Udejanjanje odrešenja

Gospod Jezus Kristus nam je s svojo žrtveno smrtjo na križu priskrbel popolno odrešenje, ki ga prejmemo po veri, kot nas na različnih mestih uči Sveto pismo.

Apostol Pavel pa nas na enem mestu izrecno spodbuja, naj svoje odrešenje tudi udejanjamo, ko pravi: "Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, s strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje. Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2, 12.13 SSP) In to celo s strahom in trepetom!

Najprej poglejmo, za katero vrsto strahu gre. Tu zagotovo ne gre za strah pred Božjo obsodbo, kajti kristjan ni nič več v stanju obsodbe, ampak pod milostjo. Gre za najgloblje možno spoštovanje do suverenega Boga, ki nas v vsem presega. Ne glede na dejstvo, da nam je Jezus Kristus predstavil nebeškega Očeta kot "Abba", torej nekako tako kot "Očka", se z njim ne moremo v molitvi pogovarjati na familiaren način, kot: "Živjo, Fotko," ali kaj podobnega.

Udejanjati odrešenje... Le kaj bi to bilo? V prvih natisih Standardnega slovenskega prevoda je bil ponesrečen prevod, ki se je glasil: "[D]elajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje." To je tako, kot da bi morali delati za milost odrešenja, da si jo bomo prislužili. Nekaj podobnega učijo v rimski cerkvi in je bil tak prevod bržkone posledica praktične aplikacije njihove teologije. Večina prevajalcev je bila namreč iz njihovih vrst. V popravljenem prevodu, se ta napaka ne pojavlja več, ampak je misel prevedena v duhu Chraskovega: "[V] strahu in trepetu vršite zveličanje svoje." Udejanjati odrešenje, pomeni v prakso prenesti novo stvarnost odrešenosti, oziroma njeno izvrševanje v vsakdanjem življenju. Biti v Kristusu ne pomeni biti le nedeljski kristjan, ampak mora to dejstvo vplivati na vse naše življenje. Če tega ni, je naše "biti v Kristusu" pod ogromnim vprašajem.

V 13. vrstici beremo, da je pravzaprav Bog tisti, ki v nas udejanja ali uresničuje, da hočemo delovati v skladu z njegovim načrtom, in da tudi delujemo. Smo torej del načrta suverenega Boga, ki si ga je od vekomaj zamislil, zdaj pa ga izvršuje preko svojih izvoljenih.