>>Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, 5 kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. 6 Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, 7 tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. 8 On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.<< (1Kor 1, 4-8)
Pričujoči odlomek je, kot je zgoraj navedeno, vzet iz uvodnih besed apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom. Glede na prebrano, bi si človek mislil, da gre v tem besedilu za neko idealno cerkveno skupnost, resnica pa je zelo daleč od tega. Naj navedem le nekaj pikantnih cvetk, ki kažejo to cerkev v precej drugačni luči: v korintski cerkvi so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še kaj bi se našlo.
Glede na vse te pojave bi človek pričakoval, da bo Pavel že v uvodu dežil na Korinčane ogenj in žveplo, a nič od tega. Že kar precej let je minilo od takrat, ko je bil avtor teh vrstic povabljen na birmo k neki družini na Hrvaškem. Seveda je šlo za birmo v RKC. Pridigal je eden od dveh zagrebških stolnih kanonikov - birmovalcev in začel pridigo s poveličevanjem hrvaških braniteljev (le kakšno zvezo ima to z birmo?), končal pa z jeznim karanjem staršev, ki da dajejo otrokom slab zgled, ker ne hodijo ki maši, in da morajo hoditi k maši. Po končanih ceremonijah je bilo iz mrmranja in godrnjanja ljudi, zlasti moškega dela publike, razbrati zelo veliko nezadovoljstvo nad pridigarjem.
Pavlov slog se povsem razlikuje od sloga jeznega kanonika, kar veliko pove o pristnem krščanstvu, ki ga je oznanjal apostol Pavel, za razliko od ponarejenega papeškega krščanstva, ki ga oznanja rimska cerkev.
Res je, Korinčani so bili grešniki, pa vendar so bili tiste vrste grešniki, ki jim je bila v Jezusu Kristusu podarjena Božja milost. Na svetu obstajata samo dve vrsti grešnikov: neopravičeni in opravičeni grešniki. Slednji so bili deležni Božje milosti, ki jih rešuje prihodnje jeze. Ti so sveti, torej so po Kristusa in skupaj z njim od-ločeni za Boga. na drugem mestu pravi Pavel: "[T]iste, ki jih je Bog že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina... Tiste, ki je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29-30) O stanovitnosti svetih govori Pavel v 1 Kor 1,8, ko pravi, da bo Gospod svoje ljudstvo do konca utrdil, da bodo kristjani brez krivde na dan sodbe. Če bi se kristjani zanašali na svoja dela, potem ne bi nobeden med njimi obstal na sodbi. Korinčani se torej niso mogli ponašati s svojimi deli, saj so v mnogočem bolj spominjali na pogansko okolico, kot na tisto, kar si predstavljamo kot krščanski ideal. V nadaljevanju pisma Pavel nikakor ne odobrava ravnanja Korinčanov, ampak jih opominja, naj ravnajo skladno s svojo vero, ne s svojo okolico.
John Newton je napisal: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo torej po Božji milosti in nič več. Potoki milosti pa pritekajo s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar!
Ni komentarjev:
Objavite komentar