Trubarja se je mogoče spominjati v skladu z duhom, ki mu je sam pripadal in mu služil, ali pa v nasprotju z njim. Trubar v sredo svojega življenja in delovanja ni postavljal ne sebe ne svoje ožje verske skupnosti in ne svojega naroda, ampak Jezusa Kristusa in njegovo kraljestvo. Ker je iskal najprej nebeško kraljestvo in njegovo pravico, je bila njemu in vsem Slovencem do danes navržena prva slovenska knjiga, presenetljivo zgodnji prevod Nove zaveze in nato vse Biblije v jezik, ki je komaj šele dobil svoj črkopis; poimenovanje in zavedanje naroda, ki presega prejšnjo pokrajinsko, narečno in pripadnostno razdeljenost, kar vse je osnova današnje slovenske narodne in državne samostojnosti. Ko bi postavljal v središče jezik in pismenstvo, bi bil zgolj jezikoslovec in pisatelj. Ko bi postavljal tja narod, bi bil zgolj nacionalist. Ko bi se omejeval na cerkvenost in reformacijo, bi bil zgolj klerik. Kdor torej danes postavlja v središče spomina na Primoža Trubarja katero koli od navrženih stvari, pa naj bo ta za Slovence še tako pomembna, ne pozna Trubarja in njegovega poslanstva, ker ne pozna tistega, za katerega je hotel Trubar pridobiti svoje ljubljene rojake, Jezusa Kristusa, ki nam je po Trubarjevi zaslugi spregovoril tudi po slovensko.
(Delo, 5. 11. 2008)
Ni komentarjev:
Objavite komentar