tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu. (Flp 2,8)
Kristusova poslušnost je za kristjana nadvse pomembna, kajti na njej temelji naše odrešenje. Gre namreč za poslušnost, kakršne ni zmožen zaradi svoje padle narave izvrševati noben človek. Obstajajo sicer osebe, ki se imajo za kristjane, in ki trdijo, da so zaradi delovanja posebne milosti zmožni takšne poslušnosti. Toda, če smo pošteni, moramo priznati, da so Božji kriteriji previsoki, da bi jih zmogli stoodstotno izpolnjevati.
Božja beseda od nas zahteva, da smo poslušni: "In nadte bodo prišli vsi ti blagoslovi in te dosegli, če boš poslušal glas GOSPODA, svojega Boga. GOSPOD te bo postavil za sveto ljudstvo, kakor ti je prisegel, če boš izpolnjeval zapovedi GOSPODA, svojega Boga, in hodil po njegovih poteh." (5Mz 28,2.9) Na drugem mestu pa pravi: "Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja." (2Mz 19,5) Toda tisti, ki poskuša živeti po teh pravilih, bo kmalu naletel na mino: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu." (Rim 7,12.14) Naša poslušnost je nepopolna, od nas pa se zahteva stoodstotna popolnost. Se je že kdo zamislil ob Jezusovih besedah iz Govora na gori: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče?" (Mt 5,48) Če kdo misli, da mu bo to uspelo, ali si domišlja, da mu to uspeva, mu lahko le zaželim vso srečo. Naloga postave ni, da bi nas naredila popolne, ampak, da bi se ob njej preizkusili in ugotovili, koliko nam še manjka do popolne poslušnosti. Mi ne grešimo le v mislih, besedah in dejanju, ampak tudi z grehom opustitve. Tudi to je neposlušnost!
Edini človek v zgodovini, ki je bil popolnoma poslušen Božji besedi in njegovi postavi je bil Bogočlovek Jezus Kristus. Zato je apostol Pavel upravičeno zapisal: "Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični." (Rim 5,19) S tem je izrazil, da jn prišel zaradi Adamove neposlušnosti na svet greh in okužil ljudi, zaradi Kristusove poslušnosti pa bodo mnogi postali pravični. S tem ni rečeno, da bo ta pravičnost njihova lastna pravičnost, ki bi izhajala iz njih, ampak da bodo tisti, ki so v Kristusu, deležni njegove pravičnosti: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2Kor 5,21) Jezus Kristus je živel življenje popolne poslušnosti. Dal se je celo krstiti Janezu Krstniku s krstom "spreobrnjenja v odpuščanje grehov." (cf. Mr 1,4 ss.) On, ki je bil brez greha, da bi se dal krstiti s skrstom spreobrnjenja v odpuščanje grehov? Tudi Janeza je to osupnilo (cf. Mt 3,14). Toda Jezus mu je odvrnil: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b) Jezus ni potreboval ne spreobrnjenja ne očiščevanja grehov, ker jih pač ni imel. On se je tudi s tem dejanjem, ko se je dal krstiti Janezu, poistovetil z grešnim človeškim rodom.
Kristusova poslušnost je bila pasivna in aktivna. Njegova pasivna poslušnost se je izražala s poslušnim izpolnjevanjem Božje volje, kar ga je privedlo do smrti na križu, njegova aktivna poslušnost pa se je izražala z njegovim dejavnim izpolnjevanjem postave. Nismo mi tisti, ki bi bili pravični, nismo mi tisti, ki bi se posvečevali, nismo mi tisti, ki bi se odkupili, ampak je Kristus "za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30b) Bog je nas, ki smo bili mrtvi zaradi prestopkov in grehov, skupaj s Kristusom oživil in nas v duhu že tukaj in zdaj prestavil v svoje kraljestvo (cf. Ef 2,5.6). Bog nas gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa, v nas več ne vidi pravičnosti in poslušnosti Micke ali Jakca, ampak pravičnost Jezusa Kristusa in njegovo popolno poslušnost.
Mar to pomeni, da je zdaj vseeno, kako živimo? Nasprotno, truditi se moramo, da bi živeli, kolikor je v naši moči, po Božjih standardih. To pa seveda ne pomeni, da bomo pri tem popolnoma uspešni. Ravno zato je tako pomembno, da je Kristusova poslušnost tudi naša poslušnost.
Božja beseda od nas zahteva, da smo poslušni: "In nadte bodo prišli vsi ti blagoslovi in te dosegli, če boš poslušal glas GOSPODA, svojega Boga. GOSPOD te bo postavil za sveto ljudstvo, kakor ti je prisegel, če boš izpolnjeval zapovedi GOSPODA, svojega Boga, in hodil po njegovih poteh." (5Mz 28,2.9) Na drugem mestu pa pravi: "Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja." (2Mz 19,5) Toda tisti, ki poskuša živeti po teh pravilih, bo kmalu naletel na mino: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu." (Rim 7,12.14) Naša poslušnost je nepopolna, od nas pa se zahteva stoodstotna popolnost. Se je že kdo zamislil ob Jezusovih besedah iz Govora na gori: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče?" (Mt 5,48) Če kdo misli, da mu bo to uspelo, ali si domišlja, da mu to uspeva, mu lahko le zaželim vso srečo. Naloga postave ni, da bi nas naredila popolne, ampak, da bi se ob njej preizkusili in ugotovili, koliko nam še manjka do popolne poslušnosti. Mi ne grešimo le v mislih, besedah in dejanju, ampak tudi z grehom opustitve. Tudi to je neposlušnost!
Edini človek v zgodovini, ki je bil popolnoma poslušen Božji besedi in njegovi postavi je bil Bogočlovek Jezus Kristus. Zato je apostol Pavel upravičeno zapisal: "Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični." (Rim 5,19) S tem je izrazil, da jn prišel zaradi Adamove neposlušnosti na svet greh in okužil ljudi, zaradi Kristusove poslušnosti pa bodo mnogi postali pravični. S tem ni rečeno, da bo ta pravičnost njihova lastna pravičnost, ki bi izhajala iz njih, ampak da bodo tisti, ki so v Kristusu, deležni njegove pravičnosti: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2Kor 5,21) Jezus Kristus je živel življenje popolne poslušnosti. Dal se je celo krstiti Janezu Krstniku s krstom "spreobrnjenja v odpuščanje grehov." (cf. Mr 1,4 ss.) On, ki je bil brez greha, da bi se dal krstiti s skrstom spreobrnjenja v odpuščanje grehov? Tudi Janeza je to osupnilo (cf. Mt 3,14). Toda Jezus mu je odvrnil: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b) Jezus ni potreboval ne spreobrnjenja ne očiščevanja grehov, ker jih pač ni imel. On se je tudi s tem dejanjem, ko se je dal krstiti Janezu, poistovetil z grešnim človeškim rodom.
Kristusova poslušnost je bila pasivna in aktivna. Njegova pasivna poslušnost se je izražala s poslušnim izpolnjevanjem Božje volje, kar ga je privedlo do smrti na križu, njegova aktivna poslušnost pa se je izražala z njegovim dejavnim izpolnjevanjem postave. Nismo mi tisti, ki bi bili pravični, nismo mi tisti, ki bi se posvečevali, nismo mi tisti, ki bi se odkupili, ampak je Kristus "za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30b) Bog je nas, ki smo bili mrtvi zaradi prestopkov in grehov, skupaj s Kristusom oživil in nas v duhu že tukaj in zdaj prestavil v svoje kraljestvo (cf. Ef 2,5.6). Bog nas gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa, v nas več ne vidi pravičnosti in poslušnosti Micke ali Jakca, ampak pravičnost Jezusa Kristusa in njegovo popolno poslušnost.
Mar to pomeni, da je zdaj vseeno, kako živimo? Nasprotno, truditi se moramo, da bi živeli, kolikor je v naši moči, po Božjih standardih. To pa seveda ne pomeni, da bomo pri tem popolnoma uspešni. Ravno zato je tako pomembno, da je Kristusova poslušnost tudi naša poslušnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar