 |
| Maaslandski evangeliarij. Vir slike: Wikipedia. |
Izraz evangelij najpogosteje slovenimo kot veselo oznanilo. Žalostno dejstvo je, da kristjani na zunaj velikokrat delujemo v obratnem sorazmerju s tem izrazom. Pri tem igra pomembno vlogo faktor pozabljanja. Problemi, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju, nas mimogrede spravijo v malodušje. Potem se spomnimo, da bi morali biti pravzaprav veseli, a nas slaba vest zaradi tega naredi še bolj potrte. Ravno zato evangelij ni stvar za enkratno rabo, kot trdijo nekateri, ampak oznanilo, ki ga je treba vsak dan slišati.
V srednjem veku so izdelovale zelo lepe evangeljske rokopise. Enega takega prikazuje zgornja ilustracija. Ker so bili napisani v latinščini, je veliko vprašanje, koliko pristnega evangeljskega sporočila je prišlo do navadnega vernika. Bolj so govorili o tem, kaj vse mora vernik narediti za lastno zveličanje. Kaj moram storiti ni evangelij, ampak postava (zakon). Slabost postave pa je v tem, da je predobra, da bi jo bili zmožni izpolnjevati. Sv. Pavel je ta paradoks opisal takole: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt?
Nikakor ne. Pač pa greh; da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je
dobro, povzročil smrt." (Rim 7,12.13a) Postava je torej sestavni del problema, ne njegova rešitev. Rimski škof Frančišek je pred nedavnim napisal "apostolsko spodbudo" z naslovom Veselje evangelija, ki je apostolska po imenu, po vsebini pa ne, kajti tisto, kar manjka v tem spisu, je ravno evangelij. Prava apostolska spodbuda v tej smeri je zapisana v 1. Pavlovem pismu Korinčanom 15,1-11. Tak evangelij so oznanjali apostoli. Pa si najprej poglejmo začetne vrstice.
"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem.
2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero.
3 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih.
4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,1-4)
Evangelij, ki so ga oznanjali apostoli, je vodil in še vodi na pot rešitve. Toda slišati evangeljske besede ali sprejeti evangeljske besede sta dva različna pojma. Kdor jih sliši, a ne sprejme, jih je zaman slišal. Kdor jih res sprejme, jih bo tudi obdržal. Tak je na poti rešitve. Ko Pavel v 3. in 4. vrstici na kratko povzame vsebine evangelija, ne moralizira, torej ne razlaga, kaj bi morali storiti in česa ne bi smeli, ampak enostavno pove, da je Kristus umrl za naše grehe (kar so že prej napovedali starozavezni preroki), bil pokopan in obujen. Zelo preprosto. V nadaljevanju (ibid. vv. 5-7) se sklicuje na priče, ki so videle vstalega Gospoda. To so bili apostoli, poleg njih pa omenja še nekaj več kot petsto oseb, kar je lepo število. Mi danes teh ljudi ne moremo povprašati o teh rečeh, prejemniki pisma pa so jih lahko. Nazadnje (ibid. vv. 8-10) omenja Pavel med tistimi, ki so videli Gospoda, še sebe, ki je bil nekoč krut preganjalec Božje cerkve, a ga je srečanje z vstalim Odrešenikom popolnoma spremenilo. Preganjalec je postal po Božji milosti oznanjevalec.
Kristusovo vstajenje je ena ključnih sestavin evangelija, ker potrjuje Gospodovo mesijansko poslanstvo, potrjuje torej, da je on res tisti, ki odvzema greh sveta. Svet je še nekako pripravljen sprejeti dejanskost Jezusove smrti na križu, ne pa njegovega vstajenja od mrtvih. Toda, če Kristus ne bi vstal, tudi ne bi bilo prav nobenega jamstva, da so naši grehi odpuščeni (cf. ibid. 17-19). Apostol Pavel namreč pravi na drugem mestu: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) V bistvu je podal isto resnico kot v 1Kor 15,3 ss. Po njegovi žrtvi na križu so nam bili odpuščeni grehi, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Tega seveda ni mogoče sprejeti drugače kot po veri, ki je milosten Božji dar. Sam Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno
življenje." (Jn 3,16) večno življenje ni nekaj abstraktnega, oziroma košček pite na nebu, ampak nekaj, kar v predokusu uživamo že tukaj in zdaj. Kadar in kogar Bog rešuje, takrat in tistega definitivno rešuje.
Ravno zato je veselo oznanilo za svetopisemskega kristjana res veselo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar