Novo življenje

>>Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. 18 Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. 19 Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. 20 Vi pa se niste tako učili Kristusa, 21 če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. 22 Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. 

25 Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. 26 Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču. 28 Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. 29 Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. 30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.<<  (Ef 4,17 - 32)

Krščanska skupnost nikoli ni bila idealna družba in tudi nikoli ne bo. Večkrat sem omenil, s kakimi problemi se je soočal apostol Pavel v prvih cerkvenih skupnostih, ki so nastale v rimskem svetu. Če ne bi bilo teh čisto praktičnih problemov, bržkone tudi Pavlovih pisem ne bi bilo, saj ne bi bila potrebna. 

Prvi kristjani so bili ali judovskega ali poganskega porekla. Efeški kristjani so živeli v popolnoma poganskem okolju, v kraju, ki je bil znan po čaščenju boginje Artemide. Efeška Artemida je bila drugačna od slavne Apolonove dvojčice; bila je materinsko  božanstvo,  obdarjeno z mnogimi dojkami. V takem okolju ni bilo ravno preprosto živeti kot kristjan.  Ker so nekdanji poganski verniki novo stvarjenje v Kristusu, jih Pavel svari, naj tudi ravnajo, da bo njihovo življenje skladno s Kristusom. Svet živi po svojih merilih, kakor pač živi, Božje ljudstvo pa ne sme živeti po merilih sveta, ampak po svojem edinem merilu, torej po Kristusu. Pavel se tu ne gre moralnega teologa, ampak preprosto pove: "Če si Kristusov, je logično, da ravnaš, kakor tisti, ki je Kristusov." Tu seveda ni prostora za razbrzdanost in spolno nemoralo. Seveda pa to še ni vse.

Zato daje v  nadaljevanju (cf. vv. 25 do 32)  vernikom  praktične nasvete za obračun še z nekaterimi drugimi grehi, ki so bili prisotni v efeški cerkvi, prav gotovo pa  niso neznani niti  v današnji.

1. Laž: ker so vsi kristjani del enega, to je Kristusovega telesa, so dolžni govoriti resnico.
2. Jeza: Pavel sicer razume, da se ljudje občasno jezimo. Vsaka jeza tudi ni greh, ravno zato pravi: "Jezite se, a nikar ne grešite!" (v. 26) Jeza do bližnjega je vsekakor greh, zato pravi: "Naj sonce ne zaide nad vašo jezo." (ibid.) Če se že jezimo, je prav, da to svojo aktivnost končamo pred večerom. V nasprotnem primeru damo prostor hudiču (cf. v. 27), kar naše duhovno stanje samo še poslabša.
3. Kraja: omenjanje tega greha kaže na to, da je bilo v efeški skupnosti tudi kak osebek, ali več osebkov, ki so pred spreobrnjenjem kradli. Pavel sicer ne pove, za katere oblike kraje je šlo. Taki naj delajo s svojimi rokami, da bodo lahko dajali tudi tistim, ki nimajo dovolj materialnih sredstev (cf. v. 28). Spokorjenje ima dva vidika: da nekdo preneha z grehom in začne delati dobro.
4. Umazano besedovanje: grde besede, kletvice, opolzki vici in podobno niso ravno sredstvo, ki bi izgrajevalo skupnost. Dobre besede so tiste, ki so skupnosti v izgradnjo in blagoslov. 
5. Ujedljivost: tudi ta vrsta govorjenja ni v izgradnjo, ampak povzroča pri žrtvah žalost in zagrenjenost, v cerkvi pa razdor. 

 Vsak greh žalosti Svetega Duha cf. (v.30), zato Pavel spodbuja pripadnike Božjega ljudstva, da zavestno prenehajo z grehom. Zagotovo se je apostol zavedal, da je stoodstotna brezgrešnost nemogoča stvar. Res je tudi, da se ne zveličamo po izpolnjevanju zgoraj navedenih zapovedi in pravil. Toda, če se spomnimo, koliko nam je Bog milostno odpustil v Kristusu in za kakšno ceno, se v nas mora nekaj premakniti. Pa ne zato, da bi se zveličali, ampak zato, ker smo zveličani! Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar.