Vrtnar naših duš

Jezus ji je rekel: “Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?” Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: “Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.” (Jn 14,15)

Ko je Marija Magdalena zagledala od mrtvih vstalega Jezusa Kristusa, ga je imela, vsa zmedena in objokana, za vrtnarja. To lepo ponazarja slika Jacoba de Veta v kapeli gradu Glamis na Škotskem. Na primerjavo našega Gospoda z vrtnarjem sem pred mnogimi leti  naletel v neki Spurgeonovi pridigi in je naredila name velik  vtis. Naj bo ta primerjava tudi rdeča nit tega mojega premišljevanja. Predstavljajmo si torej, našega Odrešenika, ki nam je s svojo smrtjo na križu prislužil odpuščanje grehov, s svojim vstajenjem pa opravičenje, in jamči za prihodnje vstajenje naših poveličanih teles, kot vrtnarja naših duš.

Preden smo poznali Jezusa, oziroma, preden se nam je dal spoznati, so bile naše duše kot od vseh zapuščen vrt, preraščen s trnjem in plevelom starega, neukročenega človeka ter s strupenimi zelišči, ki jih je v nas zasejal satan. Spominjali smo na vinograd, o katerem je govoril prerok Izaija in je v njem namesto trte raslo viničje. O tem vinogradu je Bog rekel: “Spremenil ga bom v pustinjo, ne bo obrezovan ne okopavan, poganjala bosta trnje in osat in prepovedal bom oblakom, da bi dež rosili nanj.” (Iz 5,6) Jeremija pa pravi: “Sam sem te zasadil kot plemenito trto, kot pravo, pristno sadiko. Kako si se mi spridila v poganjke viničja? 22 Čeprav si se umivala s pepeliko in uporabljala še toliko mila: tvoja krivda ostaja umazana pred mano.” (Jer 2,21.22)

Prvi človek je bil ustvarjen po Božji podobi, a se je kmalu izpridil, Božja podoba v njem pa se je spremenila v groteskno karikaturo. Odtlej velja: “Ni pravičnega, niti enega,” (Rim 3,10) “saj so vsi grešili min so brez Božje slave.” (Rim 3,22) Ker je tako, se lahko grešni človek približa Bogu le po Božjem posegu, oziroma po milosti.

Do tega posega je prišlo, ko je Bog poslal svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa in “po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.” (Kol 1,20) Na drugem mestu pa pravi: “Odpustil nam je vse grehe 14 in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.” (Kol 2,13b.14) V skladu z Božjim načrtom je Pilat, kot pravi sv. Luka v svojem evangeliju (23,25): “[i]zpustil [...] tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji,” torej volji množice, ki je zahtevala njegovo smrt. Kakšna zamenjava! Kakšna simbolika! Baraba je v tem primeru slehernik, ki gnije v ječi svoje sebičnosti, v kateri ga drži hudič in se upira Bogu, saj v svojem naravnem stanju ni zmožen storiti ničesar drugega in se tudi ni sposoben zavedati, da obstaja poleg osata, trnja in ljuljke polnega vrta njegove duše še kak drug svet. Nasprotje tega slehernika je Božji Sin Jezus Kristus, ki “nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo.” (Gal 3,13a)

Mnogi ljudje današnjega časa vedo, da njihovo življenje ni tisto, kar naj bi bilo, zato verjamejo, da jih lahko odreši demokracija, tržno gospodarstvo, evro, socialna država, psihoanaliza, varstvo okolja in kar je še takega. Vse to so lahko ob primerni uporabi in v določenem smislu ter do neke mere bolj ali manj koristne stvari, dejanske rešitve problema pa ne prinesejo.  Božja beseda razločno pravi: “Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, 19 ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta.” (1Pt 1,18.19)

Le kako  lahko postanemo deležni te odkupnine? Kako lahko prejmemo Božjo pravičnost?  Sveto pismo nas uči, da edino po milosti, ki jo prejmemo po veri: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.” (Ef 2,8.9) Na drugem mestu pa pravi: “Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.” (Rim 3,22)  Ob prejemu zveličavne vere postane vrt naše duše Jezusova last. Kadar prevzame naš božanski vrtnar in od mrtvih vstali Odrešenik nadzor nad vrtom našega srca, se takoj loti dela.  Naš vrt namaka s Svetim Duhom in rahlja s svojo besedo, nezaželene rastline pa odstranjuje in uničuje. Jezus zasaja na vrtu naših src plemenite in koristne rastline, ki prinašajo sadove Duha, kot so: “ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba.”  (Gal 5,22)  S tem, kolikšen je sad  je tako, da obrodijo  “eni trideseternega, drugi šestdeseternega in spet drugi stoternega,” (Mr 4,20b) kot nas je poučil Jezus v priliki o sejalcu.

Jezus Kristus “je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja.” (Rim 4,25) Kristjan je svet, poklican in izvoljen, da živi v Gospodu in za Gospoda. Zato sme in more izpovedati z besedami Heidelberškega katekizma: "Moja edina tolažba v življenju in ob smrti (1) je, da nisem sam svoj (2), ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa (3), ki je s svojo dragoceno krvjo (4) poplačal (5) vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti (6) ter me varuje (7), da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las (8), seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje (9) ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu (10)."

______________________________________

(1)  Rim 14,8

(2)  1Kor 6,19

(3) 1Kor 3,23

(4) 1Pt 1,18

(5) 1Jn 1,7; 2,2

(6) 1Jn 3,8

(7)  Jn 6,39

(8)   Mt 10,29-31; Lk 21,18

(9)   2Kor 1,21; Ef 1,13; Rim 8,15

(10) Rim 8,14