Nič ni trajno

"Ko je Gideón umrl, so Izraelovi sinovi spet krenili s poti. Vlačugali so se z Báali in si postavili za boga Báala zaveze. Izraelovi sinovi se niso več spominjali GOSPODA, svojega Boga, ki jih je rešil iz rok vseh njihovih sovražnikov naokrog. Tudi niso več izkazovali naklonjenosti Jerubáalovi, to je Gideónovi hiši, za vse dobro, ki ga je storil Izraelu. "

(Sod 8, 33-35 SSP)

Knjiga sodnikov nas uči predvsem to, da sta na svetu konstantni dve stvari: Božja zvestoba in človekova nezvestoba. Ko je šlo Božjemu ljudstvu slabo, je vpilo h GOSPODU. Ta mu je pripravil odrešitev. Ko je nevarnost minila in je oseba, po kateri je Bog rešil svoje ljudstvo, umrla, je bilo spet vse po starem. Ljudstvo je pozabilo Boga, pa tudi tistega, po katerem je Bog izvršil rešitev in si poiskalo novih bogov in novih prijateljev.

Je v današnjem svetu kaj drugače? Le zakaj je treba kar naprej na novo evangelizirati svet? Odgovor se skriva v prejšnjem odstavku.