Ko govorimo o dnevu reformacije, se vse vrti okrog Luthra, Zwinglija, Calvina, Cranmerja, pri nas seveda v prvi vrsti okoli Trubarja, saj je bil začetnik slovenske književnosti moderne dobe. V resnici je šlo pri reformaciji predvsem za ponovno odkritje evangelija milosti in bibličnega nauka o opravičenju grešnika. Sam Luther je v 1. schmalkaldskem členu zapisal:
Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25). To je nujno treba verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]
Na drugem mestu je Luther napisal: "Če izgubimo nauk o opravičenju, potem smo izgubili vse." (Preus 1984) Ravno zato je za njega nauk o opravičenju tisti člen vere, na katerem cerkev stoji ali pade. Pravzaprav gre pri tem za evangelij v najčistejši obliki. Luther nikoli ni bil naklonjen temu, da bi se denominacija, ki je izšla iz njegove reformacije, imenovala po njem. Njemu je bil pri srcu izraz evangelijski, evangeličani. Tudi Trubar govori: "Mi, evangelijski." Pred časom sem nekje slišal, da so določene osebe iz rimskokatoliških krogov malček zavihale nos nad uporabo izraza evangelijski, evangeličani, češ, saj smo to tudi mi, kajti tudi mi verujemo v evangelij. Res je, da tudi oni verujejo v poročilo štirih evangelistov, ko pa pridemo do podrobnosti, se naša pota razidejo. Na dan reformacije (sic!) leta 1999 so vodilni predstavniki Svetovne luteranske zveze (Luthru ta izraz zagotovo ne bi bil všeč!) s predstavniki Rimske cerkve podpisali skupno izjavo o opravičenju. Rim je tu deloval zelo spravljivo, govorilo in pisalo se je o opravičenju po veri in mnogi so mislili, da je Rim popustil. Kakšna zmota! Rim nikoli ne popušča. Tudi Rim namreč verjame v opravičenje po veri, seveda z "majhnim" dodatkom: in dobrih delih, kar zadevo popolnoma spremeni. Rimski "evangelij" meša evangelij s postavo, milost z dobrimi deli, opravičenje s posvečenostjo. Oni sicer pri slovesnih mašah nosijo evangeljsko knjigo v svečani procesiji, jo pokadijo s kadilom in poljubljajo, evangeliju pa ne verujejo!
Evangelij nas torej uči, da smo odrešeni edino po Božji brezplačni milosti, ki izvira iz Kristusove žrtve na križu in jo lahko prejmemo edino po veri. To so tista ozka vrata in tesna pot, o katerih govori Jezus v pridigi na gori (cf. Mt 7,13.14). Na drugem mestu pa nam je Jezus v eni malo daljši povedi razodel celotno vsebino evangelija: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno
življenje." (Jn 3,16) Na začetku svoje oznanjevalske poti pa je vabil rekoč: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) To vabilo velja še danes. Naj vam bo ta dan reformacije v blagoslov!
Ni komentarjev:
Objavite komentar