Remonstranti so nasledovalci teoloških idej Jakoba Arminiusa, ki živijo predvsem na Nizozemskem. Danes jih je še nekaj tisoč. Njihov nauk je bil obsojen na dordrechtski sinodi v letih 1618 - 1619. O arminijanski kontroverzi in o dordrechtski sinodi si lahko preberete tukaj.
V teh dneh sem na spletni strani remonstrantske bratovščine odkril njhovo veroizpoved, ki so jo sestavili leta 2006. V angleškem jeziku jo najdete na tej povezavi. Gre za vzorčen primer tega, kaj nastane, ko se neka denominacija obrne od definicije: "Edino po milosti, edino po veri, edino po Svetem pismu, edino po Kristusu, edinemu Bogu slava!" v sistem vera - dela. Vera iz tega sistema prej ali slej izpade, na dnu ostane le moralistična žajfnica in malo filozofiranja, kar tudi prej ali slej skopni.
Noben kalvinist ne pade direktno v teološki liberalizem. Pot v teološki liberalizem vodi preko arminijanstva. Sam teološki liberalizem ni nič drugega kot kvazikrščanski moralizem in humanizem. Tu ni več prostora za Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega Boga, ampak kvečjemu za deizem ali panteizem. Pa si poglejmo to nesrečno remonstrantsko "veroizpoved" iz leta 2006. Takole gre:
Zavedamo se in trdimo:· da ne najdemo miru v gotovosti tega, kar izpovedujemo, temveč v čudenju temu, kar nas doleti in kar nam je dano;· da ne vidimo svojega cilja v brezbrižnosti in pohlepu, ampak v pazljivosti in v povezanosti z vsem, kar živi;· da izpolnitev naše eksistence ni v tem, kdo smo in kaj posedujemo, temveč v tistem, kar je neskončno večje, kot lahko sprejmemo.Vodeni s to osveščenostjo verujemo v Božjega Duha, ki presega vse, kar ločuje ljudi ter jih navdihuje za to, kar je sveto in dobro, tako da v petju in tišini, v molitvi in delu častijo Boga in mu služijo.Verujemo v Jezusa, z Duhom napolnjenega človeka, Božje obličje, ki nas vidi in vznemirja. Ljubil je človeštvo in bil križan, toda živi onkraj svoje lastne in naše smrti. On je naš sveti zgled modrosti in poguma in prinaša večno Božjo ljubezen v našo bližino.Verujemo v Boga, Večnega, ki je nedoumljiva ljubezen, osnova bitja, ki nam kaže pot svobode in pravičnosti ter nas usmerja v prihodnost miru.Verujemo, da smo, čeprav šibki in zmotljivi, poklicani, da smo cerkev, povezana s Kristusom in vsemi, ki verujejo v znamenju upanja.Verujemo namreč v prihodnost Boga in sveta, v božansko potrpežljivost, ki daje čas za življenje, umiranje in vstajenje v kraljestvo, ki je, in ki bo prišlo, ko bo Bog na veke vse v vsem.Bogu bodi slava in čast, v tem času in vekomaj.Amen.
Pojdimo lepo po vrsti. Remonstranti se imajo za kristjane, a glej ga šmenta, v njihovi "veroizpovedi" ne zasledimo niti sledi o kaki Bibliji. Dalje, njihova mir in gotovost nista v tem, kar izpovedujejo, ampak v čudenju temu, kar jih doleti, oziroma, v tem, kar jim je dano. Torej so sami sebi in okoliščine, v katerih se nahajajo, merilo miru in gotovosti. Jezus pa je rekel: "To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni." (Jn 16,33) On je naš mir in naša gotovost, ne tisto, kar subjektivno doživljamo, ko se nam kaj pripeti.
Lepo je, da ne vidijo svojega cilja v brezbrižnosti in pohlepu, ampak, to je lažje izreči, kot uresničevati. Že Jeremija je vedel: "Srce je zvijačnejše od vsega
in zahrbtno;
kdo ga more doumeti?" (Jer 17,9) Tile pa se slepo zanašajo na svoj humanizem, ki nikogar ne more dejansko rešiti pred brezbrižnostjo in pohlepom.
Tudi misel, da izpolnitev njihove eksistence ni v tem, kdo so in kar imajo, ampak v nečem neskončno večjem od tega, kar lahko sprejmejo, je zelo lepa. Ničesar pa ne povedo, kaj naj bi bilo tisto največje. Gre torej za prazno modrovanje.
Vodeni s to osveščenostjo verujemo v Božjega Duha, ki presega vse, kar ločuje ljudi ter jih navdihuje za to, kar je sveto in dobro, tako da v petju in tišini, v molitvi in delu častijo Boga in mu služijo.
Katere ljudi vodi Božji Duh? Ali vodi tudi samomorilske napadalce? Kako presega vse, kar ločuje ljudi? Kakšen smisel ima to preseganje? Kakorkoli, zdi se mi, da gre tukajle samo za nekaj pocukranih fraz brez prave vsebine.
Verujemo v Jezusa, z Duhom napolnjenega človeka, Božje obličje, ki nas vidi in vznemirja. Ljubil je človeštvo in bil križan, toda živi onkraj svoje lastne in naše smrti. On je naš sveti zgled modrosti in poguma in prinaša večno Božjo ljubezen v našo bližino.
Priznam, da takega Jezusa ne poznam. Jezus te in podobnih liberalnih denominacij je nekaj podobnega kot Jezus arijancev ali Jehovovih prič, torej z Duhom napolnjen človek. Sledi nekaj sladkih besed o tem, kako da nas to Božje obličje vidi in vznemirja. Ničesar ne pove, zakaj nas vznemirja. Pove pa, da je ljubil človeštvo in bil križan. Ničesar ne izvemo o tem zakaj je bil križan. Ah, da, ljubil je človeštvo! Nič pa ne pove o tem, kakšna je povezava med ljubeznijo do človeštva in križanjem. Bil je torej križan, sedaj pa živi onkraj svoje lastne in naše smrti. Prava filozofska zagonetka! Kaj pomeni, da nekdo živi onkraj svoje in naše smrti? Pardon, ampak tole ni nobena veroizpoved, temveč navadno nakladanje. Na koncu tega odstavka nas "veroizpoved" pouči, da je Jezus naš sveti zgled modrosti in poguma, ki prinaša večno Božjo ljubezen v našo bližino. Res je, Jezus je zgled, on prinaša Božjo ljubezen itn. Toda, ali je res samo to? Tudi Sokrat bi lahko bil komu zgled, ali pa Konfucij. V tem odstavku, kakor tudi v celotni "veroizpovedi", ni niti trohice evangelija, ampak samo sladkobno pobožnjaško leporečenje.
Verujemo v Boga, Večnega, ki je nedoumljiva ljubezen, osnova bitja, ki nam kaže pot svobode in pravičnosti ter nas usmerja v prihodnost miru.
Oprostite, ampak od tele osladne sentimentalnosti se mi že skoraj lepijo prsti. Bog govori o takih po preroku Jeremiju: "Zlom mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko,
s tem da govorijo: 'Mir, mir',
ko vendar ni miru." (Jer 6,14) Sicer pa bi drugi del zgornje misli prej sodil v kako resolucijo Združenih narodov, kot v neko veroizpovedno izjavo.
Verujemo, da smo, čeprav šibki in zmotljivi, poklicani, da smo cerkev, povezana s Kristusom in vsemi, ki verujejo v znamenju upanja.
Je to res treba tako zapleteno povedati?
Verujemo namreč v prihodnost Boga in sveta, v božansko potrpežljivost, ki daje čas za življenje, umiranje in vstajenje v kraljestvo, ki je, in ki bo prišlo, ko bo Bog na veke vse v vsem.
Tole je tako megleno povedano, da bi lahko pomenilo marsikaj, lahko pa tudi nič. Oni verujejo v prihodnost Boga in sveta. Le kaj bi lahko to bilo? Meni kot vernemu se zdi samoumevno, da ima Bog prihodnost, a ne tako, kot si jo predstavljamo mi, ki nas omejujeta prostor in čas, kajti v večnosti pravzaprav ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, zato se je Bog Mojzesu razodel kot JAZ SEM, KI SEM. Glede prihodnosti sveta pa nisem tako prepričan, kajti: "Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita." (2Pt 3,10) Hm, čisto nekaj drugega kot voda iz gasilske brizgalne politične korektnosti remonstrantov. Tisto o Bogu, ki bo vse v vsem, je vzeto iz 1Kor 15,28, je pa vse skupaj tako zavito, da je videti silno učenjaško, prave vsebine pa ne najdemo nikjer.
Tole je edini del "veroizpovedi", ki je jasen in s katerim se strinjam. Ampak to je premalo. Zgornja izjava je bolj izpoved nevere kot vere. Iz prebranega ne izvemo nič o grehu in njegovih koreninah, o končni usodi grešnega človeka in o odrešenju, ki ga imamo verni v Kristusu, ki je bil usmrčen za naše grehe in obujen za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Kot sem že navedel, ni v spisu niti za trohico evangelija, ampak eno samo moralistično, politično korektno in pocukrano leporečenje. Bog nas varuj take "teologije", ki je veren odsev v fotošopu predelanega vodénega Arminiusa na zgornji sliki.Bogu bodi slava in čast, v tem času in vekomaj.Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar