Ko so pred malo več kot osmimi leti predstavniki Rimsko - katoliške cerkve in Svetovne Luteranske zveze sprejeli znamenito Skupno izjavo o opravičenju, so bili mnogi prepričani, da bo deklaracija bolj zbližala rimskokatoliško in protestantsko stran. Pri tem so seveda pozabili, ali pa niso vedeli, da Svetovna Luteranska zveza ne združuje v svojih vrstah niti vseh luterancev, izven nje pa so tudi vse ostale protestantske denominacije. Pa tudi, če vzamemo deklaracijo kot tako, v njej obe strani nista povedala ničesar takega, česar ne bi že doslej verovali. Deklaracija govori torej le o skupnih stvareh, ostalim se seveda izogne, zato so lahko takšne podrobnosti zelo pomembna stvar.Ker je nauk o opravičenju temeljni in najpomembnejši nauk krščanske vere, pa tudi nauk, na katerem stoji in pade vsa protestantska teologija, je dobro in koristno, da pojasnimo razlike v njegovem pojmovanju, ki obstajajo med rimskim katolicizmom in reformiranim protestantskim krščanstvom.
Rimskokatoliško in reformirano razumevanje opravičenja imata dosti skupnega in hkrati dosti različnega. Obe pojmovanji izhajata iz dejstva, da je temelj in vir vsega opravičenja Božja milost, ki jo prejmemo po veri v Kristusa.
Rim uči, da prejme posameznik ob krstu posvečujočo milost, ki ga naredi brezgrešnega in popolnega. Krstna milost vrača človeka v prvobitno stanje, torej v stanje pred izvirnim grehom. Govora je o "infuziji". Človek tako postane pravičen "od znotraj", pravičnost postane inherentna posamezniku, ki je potem samo dolžan vzdrževati to stanje s čistim in brezgrešnim življenjem. Ker pa mu to ne uspeva stoodstotno, mu pri tem pomaga cerkev s svojimi zakramenti, odpustki in zasluženjem Kristusa ter svetnikov, nad katerim ima cerkev oblast, pa tudi sam posameznik si pridobiva zasluge z dobrimi deli. Tako bo vernik varno in v naročju "svete matere cerkve" srečno priplul v pristan večne blaženosti, oziroma vsaj v vice; v vicah naj bi ga spet spremljale molitve cerkve in maše, ki jih "daruje" cerkev za verne duše.
Protestantsko pojmovanje se razlikuje od rimskega v tem, da protestanti obravnavamo opravičenje v smislu dodane pravičnosti (imputirana, vračunana pravičnost) . Opravičenje od greha in večne pogube prejmemo po veri v Kristusa. Ta vera nas ne naredi pravičnih od znotraj, ampak nas razglasi za pravične, zato govorimo o forenzični pravičnosti. Mi pri tem nimamo pred Bogom lastne pravičnosti, s katero bi se lahko hvalili, ampak prejmemo Kristusovo pravičnost. Kdor je v Kristusu, mu pripada Kristusova pravičnost. Mi smo še vedno le opravičeni grešniki, ampak Bog nas ne vidi več kot take, temveč kot osebe, ki so v Kristusu, torej gleda na nas, kot na osebe, ki imajo Kristusovo pravičnost. Tudi sami moramo poslej gledati na sebe tako, kakor nas vidi Bog in ravnati skladno s svojim novim položajem, o katerem govori apostol Pavel: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17 SSP)
Ni komentarjev:
Objavite komentar