Praznina in tema v duši matere Terezije

V zadnjem času je prišla na dan korespondenca znane rimsko- katoliške misijonarke in dobrotnice matere Terezije, ki je preminila leta 1997 in jo je leta 2003 takratni rimski škof Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Pisma, ki so bila objavljena, postavljajo pokojno v malo drugačno luč, saj lahko iz njih upravičeno sklepamo, da je ženska preživljala hudo krizo vere. V pismih, ki jih je pisala svojim svetovalcem in predstojnikom, toži zaradi suše, teme, osamljenosti in muk, katerim da je podvržena. Pritožuje se, da nima vere in kar naprej dvomi v Boga in njegov obstoj. V tem jo nekateri primerjajo z rimskokatoliškim mistikom Janezom od Križa, drugi spet pravijo, da je mati Terezija trpela zaradi hude depresije. Verjamem, da je možno, da je šlo res za depresijo, obstajajo pa tudi druge možnosti. Poglejmo si jih.

Mati Terezija je bila vzgojena v religiji, ki uči, da doživi človek novo rojstvo ob krstu, potem pa, če je priden in izpolnjuje Božje in cerkvene zapovedi, avtomatsko raste v veri. Toda praksa kaže, da ni čisto tako.

Naučili so jo tudi, da se človek ne sme zanašati na Božjo milost, ampak mora vse življenje živeti v dvomu in strahu glede zveličanja. Le če opraviš veliko dobrih del, se ti lahko zgodi, da boš zveličan. Je bila hiperaktivnost matere Terezije posledica strahu pred Bogom ali pa je z dejavnostjo nekako zapolnjevala svojo duhovno praznino, o kateri govori? Je morda šlo za oboje?

Rekli so ji tudi, da se z Jezusom srečaš predvsem v zakramentu evharistije, torej, ko poješ posvečeno hostijo. In potem se duhovno izprazniš do naslednje hostije. Ampak mati Terezija ob zauživanju hostije ni ničesar občutila. Tako pravi v enem od pisem.

Po nauku cerkve, ki ji je pripadala pokojna mati Terezija, je redovnica Kristusova nevesta in tudi mati Terezija je tako razmišljala. Ampak po svetopisemskem nauku je Kristusova nevesta njegova Cerkev, ne neka posamezna oseba. Rimski katoličani tudi vidijo v instituciji redovništva neko posebno zaslužnost.

Kar nekaj vprašanj se mi torej zastavlja ob misli na praznino in temo v duši pokojne matere Terezije. Vprašanj, na katera njena cerkev ne odgovarja po biblijsko, ampak v skladu s svojim lastnim izročilom. Moje zadnje upanje je torej, da je šlo pri materi Tereziji res za depresijo... Njeno dušo priporočam Božjemu usmiljenju.