Naša pravičnost

Med današnjim jutranjim branjem 15. poglavja 1. Mojzesove knjige se me je posebej dotaknil stavek, ki govori o tem, na osnovi česa je Bog štel Abrahama za pravičnega: "Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost." (1Mz 15,6) Abraham je naredil veliko del, toda nikjer ni rečeno, da bi mu Bog to štel v pravičnost. Bog mu je štel v pravičnost njegovo vero. Podobno govori apostol Pavel, ko govori v 4. poglavju Pisma Rimljanom  o Abrahamu in o njegovi veri: "Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost." (Rim 4,3)

Abraham ni imel lastne pravičnosti, ki bi izhajala iz njega, ampak je bil deležen vštete pravičnosti, ki  je bila posledica njegove vere, vera pa je Božji dar. (cf. Ef 2,8) Že reformatorji so rekli, da naša pravičnost ni iz nas, ampak izven nas. V tem je razlika med rimskokatoliškim in protestantskim pojmovanjem pravičnosti. Po rimskokatoliškem pojmovanju prejme posameznik pri krstu   Božjo pravičnost, ki postane njegova lastna pravičnost (katero lahko tudi izgubi). Gre torej za pomembno razliko, ki so se ji  teologi, RKC in Svetovne luteranske zveze,  ki so sestavljali Skupno izjavo o opravičenju, modro izognili.

Ko je prerok Jeremija napovedal Mesijev prihod, je zapisal:

"Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko obudim Davidu pravično mladiko. Vladal bo kot kralj in bo modro ravnal, prav in pravično bo delal v deželi.

V njegovih dneh bo Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem. To pa je ime, s katerim ga bodo klicali: "GOSPOD, naša pravičnost." (Jer 23,5.6)  V svoji prerokbi nam je dal razločno vedeti, od kod izhaja naša pravičnost, in kdo je naša pravičnost.

Naša pravičnost je torej izven nas, mi se morda lahko  pred drugimi ljudmi hvalimo z neko svojo pravičnostjo, a ne  pred Bogom. Vsa naša pravičnost je v Njem. "Njemu slava na veke vekov!" (2Tim 4,18b)