11 lekcij, ki se jih lahko naučimo od kitajske cerkve

Cerkev na Kitajskem je ena najbolj živahnih in hitro rastočih cerkva. O tem sem na tem spletniku že nekajkrat pisal. Ta nenavadna rast v okoliščinah, ki sicer niso ravno najbolj prijazne, vzbuja precejšnje zanimanje kristjanov po svetu. Joann Pittman v svojem članku 11 Lessons from the Church in China navaja tisto, kar se lahko naučimo od cerkve v tej velikanski in hitro se razvijajoči državi. Vse to velja tako za tisti del cerkve, ki je pod državnim nadzorom ("Trojno samo- gibanje"), kot za tako imenovane hišne cerkve, ki niso pod režimskim nadzorom.  Ta sestavek je  narejen na osnovi članka, ni pa njegov prevod "po črki".  

1. Božja pota niso naša pota. Pred letom 1949 so si najbolj optimistični misijonarji drznili upati, da bo število kristjanov na Kitajskem do sedaj naraslo na kakih petnajst milijonov, a je to število že nekajkrat preseženo.
2. Prava narava cerkve. V času komunistične revolucije je cerkev tako rekoč ostala brez vsega tistega, kar v normalnih okoliščinah povezujemo z njo: brez Svetih pisem, cerkvenih zgradb, denominacij, pastorjev in drugih izšolanih voditeljev. Ostala je jedrna skupina predanih učencev, napolnjenih s Svetim Duhom, ki so se sestajali, učili in služili eden drugemu, kar so prava znamenja cerkve. Cerkev potrebuje za svoje delo predvsem ljudi, ne stvari. Brez slednjih lahko  preživi.
3. Vloga trpljenja v življenju vernika. V najtemnejših dneh preganjanj so se kristjani učili hoditi po poti križa. Trpljenje sicer ni nekaj, za kar bi si morali prizadevati, toda če pride, nas Bog   očiščuje preko njega. 
4. Vera v Božjo moč in pomoč. Ko so naše "prstene posode" zlomljene, se  skozi našo slabotnost razodene Božja moč. Kristjani na Kitajskem živijo poglobljeno molitveno življenje in v odvisnosti od Boga. 
5. Pravo poslanstvo cerkve. Bog ohranja in razvija svojo cerkev na Kitajskem z določenim namenom,  da torej širi evangelij med tistimi, ki zanj niso slišali. Poslanstvo cerkve namreč ni zbiranje materialnih dobrin in organiziranje zasebnega šolstva, ampak oznanjevanje evangelija. 
6. Ob ustrezni razlagi, študiju in uporabi Besede lahko cerkev (ali posamezni kristjan) raste in napreduje kljub izzivom kulturnega okolja. Vsem omejitvam navkljub je tam rast cerkve fascinantna. 
7. Bog še vedno deluje na nadnaravne načine, o katerih beremo v Svetem pismu, a tega  v lastnem življenju pogosto ne vidimo. Mnogi kitajski kristjani s podeželja pričujejo, kako se tam s pomočjo ozdravljenj širi evangelij. Ko nekateri nekristjani težje zbolijo, v obupu zaprosijo kristjane, naj zanje molijo k svojemu Bogu. Kristjani jih povabijo v cerkev in molijo zanje, dogajajo se ozdravitve in ozdravljenci pridejo h Kristusu. 
8. Jezus je vse, kar potrebujemo za srečno življenje. Čeprav mnogi kristjani na kitajskem  podeželju nimajo nobenih materialnih dobrin, dajejo videz najsrečnejših ljudi na svetu. Ti ljudje nimajo najmodernejših avtomobilov in mobilnih telefonov,  imajo pa Jezusa, ki je središče njihovega življenja.
9. Evangeljska gorečnost. Oznanjevanje evangelija je glavna prednostna naloga kitajskih kristjanov, navkljub težavam v zadnjih 20 - 30 letih. Cerkev izrablja vse priložnosti, da bi izgubljenemu svetu okoli sebe posredovala Kristusa. Cerkev na zahodu je ob nekaterih praznikih, kot sta božič in velika noč, bolj usmerjena v družinsko praznovanje, medtem ko kitajska cerkev izkorišča praznike kot  priložnost za oznanjevanje evangelija. 
10. Duhovna rast prihaja skozi preizkušnje  naše vere. Na Kitajskem ni enostavno biti kristjan. Vedno se pojavljajo skušnjave in ovire. Postati kristjan je eno, neverjetno težko je živeti po veri, zlasti ker gre za družbo, kjer je korupcija vsakdanji pojav. 
11. Križ je središče vere, preganjanje in trpljenje sta znamenji pristnega krščanstva. Ta misel je  posebej ohrabrujoča, kajti družba okrog nas na "postkrščanskem Zahodu" postaja vse bolj sekularistična in sovražna do svetopisemske resnice in etike. Od bratov in sester s Kitajske se lahko naučimo, kako ne izgubiti poguma in iti naprej.