus je odgovoril in mu rekel: "Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. 

To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.  Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče." 

(Jn 14, 15-31a)

V svojem govoru  ob zadnji večerji je Jezus svojim učencem na več mestih obljubil, da bo poslal Svetega Duha, kar se je uresničilo na binkoštni praznik, petdeseti dan po pashi. V zgornjem odlomku je naš Gospod povedal  nekaj pomembnih stvari.

Kdor ima Jezusa res rad, se bo trudil, da bi izpolnjeval njegove zapovedi (cf. vv. 15.21.23). Pristno znamenje ljubezni do Odrešenika je  izpolnjevanje njegovih zapovedi (cf. v. 21). Kdor Jezusa nima rad,  mu tudi ni mar za njegove zapovedi (v. 24).  Za tiste, ki ga ljubijo, je šel Jezus pripravljat bivališče v nebesih, oziroma pri nebeškem Očetu (v.23). Kdor ljubi Jezusa, tega ljubi tudi Bog Oče (v. 21).

Jezus je  apostolom obljubil, da bo prosil nebeškega Očeta, da pošlje nanje Svetega Duha, in da bo le-ta ostal z učenci do konca (v.16). "Svet", torej tisti, ki niso Jezusovi in tudi nikoli ne bodo,  ne more prejeti Svetega Duha, saj ga niti ne more poznati (v.17).  Seveda je Sveti Duh deloval v vernikih že pred tem časom, toda od prvih binkošti deluje še z večjo močjo.

Naloga Svetega Duha, Tolažnika (ustreznejši prevod grškega samostalnika parakletos bi bil Branitelj ali Pomočnik, ne Tolažnik) je bila, da uči in spomni apostole vsega, kar je učil Jezus (v. 26). To ne pomeni, kot trdijo v rimski cerkvi, da bi Sveti Duh cerkvi še naprej razodeval, oziroma ravijal nove "resnice", saj pravi apostol Juda, da je bila vera "svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3c) Cerkev torej ne more širiti zaklada vere, ker se zaklad vere ne izroča več cerkvi, ampak ji je bilo izročen enkrat za vselej. Vse, kar je bilo pomembno, so učenci zapisali v evangelijih in drugih spisih. To je zanesljiv zaklad vere, brez kakršnih koli dodatkov. 

Sveti Duh je oseba, ne Božja moč ali energija, kot trdijo pripadniki raznih unitarijanskih sekt. To dejstvo dokazuje "napačna" uporaba osebnega zaimka on v originalnem besedilu v. 26, ko pravi "On vas bo učil." V slovenščini je uporaba osebnega zaimka on povsem logična, kajti samostalnik duh je pri nas moškega spola, v grškem izvirniku pa ni tako. Grški samostalnik pnevma (duh, dih) je srednjega spola, torej bi moralo v izvirniku pisati ono, ne on. Ravno uporaba zaimka on dokazuje, da gre pri Svetem Duhu za osebo, ne za stvar ali energijo.

Jezus je   bodril učence, ko jim je rekel, da jim daje svoj mir, a ne miru, kakršnega daje svet (v.27). Mir je zlasti v času od prve svetovne vojne naprej sen mnogih ljudi, a še vedno neizsanjan sen. Po vsaki vojni so ljudje govorili: "Nikoli več!" a je ta "nikoli" trajal le do naslednje vojne. Jezus daje notranji mir, kakršnega lahko da edino Bog. To je mir, ki so ga doživljali sveti celo sredi najtežjih okoliščin, stisk, vojn in nemirov.

Učenci so se znašli v prvi stiski že ob Gospodovi aretaciji, ko niso opravili izpita in so se  prestrašeni razbežali. Na začetku so sicer nekaj poskušali, Peter je celo mahal naokrog z mečem (cf. 26,51.52. Jn 18,10.11). Toda vse, kar so počeli, so delali iz lastne moči. O tem, kaj doseže človek z lastno močjo pa je neka preprosta ženska Ana iz Stare zaveze povedala naslednje: "[P]o svoji moči človek ne pride kvišku." (1Sam 2,9b CHR) Ko so se apostoli lotili naloge s svojo lastno močjo in sposobnostjo, so doživeli popoln polom. Po prihodu Svetega Duha pa se je skupinica, ki je bila še maloprej čisto prestrašena, lotila težkega in navidez nemogočega dela, evangelizirati svoje ljudstvo in svet.

Tako se je na binkoštni dan okoli leta 30 rodila Kristusova Cerkev. Že po prvi  pridigi, ki jo je na ta dan imel Peter takoj po prihodu svetega Duha, se je apostolom pridružilo kakih tri tisoč ljudi. Sveti Duh danes praviloma deluje, ko beremo ali poslušamo Božjo besedo. V določenih okoliščinah, torej tam, kjer Božja beseda ni dosegljiva, se dogaja, da deluje preko videnj in sanj.  Sveti Duh ni omejen, ampak veje kjer hoče in kakor hoče (cf. Jn 3,8), toda ljudi vedno vodi h Kristusu.

On ne oznanja samega sebe, ampak Jezusa Kristusa. On prihaja od Očeta v Jezusovem imenu, da bi izvoljene usmerjal k Jezusu in jih  po poti stanovitnosti privedel v nebeško kraljestvo.  Bogu hvala za to!