Slava sveta

Slava sveta je nekaj, kar človeku godi. Po naravi imamo vsi radi, da o nas drugi dobro govorijo, če pa izvemo, da se o nas govori kaj slabega, smo slabe volje. Kakorkoli obračamo stvari, se še nikoli ni nikomur zgodilo, da bi ga ljudje ves čas hvalili. Ljudje nas mnogokrat ogovarjajo in obrekujejo, čemur sledijo frustracije in slabo razpoloženje. Slava sveta ni nikdar dolgotrajen pojav. Kakorkoli, tudi naš Gospod je doživel kratkotrajne trenutke slave sveta, o čemer se lahkomed drugim prepričamo iz besedila, zapisanega v Matejevem evangeliju 21,1-11.

Kot je razvidno iz omenjenega besedila, je bil Jezus ob svojem poslednjem prihodu v Jeruzalem deležen prav kraljevskega sprejema. Zbrala se je množica ljudi in v pričakovanju mesijanskega kraljestva burno pozdravljala Kralja Kraljev ter polagala na pot, po kateri je jezdil, plašče in vejevje. Šlo je za neke vrste triumfalni sprevod. Toda na koncu je sledilo razočaranje, kajti Kralj, s katerim so imeli opravka, je imel čisto druge načrte, ki so bili Božji načrti in niso bili skladni s človeškimi pričakovanji. Božji načrti se ponavadi močno razlikujejo od tistega, kar mi mislimo, da bi se moralo zgoditi: ["M]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8 SSP)

Ljudje imamo o vseh stvareh svojepredstave, te pa so drugačne od Božjih načrtov. Pri tem se zanašamo nase, na svoje sposobnosti in na "javno mnenje", torej na slavo sveta, pri čemer se
ponavadi ne zavedamo, da smo se ujeli v zanko svojega napuha. Kaj si je Jezus mislil o slavi sveta, je povedal na drugem mestu: "Ne sprejemam slave od ljudi." (Jn 5,41 SSP)

Ravno zaradi tega je bil njegov triumfalni sprevod malce grotesken: na oslu je sedel Nekdo, ki se ni menil za slavo, ki mu jo je izražal svet. Razen tega se ni tedaj , če odštejemo incident v templju (cf. Mt 21,12-16), pravzaprav zgodilo nič pretresljivo velikega. In ljudje so bili razočarani, ker ni sprejel slave od ljudi in ni vzpostavil Božjega kraljestva na način, kakor so si to oni predstavljali. Pravzaprav ni tistega dne ničesar vzpostavil. V človeški naravi je, da ima človek v svojem sedanjem stanju rad slavo sveta. Ta narava ga tudi odvrača od vere: "Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga?" (Jn 5,44 SSP) Človek v svojem naravnem stanju pravzaprav ni sposoben graditi Božjega kraljestva, gradi lahko le peščene gradove, katerih trajnost je vprašljiva, v kar se lahko prepričamo iz prakse.

Božje kraljestvo se začne graditi s spreobrnitvijo. Jezus je začel svojo službo v Galileji z besedami: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15 SSP) Da, spreobrnjenje je edini pogoj za nebeško kraljestvo. Pa ne le za tisto v prihodnosti, ampak tudi za uživanje njegovega predokusa na zemlji. Slava sveta s tem nima nič, kajti svet enkrat vpije: "Hozana in Blagoslovljen!" drugič pa: "Križaj ga!" O tem pa kaj več prihodnjič.