Jezusova žalost in jeza

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim.  Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani.  V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."

Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce.

Rekel je: "Pisano je:

Moja hiša naj bo hiša molitve,

vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo."

Vsak dan je učil v templju. (Lk 19,41-47a)

Pričujoči odlomek iz Lukovega evangelija nam prikazuje našega Gospoda v dveh čustvenih stanjih: najprej žalostnega, nato jeznega. Na splošno vlada prepričanje, da se kristjani  ne smemo žalostiti, še manj pa jeziti. To je sicer deloma res, ne velja pa v vseh okoliščinah. 

Po slavnostnem vhodu v Jeruzalem, ki se je zgodil na cvetno nedeljo tam okrog leta 30,  je Jezus  zapustil mesto in se mu spet približal, tako da je imel nanj lep razgled. Kot piše evangelist Luka (on je edini od štirih, ki je zabeležil ta prizor), ga je ta pogled užalostil, saj je vedel, kakšna usoda  čaka Jeruzalem in starozavezno izvoljeno ljudstvo. Pri tem je mislil na dogodke, ki so se izpolnili čez kakih 40 let, ko so Rimljani mesto, kakršno je bilo, uničili, prebivalce pa deloma pobili, deloma pa odvedli v sužnost.  Jeruzalem, ki je zavrgel mnoge preroke, na koncu pa svojega Mesija (cf. Mt 23, 37-38), je bil sam zavržen, in to je Jezusa žalostilo. Enako se kristjani ne smemo veseliti zavrženost tistih, ki se upirajo evangeliju, ampak nas mora to dejstvo navdajati z žalostjo. 

Po tistem dogodku je sledil Jezusov izgon prodajalcev in menjalcev iz templja. Ta dogodek  je zelo znan in ga opisujejo vsi trije sinoptiki (pri Janezovem opisu v Jn 2,13-22 gre po mnenju komentatorja  ESV Study Bible bržkone za drug podoben dogodek),  je pa Lukov opis najkrajši in skrčen na bistveno.  V templju so potrebovali prodajalce in menjalce, kajti  ljudje so tja prihajali z namenom, da bi žrtvovali, za kar so seveda potrebovali žrtvene živali, npr. golobe. Te so lahko nabavili  v tempeljski trgovini, ali bolje rečeno  tržnici, ki je bila na enem od tempeljskih dvorišč (dvorišče poganov). Mnogi romarji so prihajali iz oddaljenih krajev cesarstva in izven. Tempeljski trgovci pa niso sprejemali rimskega denarja, ker je šlo za poganski denar, na katerem je bil upodobljen aktualni "božanski" Cezar Augustus (tedaj Tiberij),  zato ga je bilo treba zamenjati v tempeljski denar, s katerim so lahko potem kupovali žrtvene živali. Sejemsko vzdušje, ki je vladalo v hiši, namenjeni molitvi, je Jezusa razjezilo, zato se je lotil prodajalcev in menjalcev ter jim dal krepko lekcijo, tisto, kar so orientalski poslovneži naredili iz templja pa je primerjal z razbojniško jamo. Razbojniki so namreč v tistem času skrivali naropano bogastvo v jamah. Tudi danes imamo lep del vidne cerkve, ki se imenuje Kristusova, obnaša pa se čisto dobičkarsko. Tu ne mislim ravno gozdov in posestev, ki jih ima   največja verska skupnost na Slovenskem, ampak predvsem zlorabe v krogih, ki se imenujejo evangelijski (lažnivi teleevangelisti, ki izvabljajo denar, razne "ministries", kjer učijo, da bi morali biti vsi kristjani premožni, v nasprotnem naj bi šlo za  pomanjkanje vere, kar je greh itn.).  Takšne zlorabe nas ne smejo pustiti brezbrižne, ampak je pri tem dovoljena celo določena mera jeze. Sv. Pavel je  napisal: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Stari katekizmi uvrščajo jezo med poglavitne (naglavne)  grehe, toda očitno obstaja jeza, ki ni greh, torej pravična jeza. Pri tem pa moramo biti pozorni, kajti, kot pravi Pavel, lahko jeza preide v tako obliko, ki je greh. Taka oblika jeze je sovraštvo.  Ravno zato je treba s pravično jezo čimprej končati, torej, še preden zaide sonce. 

Kot sem poskusil orisati stvari v tem prispevku, ni vsaka žalost greh, pa tudi vsaka jeza ni greh.  Povsod je potrebno imeti zdravo mero, naš zgled pri tem pa je in naj bo Jezus Kristus.