Dr. Peter Toon (1939-2009) je bil anglikanski pastor in teolog, vrsto let je tudi vodil ameriško Prayerbook Society (PBSUSA - družbo za ohranitev klasične Knjige skupnih molitev). V današnji evangelijski cerkvi je skupna molitev mnogokrat zelo šibka točka, ki se rada izrodi v nekaj podobnega naslednjemu: "Ja, Gospod, ne, Gospod, pa vi Gospod, pa jaz Gospod..." V Toonovem komentarju, ki sem ga prevedel, ne gre za suhoparno razlago prošnje, ampak nam v njem poda resnico o človeku kot prigodnem in grešnem bitju in o Bogu, ki je svet; ni on odvisen od nas, ampak mi od njega. Temu primeren mora biti tudi naš odnos do njega.
+++
PROŠNJA
Daj nam milostno, prosimo,
Gospod, takšnega duha, da bomo vselej mislili in delali, kar je prav, ter bomo,
ko brez tebe ne moremo storiti ničesar dobrega, mogli živeti po tvoji volji. Po
Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Gre za
mogočno prošnjo, v kateri prosimo Boga, da bi nas uskladil, tako od znotraj kot od
zunaj, s svojo pravičnostjo (s tem, kar je pravično). Dalje, gre za pošteno
priznanje, da sami po sebi, torej, s svojo modrostjo in močjo, ne moremo
ugajati Bogu, čeprav si prizadevamo, da bi živeli tisto, kar imamo sami za
pravično in lepo življenje. […]
Od sodobne
družbe, izobraževalnega sistema in kulture se učimo, da je vsakdo avtonomno
bitje. To pomeni, da sam upravljam s
svojim življenjem in usodo, enako pa tudi vi. O
človeškem bitju mislimo, da je središče vesoljstva, če pa v povezavi s svetom že
sploh mislimo o Bogu, ga postavljamo nekam izven.
V nasprotju
s tem vidi pristno krščansko razmišljanje osebo v popolni odvisnosti od Boga,
tako glede njenega stvarjenja, eksistence, vzdrževanja, njenega odrešenja in
večne usode. Kakršnokoli mero svobodne volje in svobodnega odločanja že premore
oseba, je vse to od Boga in je koristno samo toliko, kolikor je skladno s poznano
Božjo voljo.
Resnična svoboda
ni v izvajanju osebne avtonomije in v prizadevanju posameznikove lastne sebične
volje, temveč v mišljenju, ki je skladno z Božjimi potmi in cilji ter v
izvrševanju njegove volje, pri čemer nam pomagata in nas vodita njegovo
razodetje in njegov Duh. To pomeni, da se resnično življenje v pravičnosti in
dobroti udejanja v tem, da hodimo po Poti Jezusa Kristusa, pri čemer biva njegov
Duh v našem srcu in umu ter usmerja voljo.
Ta prošnja nam pomaga, da se premaknemo od miselnosti
in duha tega padlega in pokvarjenega sveta v miselnost in duha nebeškega
kraljestva ter Božje pravičnosti. Predpostavlja pa tudi, da smo marljivi bralci
Svetega pisma, v katerem se cerkvi razodevata Božji um in volja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar