Življenje v pripravljenosti

Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. 9 Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 10 Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave. 

Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. 12 Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. 13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. 14 Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem. (Rim 13, 8-14) 

 Zgornja perikopa vsebuje dve pomembni praktični resnici, oziroma priporočili, ki sta zelo pomembni  za življenje kristjana ter krščanske skupnosti.

Prva je ta, da je vsa postava zajeta v zelo kratki zapovedi, torej v zapovedi ljubezni do bližnjega. Tu seveda ni mišljena nikakršna sentimentalna ljubezen ali zaljubljenost, ampak medsebojna ljubezen med članicami ter člani  krščanske skupnosti. Pomembna resnica je, da ta vrsta ljubezni ne povzroča in ne prizadeva hudega. Kdor resnično ljubi, ne zmore prizadeti bratu ali sestri hudega. Kdor resnično ljubi, so mu grehi kot  prešuštvo, kraja, uboj, poželenje in kar je še takega, nekaj popolnoma tujega. Ravno zato je ljubezen  izpolnitev postave.

V drugem delu naše perikope  spodbuja apostol Pavel cerkev k budnosti in pripravljenosti. Kristjani moramo biti ob vsakem trenutku pripravljeni na drugi prihod našega Odrešenika. Po starem cerkvenem koledarju vstopamo jutri v adventni čas, ki pomeni pripravo na božič. Če dobro premislimo, se na božič spominjamo dogodka, torej telesnega rojstva Božjega sina, do katerega je prišlo pred malo več kot dva tisoč leti. V tem spominjanju ni nič slabega, problem pa nastopi, če se v tem pogledu popolnoma usmerimo v preteklost. Kristjan bi moral živeti v nenehnem adventnem pričakovanju, pa ne Kristusovega rojstva, ki je že davno minilo, ampak njegovega drugega prihoda. Sam sem že nekajkrat napisal, da se mi zdi cerkveni koledar  koristen pripomoček za učenje o vsebinah krščanske vere, zaradi česar moramo paziti, da se iz njega res kaj naučimo, ne pa da je  le stvar nekakšne izvotljene tradicije. V adventnem času je torej večji poudarek na učenju o  Jezusovem drugem prihodu ter o stanju pripravljenosti na ta dogodek, na katerega  moramo biti  vselej pripravljeni. Zato nas apostol opominja, naj odvržemo dela teme in si nadenemo orožje luči. V to orožje seveda ne sodijo sablje, puške in tanki, ampak duhovno orožje, ki podira trdnjave v glavah nepokornih. O tej vrsti orožja govori sv Pavel takole: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To orožje pa lomi tudi naklepe zlih duhovnih sil, o čemer sem pisal v prispevku  Duhovni boj. 

Kdor "obleče" Kristusa, kar pomeni, da se z njim popolnoma poistoveti in poveže,  ne bo skrbel za to, da bi preživljal čas  v požrešnosti, popivanju, poležavanju in podobnem, ampak bo skrbel za to, kako bi ugajal Bogu. Sv. Avguštin je nekoč zapisal: "Ljubi Boga in delaj kar hočeš."  S tem smo se spet znašli pri ljubezni iz  prvega delu  članka. Povedano je  bilo namreč, da ljubezen ne dela hudega. Tudi ta je sestavni del naše pripravljenosti.