Tretji dan reformacije na Reformirani strani

Spet je pred nami dan reformacije. Vsakič, ko napoči ta čas, se vprašam, kaj sploh praznujemo. Kaj je najgloblja vsebina tega praznika? So to Trubar, Bohorič, Dalmatin, Küzmič in slovenska knjiga? Gre za nek dodatni kulturni praznik? Je to dan Kulturkampfa, ko ena politična opcija v imenu dneva reformacije obračunava z drugo, kot smo imeli priložnost slišati na nedavni prireditvi v Murski Soboti? Če pomislim na to zadnje, torej izkoriščanje reformacije za politično obračunavanje, potem lahko rečem samo eno: hvala lepa za tak dan reformacije.

Hvala Bogu, obstaja še druga plat praznika; tu ne mislim le na veličastno kulturno dejavnost slovenskih protestantskih piscev, kajti to je le stranski produkt nečesa drugega, to je spoznanje reformatorjev, do katerega so se dokopali s pomočjo Svetega pisma, za katero so trdno in neomajno verovali, da je Božja beseda. To spoznanje lahko strnemo v naslednjo biblično misel: "Zakaj pravičnost Božja se v njem (evangeliju, op. Dizma) razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: 'A pravičnik bo živel iz vere." (Rim 1,17 SSP) Gre torej za spoznanje, kaj je bistvo evangelija; bistvo evangelija je opravičenje po veri in iz nje. Reformatorji niso znova odkrivali toplo vodo, ampak preproste resnice evangelija, ki jih je srednjeveška cerkev s svojim nenehno rastočim in množečim se "zakladom vere" zameglila do nerazpoznavnosti. Mnogi ljudje so prepričani, da jih bo rešila njihova religija in zvesto izpolnjevanje religijskih, moralnih in drugih predpisov. Religija nima nobene odrešilne moči, naj se zdi človeškim očem in okusu še tako popolna, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,23 SSP) v isti sapi pa sporoča: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24 SSP) Še enkrat evangelij; ta prinaša najprej slabo novico, da so vsi ljudje grešili in torej vsi začnemo pri Bogu z istega izhodišča. Morda je kdo v svojih očeh in očeh okolice visoko moralna oseba, ampak pri Bogu šteje le, kar je 100 % pravično, tega pa ni. Saj poznamo tisti pregovor: "Nobody is perfect," ki ga radi uporabimo, da opravičimo kak svoj spodrsljaj. Druga plat je pa dobra novica, ki pravi, da je Bog priskrbel odkupitev, opravičenje in odrešitev v Jezusu Kristusu. Pa še zastonj povrhu! In ravno tukaj je najbrž problem. Leon Hribar je v enem od svojih predavanj povedal naslednjo žalostno resnico: "Čeprav je misel, da si tega, da nas Bog sprejme, ne moremo z ničemer zaslužiti, zelo enostavna, jo je večini ljudi zelo težko sprejeti. Tudi večina tistih, ki se imajo za "kristjane", tega nauka ne sprejema. Kljub takim odlomkom o ženi, ki je prešuštvovala, marsikdo raje prenaša hierarhijo pobožnosti, ki je polna bahaštva in hinavščine." Da, iz krščanstva je ponosnemu človeku, navajenemu na daj-dam vsakdanjika, lažje narediti religijo pobožnosti in "pokore" po človeškem merilu, kot sprejeti Božje opravičenje takšno, kot je v skladu z evangelijem: ZASTONJ! In ravno to je ljudem najtežje dopovedati.

In sporočilo dneva reformacije? Nebes se ne da zaslužiti. Nebesa so zastonj. So dar. Le sprejeti je treba ta dar, ki nam ga Bog ponuja po Jezusu Kristusu. "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR)